Velik del slovenskega stanovanjskega fonda je nastal v obdobju po drugi svetovni vojni, posebej med letoma 1970 in 1990, ko so ljudje množično gradili družinske hiše, pogosto v lastni režiji, s pomočjo sorodnikov in po tipskih načrtih, ki so jih nato prilagajali svojim potrebam. Danes so te hiše v zrelih letih. Mnoge imajo visoke obratovalne stroške, zastarele prostorske zasnove, pomanjkljivo toplotno zaščito in druge omejitve, ki vplivajo na kakovost bivanja.

A starost stavbe še ne pomeni, da je z njo kaj narobe. Kot v podkastu Prenovimo pogled na bivanje poudarja dr. Miha Tomšič, vodja dejavnosti v Centru za bivalno okolje, gradbeno fiziko in energijo pri Gradbenem inštitutu ZRMK, ima obstoječi stanovanjski fond velik potencial. S premišljeno, strokovno vodeno prenovo lahko starejšo hišo spremenimo v sodoben, udoben, zdrav in energijsko učinkovitejši dom.

Oglejte si tretjo epizodo podkasta Prenovimo pogled na bivanje:

Najprej načrt, šele nato posegi

Dr. Miha Tomšič poudari, da se prenove nikakor ne smemo lotiti impulzivno ali zgolj po zgledu drugih. Prav načrtovanje je po njegovih besedah prvi in najpomembnejši korak.

»Ključna beseda je načrtovanje. Prenove se ne lotimo na pamet, ker je podobno storil že sosed ali ker nas je spodbudil neki članek ali prispevek. Tako lahko hitro pridemo do investicije, ki ni smiselna, ni stroškovno učinkovita in ne prinese rezultatov, ki bi si jih želeli.«

To pomeni, da moramo najprej zelo jasno opredeliti, kaj v stavbi ne deluje več dobro, kaj želimo izboljšati in kakšne so naše dejanske potrebe. Te so lahko zelo različne. Nekdo želi zmanjšati stroške ogrevanja, drugi izboljšati razporeditev prostorov, tretji rešiti težave z vlago, četrti si želi več udobja in bolj prijetno bivanje.

Šele ko imamo to sliko razjasnjeno, lahko začnemo sprejemati smiselne odločitve. Pri večjih posegih je zato nujno sodelovanje s strokovnjaki, od arhitekta in gradbenika do energetskega svetovalca, statika ali konservatorja, kadar gre za varovane objekte.

Stare hiše imajo številne slabosti, a tudi veliko možnosti

Posebnost slovenskega individualnega stanovanjskega fonda je, da je velik del hiš sicer razmeroma mlad v primerjavi z nekaterimi zahodnoevropskimi državami, vendar ga močno zaznamuje kultura samogradnje. Ta je marsikateri hiši dala uporabno vrednost in domačnost, hkrati pa tudi določene slabosti.

Med najpogostejšimi težavami starejših hiš so slaba toplotna zaščita, težave z vlago, toplotni mostovi, zastarele inštalacije, neustrezna zasnova prostorov ter pomanjkljiva odpornost proti sodobnim bivalnim in podnebnim obremenitvam. Pri mnogih hišah so težava tudi poznejši posegi brez širšega premisleka, ko so lastniki prvotne načrte prilagajali sproti in po občutku.

Tomšič opozarja, da so se v desetletjih spremenili tako materiali kot tudi pričakovanja ljudi. Kar se je nekoč zdelo popolnoma sprejemljivo, danes ne zadostuje več.

»Če je bila nekoč temperatura v prostoru pozimi 18 stopinj, se nam je to zdelo čisto primerno. Danes gledamo na bivalno udobje drugače, kar je povsem razumljivo. Če lahko z ustreznimi ukrepi dosežemo višjo raven udobja, je prav, da to tudi storimo.« Prav to neskladje med starajočo se stavbo in višjimi pričakovanji uporabnikov je eden glavnih razlogov, da se vse več lastnikov odloča za prenovo.

Delni posegi pogosto ne zadostujejo, včasih pa lahko brez pravega načrta povzročijo nove težave. Če hišo toplotno zaščitimo, ne da bi prej odpravili vlago, ali zamenjamo okna brez razmisleka o prezračevanju, lahko poslabšamo kakovost zraka in ustvarimo razmere za nastanek plesni.

Prav zato stroka poudarja pomen celovitega pristopa, pri katerem stavbo obravnavamo kot povezano celoto in ukrepe izvajamo v premišljenem zaporedju. Takšna prenova izboljša toplotno stabilnost, zmanjša poletno pregrevanje, prispeva k bolj zdravemu bivalnemu okolju, zviša tržno vrednost nepremičnine in podaljša njeno življenjsko dobo.

Stara hiša skriva velik potencial, če jo prenavljamo premišljeno in strokovno. FOTO: Shutterstock

Porušiti ali prenoviti?

Vprašanje, ali staro hišo porušiti ali prenoviti, je pogosto. Tomšič pri tem zagovarja previden in trajnostno usmerjen pogled. Stavba, ki že stoji, v sebi nosi veliko vloženega materiala, energije in prostora. Prav zato je prenova v osnovi praviloma bolj trajnostna izbira kot rušenje in novogradnja.

Seveda to ni vedno mogoče. Nekatere stavbe so tako dotrajane ali nevarne, da bi njihova obnova stala preveč ali pa tehnično ne bi bila smiselna. Kljub temu velja, da bo velika večina stavb, ki danes stojijo v Evropi, stala tudi čez več desetletij. Zato je prenova obstoječega fonda eden ključnih odgovorov na vprašanje prihodnjega bivanja.

Pomemben vidik je tudi ravnanje s prostorom. Prenova pomeni odgovorno uporabo že pozidanih območij in manjši pritisk na nove površine. Tudi zato postaja vse pomembnejši del trajnostnega razvoja.

Vsebino ustvarja Vsebinski studio Delo mediji d.o.o.