Prezračevalnega sistema ne izključujemo – zrak mora krožiti

Za doseganje kakovostnega zraka v bivalnih in delovnih prostorih je prezračevanje nujno. Osnova je vedno učinkovito prezračevanje, vgradnja enega od sistemov za prisilno prezračevanje ter merjenje glavnih paramet­rov, kot sta temperatura in relativna vlažnost zraka.

Razlika med dobrim in slabim zrakom

Zrak v prostorih, kjer ljudje bivajo, delajo ali preživljajo prosti čas, je mešanica plinov, hlapov, mikrodelcev in vlage. Njegova kakovost je določena s prisotnostjo ali odsotnostjo škodljivih snovi, optimalno vlažnostjo, temperaturo in učinkovitim prezračevanjem.

V vsakdanjem življenju uporabljamo le dva izraza, ki označujeta kakovost zraka. Dober zrak je tisti, ki ga sploh ne zaznamo, saj je neviden, prozoren, brez barve, vonja in okusa. Kot slabši ali slab zrak pa zaznavamo vsako spremembo enega ali več parametrov dobrega zraka. Pomembno je zavedanje, da imamo na voljo veliko učinkovitih ukrepov za kakovosten bivalni zrak.

Dober zrak:

• Svež in čist, brez neprijetnih vonjav, plesni in zatohlosti. Učinkovito prezračevanje dovaja kisik, odstranjuje pa ogljikov diok­sid, vlago, vonjave in radon.
• Optimalna zračna vlaga: idealna relativna zračna vlaga je 40–60 odstotkov. Presuh zrak draži oči, grlo in kožo, prevlažen pa spodbuja razrast plesni.
• Filtri: zaščitijo nas pred koncentracijo škodljivih snovi, hlapnih organskih spojin, prahom, pelodom ter delci PM 2,5 in PM 10.
• Optimalna temperatura: v ogrevalni sezoni okrog 22 stopinj Celzija, poleti 6 stopinj Celzija nižja od zunanje.
• Kroženje zraka: s prezračevanjem moramo zagotoviti neovirano vertikalno in horizontalno gibanje zraka v stanovanju.

Slab zrak:

• Zatohel in neprijeten vonj: to je vonj po kuhanju, telesnih aktivnostih, močnih čistilih, vlagi ali plesni.
• Relativna vlažnost: vlažnost nad 70 odstotkov povzroča nastanek plesni in razrast pršic. Vlažnost pod 30 odstotki povzroča suhe oči, kožo in draženje grla, prav tako se čezmerno suši pohištvo in druga lesena oprema.
• Škodljive snovi: povečan delež CO₂ je vzrok za utrujenost in slabšo koncentracijo. Praviloma vse škodljive snovi vplivajo na kožo, dihala in oči.
• Zdravje: pomanjkanje kisika povzroča glavobole, zaspanost, nemirno spanje. To je pogost vzrok za različne alergije, astmo in sploh težave z dihali.
• Plesen in kondenz: poleg zdravstvenih težav in estetskih neprijetnosti ima plesen izrazito močan vonj, ki se nam zažre v oblačila.

Zračni tlak

Praviloma na samo prezračevanje in s tem kakovost bivalnega zraka ne vpliva, saj je zunaj in v prostorih enak. Poznavanje razlik med zunanjim in notranjim tlakom pa je za prezračevanje lahko koristno. Spomnim se primera iz večstanovanjske stavbe v Murski Soboti. Različne vonjave so vdirale v stanovanje s hodnika, stopnišča in od zunaj. Obupani lastnik si ni znal pomagati, saj tesnjenje elektroinštalacij, zračnikov, dimnikov ter rež pri oknih in vratih, ki ga je opravil, ni pomagalo. Prav tako ni pomagalo vgrajeno lokalno prezračevanje z rekuperacijo. Po preučitvi stanja sem ugotovil, da je vir težav podtlak v stanovanju. Zato so vse vonjave vdirale vanj. Predlagal sem mu rešitev, to je vzpostavitev nadtlaka. S tem se je smer prehajanja zraka obrnila, iz stanovanja ven.

Kaj pravijo predpisi?

Po sanitarnih in tehničnih predpisih moramo v naseljenem stanovanju vsako uro zamenjati skoraj ves zrak (70 odstotkov) v vseh bivalnih prostorih. Ko je stanovanje prazno (delo, šola), je potrebna 30-odstot­na urna zamenjava. Svež zrak potrebujemo za dihanje, a bolj kot za kisik je prezračevanje nujno zaradi odstranjevanja zračne vlage ter vonjav zaradi izhlapevanja iz teles in z dihanjem ustvarjenega ogljikovega dioksida (CO₂). Previsoke koncentracije CO₂ v bivalnih prostorih so pravi razlog utrujenosti, zaspanosti, manjše zbranosti ter zaznavanja »zatohlega, zadušljivega, porabljenega zraka«. Prepričanje, da obodne stene »dihajo« (to je, da prevajajo vlago iz bivalnih prostorov ven), je pravo, ni pa zadostno. Količina vlage, ki prehaja skozi obodne stene, je zanemarljiva, največ triodstotna, običajno okrog enega odstotka. Zato se moramo preprosto odločiti. Ali bomo zrak izmenjevali z rednim prezračevanjem skozi okno ali s prisilnim prezračevanjem z rekuperatorjem. V prvem primeru je to brezplačno, imamo pa toplotne izgube in nihanje kakovosti zraka. V drugem primeru moramo investirati v rekuperator, razvod in redno menjati filtre. S tem dosežemo boljši zrak od zunanjega, izkoristki so okrog 85 odstotkov in vedno imamo zrak enake kakovosti.

Vlaga v stanovanju: Prednost ima odprava vzrokov

Učinkovito prezračevanje

Osnova kakovostnega bivalnega okolja je dober zrak. Tega dosegamo s prezračevanjem. Med svetovanjem po Sloveniji opažam, da ljudje ne poznajo vseh prezračevalnih možnosti. Pri vseh so pomembne kapaciteta, zmožnost regulacije in hrupnost. Kapaciteta pomeni, da se mora zamen­jati ves zrak v uri in pol. Za 100 kvad­ratnih metrov veliko stanovanje je primerna kapaciteta 170 kubičnih metrov na uro. Boljši sistemi imajo več regulacij za hitrost, vračanje vlage, zapore pred zunanjim hrupom. Hrupnost je odvisna od hrupa same naprave in hitrosti pretoka zraka. Zato vedno svetujem, da se izbere tak rekuperator, ki bo zamenjal potrebni zrak pri najmanjši in zato najtišji hitrosti. Še na eno nepravilnost bi rad opozoril. Marsikdo verjame, da se prezračevanje vklopi po potrebi kot klimatska naprava. Sam to ponazorim z našim dihanjem. Dihamo od rojstva do smrti, zato je tudi prezračevalni sistem aktiven vse ure in dni v letu, pozimi in poleti.

Centralni sistem z rekuperacijo zraka je primeren za novogradnje kot tudi za obnove starejših hiš. Foto Rsplaneta/Shutterstock

Ročno: Avtomatsko in ročno zračenje se opušča zaradi slabe regulacije in izgube top­lote. Zgodovinsko »avtomatsko« prezračevanje skozi špranje pri oknih in vratih je za bivalne prostore popolnoma neprimerno. Omenjam ga zgolj zato, ker je lahko primerno v pomožnih prostorih.

Prezračevanje skozi okna je še vedno pogosta oblika. Ta način je slab zaradi izgube toplote v ogrevalni sezoni, dober pa zato, ker je brezplačen, le dosledno in učinkovito ga moramo izvajati. Učinkovito pomeni, da prezračujemo trikrat na dan, vedno celotno etažo na prepih in vedno za največ dve do štiri minute. S prepihom se v tem kratkem času zamenja ves zrak, kar je naš edini namen. Zračimo vedno s polno odprtimi okni ter notranjimi in zunanjimi vrati, nikoli z okni, odprtimi na nagib, saj s tem le podhlajamo tla in stene.

Mehansko: Posledica sodobne gradnje stavb je visoka zrakotesnost celotnega ovoja. Zato je nujna vgradnja prisilnega prezračevanja. Danes uporabljamo tri tipe prisilnega prezračevanja. Lokalno in centralno prezračevanje z rekuperacijo ter ventilator s higrosenzibilnim stikalom. Pri nakupu pazimo, da ima dovolj velik pretok zraka v kubičnih metrih na uro pri majhni hitrosti. Pri veliki hitrosti bomo čutili premikanje zraka kot prepih, motil nas bo tudi zvok. Poleg toplote z rekuperacijo mora prisilno prezračevanje poskrbeti tudi za vračanje vlage.

Lokalno prezračevanje omogoča redno in učinkovito menjavo zraka. Slabosti pa je kar nekaj. Obod stavbe je na veliko mestih perforiran, saj enote vgradimo v zunanje stene ali okenske okvirje. Do vsake moramo napeljati elektriko, praviloma delujejo v parih in brez filtrov za čiščenje zraka. Kot največja slabost pa se je izkazala nezmož­nost vračanja vlage. Kar nekaj primerov sem videl, ko so morali ta sistem ugasniti ali zamenjati za centralnega, saj je bil zrak v stanovanjih presuh, kar pomeni pod 30 odstotki relativne vlage.

Centralni sistem z rekuperacijo zraka je primeren za novogradnje in tudi za obnove starejših hiš. Praksa kaže, da nima slabosti. Na ovoju stavbe potrebuje le dve luknji, rekuperator je neslišen, saj je vgrajen v nebivalni prostor, izbira regulacij je pestra, vrača vlago in ima smer gibanja. To pomeni, da se odvajanje vlage in vonjav zraka začne v manj obremenjenih prostorih (spalnica, kabinet, otroška soba), konča pa v kuhinji, kopalnici in na stranišču.

Ventilator s stikalom, občutljivim za vlago, je lahko prav dobra in poceni rešitev za vse, ki imajo težave z visoko vlago v stanovanjih. Deluje tako, da je na glavnem stikalu vedno vklopljen, dejansko pa ga vklopi stikalo pri ventilatorju, ki je občutljivo za vlago. Investicija je razmeroma majhna, vgradnja preprosta, in sicer običajno v obstoječi zračnik v kopalnici. Slabost je, da ne vrača toplote, za učinkovito odvajanje bivalne vlage iz stanovanja pa je treba poskrbeti tudi za dovod zunanjega zraka nekje na ovoju stavbe, najbolje na nasprotni steni.