

Pozimi kakovost bivanja določata tako temperatura kot zrak, ki ga dihamo, zato se v tem delu leta še pogosteje govori o premišljenem prezračevanju. To namreč vključuje oboje, odvaja vlago in onesnaževala ter hkrati omejuje ohlajanje prostorov. Kot pojasnjujejo strokovnjaki, se vse začne že z vsakodnevnimi navadami, pri načrtovanju ali prenovi doma pa lahko prezračevanje postane tudi vprašanje zasnove stavbe in njenih sistemov.
Izkušnje namreč precej jasno kažejo, da dobro ogret prostor še ni nujno prijeten za bivanje. Za zaprtimi okni se lahko kopičijo vlaga, vonjave in onesnaževala, dolgotrajno priprto okno pa ohlaja površine in povečuje potrebo po ogrevanju. Prav zato ravnovesje med svežim zrakom in ohranjanjem toplote zahteva premišljeno uporabo prostorov ter ustrezno prezračevanje. »Osnovno načelo zimskega prezračevanja je preprosto: zrak zamenjamo hitro, ne pa tako, da za dalj časa ohladimo celotno konstrukcijo stanovanja,« razloži Boris Gojkošek, produktni vodja podjetja Seltron, in dodaja, da je prav zato pred izbiro načina prezračevanja treba razumeti, kaj se z zrakom v domu dogaja.
»V premalo prezračenem prostoru se postopoma povečujejo koncentracija CO₂, zračna vlaga, vonjave ter različna onesnaževala, ki nastajajo zaradi ljudi, kuhanja, čiščenja, pohištva in drugih virov,« pravi sogovornik. Zatohlost, kondenz na oknih, vztrajno visoka vlažnost in neprijetne vonjave so zato opozorila, ki jih ne gre prezreti. Zlasti dolgotrajno povišana vlaga in kondenzacija lahko ustvarita razmere za razvoj plesni. Vendar občutek ni vedno zanesljiv: na vonj in razmere v prostoru se hitro navadimo, zato lahko težavo spregledamo. Pri objektivni presoji o kakovosti zraka nam tako lahko pomagata merilnik CO₂ in higrometer, a vsak prikazuje drug vidik. »Merilnik CO₂ je zelo uporaben zlasti kot pokazatelj, ali je v prostoru glede na število ljudi dovolj svežega zunanjega zraka. Ne meri vseh onesnaževal, je pa dober pokazatelj učinkovitosti prezračevanja,« pojasni Gojkošek in doda, da lahko kot praktično orientacijo uporabimo število delcev na milijon (ppm). »Do približno 1000 ppm CO₂ je kakovost zraka ustrezna, ko se vrednost giblje med 1000 in 2000 ppm, je prostor priporočljivo prezračiti, ko vrednost sega nad 2000 ppm, pa je prezračevanje že izrazito nezadostno.«
Pri relativni zračni vlagi je za stanovanjske prostore orientacijski razpon 40–60 odstotkov. Če je pozimi dalj časa nad približno 60 odstotki, zlasti ob hladnih stenah in oknih, je treba preveriti prezračevanje in izvor vlage, pri približno 30 odstotkih ali manj pa je lahko zrak neprijetno suh. »Pomembno je spremljati zlasti trend, ne posamezne trenutne meritve,« še dodaja sogovornik.

Meritve je treba povezati tudi s temperaturo, saj če prostor močno ohladimo, relativna vlažnost naraste, hladnejše pa postanejo tudi stene in vogali. »Na takšnih mestih je lahko lokalna relativna vlaga veliko višja, kot jo kaže merilnik sredi sobe, in s tem se poveča možnost nastanka plesni,« opozori Gojkošek. Manj uporabljanih prostorov zato ni priporočljivo povsem ohladiti, zlasti če vanje prihaja topel in vlažen zrak iz drugih delov stanovanja, ob hladnih zunanjih stenah pa naj omare omogočajo kroženje zraka. Prav to namreč pojasnjuje tudi nastanek kondenza, saj se ta pojavi, ko se vlažen zrak ob dovolj hladni površini ohladi pod temperaturo rosišča. Občasna manjša količina na robu stekla v zelo hladnem dnevu še ne dokazuje gradbene napake, pogosto močno mokra okna, voda na okvirjih ali plesen na stenah pa zahtevajo širšo presojo: »Če težava kljub normalni vlagi ostaja na istih mestih, je lahko vzrok hladna površina, toplotni most, pomanjkljiva izolacija ali druga gradbenofizikalna težava.« Prezračevanje je v tem primeru pomemben del rešitve, vendar vzrokov vlage ne more odpraviti.
Pravilno odpiranje oken zmanjša obremenitev zraka, ne da bi po nepotrebnem ohlajalo konstrukcijo. »Pozimi je praviloma najučinkovitejše kratko in intenzivno prezračevanje s popolnoma odprtimi okni, po možnosti z odpiranjem oken na različnih straneh stanovanja oziroma hiše,« pravi sogovornik. Tako hitro zamenjamo večji del zraka, stene in pohištvo pa se ohladijo manj kot pri dolgotrajno priprtem oknu. V običajnih zimskih razmerah je pogosto dovolj približno pet do deset minut, ob močnem vetru ali zelo nizki zunanji temperaturi pa lahko še manj.
Trajanje je treba prilagoditi velikosti prostora in odprtin, številu ljudi in vremenu, saj tudi dež sam po sebi ni razlog, da pozimi ne bi prezračevali. »Zimski zunanji zrak vsebuje praviloma malo absolutne vlage. Ko ga v prostoru segrejemo, njegova relativna vlažnost močno pade, zato je prezračevanje pozimi zelo učinkovito tudi pri odstranjevanju vlage iz stanovanja,« pojasnjuje strokovnjak.
Nasprotno večurno odpiranje okna na nagib ohlaja špaleto, stene in okoliške površine, če je pod oknom radiator, pa lahko hladen zrak povzroči še popolno odprtje termostatske glave. Med daljšim prezračevanjem jo je zato smiselno začasno zapreti oziroma znižati nastavitev in jo nato vrniti na običajno vrednost, pri zelo kratkem prepihu pa sogovornik odsvetuje pretirano poseganje v celoten ogrevalni sistem.
Kako pogosto odpremo okna, določajo dejavnosti v posameznih prostorih. Spalnico prezračimo pred spanjem in zlasti zjutraj, saj se čez noč v njej povečujeta vsebnost CO₂ in vlage. V dnevni sobi izmenjavo prilagodimo številu ljudi (ob obiskih je treba zračiti pogosteje), v kuhinji in kopalnici pa je ključno, da obremenitev odstranimo že ob nastajanju, preden se vlaga razširi po stanovanju.

Med kuhanjem vključimo napo, po intenzivnejši pripravi hrane pa še kratko prezračimo. »Najbolj učinkovita pri odstranjevanju vlage je napa, ki zrak odvaja na prosto. Recirkulacijska napa s filtri lahko namreč prestreže maščobe in del vonjav, vodne pare pa praviloma ne odstrani iz prostora,« opozarja Gojkošek. Podobno velja v kopalnici, kjer se priporoča, da vlago odvajamo že med prhanjem in takoj po njem. Kjer ni okna, je posebej pomemben ventilator, ki naj deluje še nekaj časa po uporabi, omogočen pa mora biti tudi dotok nadomestnega zraka skozi predvideno odprtino, denimo režo pod vrati. »Pogosta napaka je, da po prhanju odpremo vrata kopalnice proti stanovanju, ne da bi vlago najprej odvedli ven, saj jo s tem samo prenesemo v druge prostore,« opomni sogovornik.
Enako načelo velja za sušenje perila, pri katerem voda iz tkanin prehaja v notranji zrak. Če perilo sušimo v stanovanju, za to izberemo prostor, ki ga lahko dobro prezračimo, vrata proti drugim prostorom pa po možnosti zapremo. Med sušenjem in po njem večkrat intenzivno prezračimo ter spremljamo vlažnost.
Redno ročno prezračevanje zahteva prisotnost in doslednost, zato je pri dobro zatesnjenih novogradnjah in obnovljenih stavbah, kjer je nenadzorovanega dotoka zraka malo, smiseln razmislek o mehanskem prezračevanju z vračanjem toplote.
Izbira sistema je v tem primeru povezana predvsem z arhitekturnimi možnostmi. Centralna rešitev na primer prezračuje celotno hišo ali stanovanje po kanalih in omogoča nadzorovano distribucijo ter celovito uravnoteženje pretokov. Ker potrebuje prostor za razvod, jo je najlažje vključiti v novogradnjo ali večjo obnovo. Lokalne oziroma decentralne enote se vgradijo skozi zunanjo steno posameznega prostora in so zaradi manjšega posega zanimive pri sanacijah, vendar več naprav pomeni tudi več filtrov in mest za vzdrževanje. »Pri obeh sistemih je za kakovostno delovanje ključno pravilno načrtovanje, dimenzioniranje in redno vzdrževanje,« poudarja sogovornik.
Rekuperacija omogoča prenos velikega dela toplote odpadnega zraka na svež dovodni zrak, dejanski učinek pa je odvisen od izmenjevalnika, pretokov in njihove uravnoteženosti, zunanje temperature, filtrov, zrakotesnosti kanalov ter regulacije in zaščite pred zmrzovanjem. Če je sistem pravilno projektiran in nastavljen, zagotavlja osnovno higiensko izmenjavo brez rednega odpiranja oken, kar pa je še vedno možnost za hitro odstranjevanje vonjav, presežne toplote ali trenutne obremenitve.
Da bi sistem ohranil predvideno delovanje, morajo ostati odprte dovodne in odvodne odprtine, filtri pa redno vzdrževani. Dolgotrajno izklapljanje, samovoljno spreminjanje pretokov in zanemarjanje nenavadnega hrupa ali kondenzacije lahko njegovo delovanje poslabšajo. »Prezračevalni sistem lahko dobro deluje samo, če ima omogočen predvideni pretok zraka in je redno vzdrževan,« sklene Gojkošek. Čist zrak in manjše toplotne izgube tako izhajajo iz istega načela: premišljene izmenjave, prilagojene stavbi in življenju v njej.
5 napak pri prezračevanju pozimi
1. Okno je več ur odprto na nagib
Tako se zrak sicer izmenjuje, vendar se po nepotrebnem ohlajajo stene, špalete in druge površine.
2. Prezračujemo premalo intenzivno
Pozimi je učinkoviteje okna za nekaj minut odpreti na stežaj in hitro zamenjati zrak.
3. Po prhanju odpremo vrata kopalnice
S tem vlago pogosto le prenesemo v druge prostore. Bolje jo je najprej odvesti na prosto.
4. Perilo sušimo brez dodatnega prezračevanja
Vlaga iz tkanin prehaja v zrak, zato je med sušenjem in po njem priporočljivo večkrat prezračiti.
5. Zanašamo se samo na občutek
Na zatohlost in vonjave se hitro navadimo. Pri presoji lahko pomagata merilnik CO₂ in higrometer.