Kdaj v zaprtih prostorih res pomaga čistilnik zraka?

O kakovosti zraka v notranjih prostorih pogosto sklepamo po občutku – ali v prostoru »diši sveže« in se v njem počutimo prijetno. Vendar kakovost zraka ni subjektivna kategorija, temveč merljivo stanje, ki pomembno vpliva na naše zdravje in počutje.

»Ne gre zgolj za to, ali zrak deluje svež, temveč za koncentracije trdnih delcev, plinov, bioloških onesnaževal in mikroorganizmov v njem,« pojasnjuje Julijana Povše iz podjet­ja eBull.

V zadnjih letih se vedno več govori o kakovosti zraka. Večino časa namreč preživimo v zaprtih prostorih, pomembno vlogo pa ima tudi sodobna gradnja energetsko učinkovitih, zrakotesnih stavb, v katerih je znatno manj naravne izmenjave zraka. »Novejše stavbe so bolj zatesnjene, kar pomeni, da se zrak brez načrtnega prezračevanja ali obdelave počasneje obnavlja, notranji viri onesnaženja pa se lažje nabirajo,« opozarja Miha Fabjan iz podjetja Evento therm. Kaj lahko torej storimo?

Kaj najpogosteje onesnažuje zrak v našem domu?

Najpogostejša notranja onesnaževala nastajajo pri vsakdanjih opravilih, pogosto neopazno. »Kuhanje, predvsem cvrtje in peka, je lahko zelo pomemben vir delcev, prav tako gorenje sveč, uporaba kamina ali kadila,« povzame Fabjan.

V notranjih prostorih so pogosti tudi alergeni (cvetni prah, hišni prah, pršice in živalski prhljaj), ki se zadržujejo v tekstilu in se ob gibanju dvigujejo v zrak. Pomembno skupino onesnaževal predstavljajo tudi hlapne organske spojine (VOC), ki jih oddajajo pohištvo, talne obloge, barve, laki, lepila, čistila, dišave in osvežilci zraka.

Posebno mesto ima ogljikov dioksid (CO₂). »CO₂ sicer ni onesnaževalo v klasičnem smislu, vendar je dober pokazatelj slabe izmenjave zraka,« pove Julijana Povše. Med dodatna tveganja spadajo plesni in njihovi trosi ter radon, naravni radioaktivni plin, ki lahko vstopa v stavbe iz tal. »Velika težava je, da je večina teh onesnaževal nevidna in pogosto brez vonja,« še doda.

Slaba kakovost zraka se lahko najprej kaže kot utrujenost, glavobol, slabša koncentracija, draženje oči in dihal ter občutek »težkega zraka«. »Učinki so pogosto subtilni, zato ljudje niti ne pomislijo, da jih povzroča slab zrak,« opozori Fabjan.

»Raziskave povezujejo onesnažen zrak v zaprtih prostorih s poslabšanjem astme, razvojem alergij, boleznimi dihal in srčno-žilnega sistema ter z dolgoročnim upadom kognitivnih sposobnosti,« poudarja Julijana Povše. Ranljivejše skupine so otroci, starejši, nosečnice in kronični bolniki, vendar negativni učinki niso omejeni zgolj nanje. »Tudi sicer zdravi posamezniki se lahko ob dolgotrajni izpostavljenosti na splošno počutijo slabše, imajo motnje spanja in so bolj dovzetni za okužbe.«

Kaj so čistilniki zraka in kaj niso?

Čistilniki zraka so naprave, ki zrak aktivno vsesavajo, vodijo skozi filtre in očiščenega vračajo v prostor. »Njihova osnovna naloga je zmanjševanje koncentracije onesnaževal, ki so v notranjem zraku,« razloži Povšetova.

Prezračevanje z odpiranjem oken pomeni izmenjavo notranjega in zunanjega zraka. »To je nujno za odstranjevanje ogljikovega dioksida in dovod kisika,« poudarja so­govornica, a opozarja, da je njegova učinkovitost odvisna od zunanjih razmer, saj lahko v urbanih okoljih tako v prostor vnesemo tudi dodatne škodljive delce. Fabjan ob tem omeni še energijski vidik, saj je zunanji zrak pogosto treba ogreti, ohladiti ali ovlažiti. Oba sogovornika pa se strinjata, da čiščen­je ni enako izmenjavi zraka, saj ne obogati zraka s kisikom in ne znižuje koncentracije ogljikovega dioksida.

Največ koristi od čistilcev zraka imajo alergiki, astmatiki in ranljivejše skupine, pa tudi prebivalci prometno obremenjenih območij in družine z majhnimi otroki. Foto Pixel-shot/Shutterstock

Kako delujejo in kaj prestrežejo?

Večina sodobnih čistilnikov zraka temelji na večstopenjski filtraciji. »Zrak se najprej vodi skozi predfilter, ki zadrži večje delce, nato skozi visoko učinkovit filter HEPA, na koncu pa pogosto še skozi ogljikov filter. Naprava z ventilatorjem zagotavlja kroženje zraka, pri čemer je ključnega pomena razmerje med pretokom zraka in velikostjo prostora,« pojasni Julijana Povše. Filtri HEPA so osrednji element večine kakovostnih čistilcev. »Zadržijo vsaj 99,97 odstotka delcev velikosti 0,3 mikrona,« še pove. Omenjeni filter je zelo učinkovit pri finem prahu, cvetnem prahu, pršicah in delcih dima, pri virusih pa je pomembno razumevanje prenosa. »Virusi so sicer manjši, vendar v zraku nikoli ne nastopajo samostojno, temveč so vedno vezani na delce,« pojasni Fabjan – in prav te delce filter HEPA zadrži.

Za pline, hlapne organske spojine (VOC) in vonjave pa ta ni dovolj. »Aktivni ogljikovi filtri so namenjeni odstranjevanju plinov, hlapnih organskih spojin in neprijetnih vonjav, česar filtri HEPA sami ne morejo učinkovito opraviti,« še doda Julijana Povše.

Čistilniki zraka s filtracijo HEPA zmanjšujejo aerosolne delce, na katere so lahko vezani mikroorganizmi. »S tem se zmanjšuje verjetnost prenosa okužb v zaprtih prostorih,« pove sogovornica, vendar opomni, da »čistilniki niso sterilizacijske naprave in ne morejo nadomestiti prezračevanja, osnovnih higienskih ukrepov ali odgovornega ravnanja ob bolezni«.

Pri tem je ključen tudi pretok, ne le kakovost filtra. »Pri odstranjevanju virusov in bakterij je potrebno, da se zrak v prostoru prečisti vsaj petkrat na uro. To pomeni, da mora imeti naprava takšen pretok, da v uri petkrat obdela celoten volumen prostora,« poudari Fabjan. Za zmanjševanje koncentracije delcev PM je lahko dovolj ena do dve izmenjavi na uro, pri virusih pa so zahteve bistveno višje.

Komu so namenjeni in kako izbrati pravi model?

Največ koristi imajo alergiki, astmatiki in ranljivejše skupine, pa tudi prebivalci prometno obremenjenih območij in družine z majhnimi otroki. »Kakovostnejši zrak ugod­no vpliva tudi na povsem zdrave posameznike, zlasti na spanje in koncentracijo,« poudari sogovornica. Fabjan dodaja, da so čistilniki smiselni tudi v prostorih z veliko ljudmi, kot so pisarne, učilnice, fitnesi in zdravstveni prostori, kjer je obremenitev zraka stalna.

Zaradi njih se zrak praviloma ne izsušuje, saj ne odstranjujejo vlage. Hrup je odvisen od hitrosti ventilatorja; kakovostni modeli so pri običajnem delovanju tihi, poraba elek­trike pa primerljiva z drugimi manjšimi gospodinjskimi napravami. »V primerjavi z intenzivnim prezračevanjem, ki zahteva ogrevanje ali hlajenje zunanjega zraka, je poraba energije pri čistilnikih bistveno manjša,« poudari Fabjan.

Vzdrževanje je strošek, na katerega mnogi pozabijo. Julijana Povše navaja, da je treba HEPA- in ogljikove filtre običajno menjati na približno leto dni, vendar je časovni okvir odvisen od okolja in uporabe. Stroški menjave se pri napravah za manjše prostore gibljejo med 100 in 200 evri, a to je odvisno od proizvajalca.

Kakovost zraka v zaprtih prostorih danes torej ni več nekaj samoumevnega, temveč odsev sodobnega načina bivanja in gradnje. Čistilniki zraka po besedah sogovornikov niso čudežna rešitev, lahko pa ob pravilni izbiri pomembno prispevajo k zmanjševanju delcev, alergenov, dima in vonjav v prostoru. Ključno je razumeti, da z njimi ne nadomestimo prezračevanja, temveč ga dopolnimo, in če so naprave ustrezno dimenzionirane in redno vzdrževane, hitro postanejo smiseln del zdravega in udobnega bivalnega okolja.