Prenova stanovanjske vile, zgrajene tik pred začetkom prve svetovne vojne, se je dotaknila predvsem zunanjosti. Vendar so dodatki na njeni fasadi – nadstreški, balkon in terasa – več kot zgolj arhitekturna pomladitev. Njihova likovna in funkcionalna vloga je namreč stavbnemu licu dala nove dimenzije in mu pripisala identiteto 21. stoletja.

Dodatek je lahko vsebinski, oblikoven ali zgolj simbolen. V arhitekturi je v večini primerov vse troje. Vsebina vedno daje obliko in ta tudi nekaj pomeni. Arhitektura je kot zgodba. Opisuje dogodek v prostoru, definira pogovor hiše z okolico ali izrisuje odnos med notranjostjo in zunanjostjo stavbe, kaže, kako jo stanovalci uporabljajo in kakšen odnos imajo do okolja.

Najbolj neposredno se hiša pogovarja z okolico s svojim najbolj vidnim delom, fasado. V arhitekturni zgodovini je ta (poleg primarne zaščitne vloge, ki jo je imela) odražala obdobje, v katerem je bila hiša zgrajena. Razmerje dimenzij fasadne površine, velikost in število okenskih in vratnih odprtin ter dekorativni elementi so govorili predvsem o pomembnosti in premožnosti lastnika. V primerjavi s tem je moderna arhitektura opustila dekorativno velikokrat preobložene fasade. Večji pomen je dobila funkcija hiše in posameznih prostorov, kar se je začelo kazati tudi na fasadi. Ta je dobesedno spregovorila o tem, kaj se skriva za njo. Čedalje bolj je postajala povezovalni in vedno manj ločevalni člen hiše med zunaj in notri.

Značilna predmestna vila iz leta 1913, ki stoji v jugozahodnem delu Ljubljane, predstavlja le eno od podobnih prizadevanj, ki so, upoštevaje razmere tedanjega časa in prostora, tvorila razpršeno tkanino individualne stanovanjske pozidave. Tokrat bodo vrata v notranjost ostala zaprta, zgodba arhitekture se dogaja le na fasadi in ob njej. V okviru prenove leta 2009 so se avtorji arhitekture mag. Peter Gabrijelčič, Boštjan Gabrijelčič in Tomaž Budkovič posvetili skoraj zgolj zunanjosti. Nepoučeni bi morda lahko sklepali, da je bila prenova izvedena le kot neke vrste ličenje ali lifting. Pri tem bi, samo kot zanimivost, lahko omenili, da so pogled na fasado v še ne tako oddaljeni preteklosti na načrtih imenovali tudi lice. Ne glede na to pa velja, da vsak, na prvi pogled še tako neznaten arhitekturni poseg (bodisi zunaj ali v notranjosti) vedno vpliva na prostor, v katerem se zgodi. Pogledi, svetloba, funkcionalna povezanost, uporabljeni materiali, simbolika ter drugi, abstraktnejši vidiki arhitekture sestavljajo vedno znova unikatno, večplastno pripoved, ki se v najbolj neposredni obliki izraža prav na zunanjosti hiše. Poleg tega soustvarja javni prostor, tudi če stoji na zasebnem zemljišču.

Tokrat opisana hiša ima na fasadi tri vrste dodatkov, ki se med seboj tipološko, funkcionalno in simbolno razlikujejo.

Vhod vedno pomeni prvi fizični stik arhitekture z uporabnikom – ko se ta dotakne kljuke na vratih, pozvoni na zvonec ali ko se pod nadstreškom prižge svetilka. Vloga nadstreška pri tej hiši je velika, njegov pomen pa mnogoter, še posebno ker varuje stopnice, ki vodijo do vhodnih vrat. Kot nekakšen podaljšan ozek trak sega iz linije fasadnega oboda. Prav zato ima nekoliko poudarjeno debelino, ki nima zgolj konstrukcijsko-statične, temveč tudi oblikovno-arhitekturno vlogo. Nadstrešek je širok tako kot stopnice iz umetnega kamna, ki vodijo z dvoriščnega nivoja do vhoda v visokem pritličju. Niti nadstrešek niti stopnice se po vzdolžni stranici vizualno ne dotikajo obstoječe fasade. Oba elementa sta od nje ločena s poglobljeno rego. Senca, ki nastane, simbolno razmeji novo in obstoječe. K temu dodatno pripomorejo svetlo siva barva umetnega kamna stopnic in obloge nadstreška ter kovinski lesk nerjavnega jekla, iz katerega je izdelana transparentna ograja. Ta oblikovno zaokrožuje celoten vhodni del.

Desno od njega, v nivoju mansarde, je fasadi dodan še en nov element, balkon. Tudi ta je oblikovno nevtralen, da s svojim videzom ne obremenjuje sicer ne prav velike fasadne površine. Njegova tla po obliki in materialu nevsiljivo sledijo pripovedi vhodnega nadstreška. Balkonska ograja je steklena. V jasnih jutrih deluje kot lovilec sončnih žarkov, ki jih odbija, lomi in tako ustvarja enkratne svetlobne vzorce. Podobno kot pri glavnem vhodu se motiv ponovi pri nadstrešku na vrtni strani. Seveda malce manj ambiciozno, saj gre le za stranski vhod v kletne prostore. Kljub temu je tudi to vhod. Skupni imenovalec vhoda pri tej hiši pa je nadstrešek. Lepo je, če so arhitekturni elementi s podobno funkcijo tudi podobno oblikovani.

Ključni dodatek hiše nedvomno predstavlja terasa s pergolo na vrtni, zahodni fasadi. Je logičen in pogosto uporabljan podaljšek bivalnega prostora v zunanjost. Vendar je posebna. Ne le zaradi svojega lebdečega videza – podpirata jo le dva tanka jeklena stebra. Posebna je zaradi raznolikih možnosti odpiranja in zapiranja prostora. To je mogoče zaradi uporabe tekstilnih open, ki so napete po obodu in ki lahko terasi v hipu popolnoma spremenijo značaj. Odprta samo spredaj usmerja pogled proti drevesom in proti zahodu. Lovi zahodno sonce. Ves prostor se napolni z mehko toplo oranžno svetlobo, ki seže tudi v notranjost hiše. Kadar je odgrnjena zgornja opna, terasa lovi zenitalno, hladnejšo svetlobo, ki jo dopolnjujejo kontrastne sence. Popolnoma zaprta pa dobi vse lastnosti varnega zavetja pred pogledi in pred soncem. Prostor se obrne sam vase in omogoči največjo mogočo stopnjo intimnosti. Svetloba je razpršena, zvoki iz okolice so pridušeni. Občutek, da so stanovalci tudi sredi delovnega tedna v počitniškem šotoru in kljub temu doma, je zgolj naključen. Morda pa tudi ne.