»Taxi je pes mojega življenja,« odločno zatrdi sogovornica, ki o njem namenoma ne govori v pretekliku, saj je ta kuža bil in tudi ostal zanjo nekaj posebnega. »Odraščala sem na podeželju, v Šmartnem ob Paki. Ne bi ravno mogla reči, da je bilo to na kmetiji, vendar sem bila kljub vsemu vse otroštvo povezana z živalmi. Menim, da se me je zelo dotaknil tudi odnos do njih pred petinpetdesetimi leti, ko je bilo nekaj povsem običajnega, da so živali za prehrano ubijali brez omame, in ko so bile nekatere domače živali le nujen dejavnik za preživetje ali blaginjo. Že v najnežnejših otroških letih se nisem mogla sprijazniti s tem. A do psa smo imeli doma vedno sila spoštljiv odnos,« pove Meta. Še dobro se spomni dogodka, ki jo je povezal s simpatičnim Taxijem. »Na Fužinah v Ljubljani sem živela s svojo družino, ko je nekega popoldneva zazvonil telefon. Na Kodeljevem je nezavesten obležal pasji mladič. Nihče med prebivalci ni hotel prevzeti stroškov za odvoz, ki bi ga morala opraviti higienična služba. Saj ste vendar članica društva za zaščito živali, je vreščala neka ženska v slušalko, boste pa ja poskrbeli zanj, saj ste dolžni storiti to. Še danes nisem voznica in zanesljivo nikoli ne bom. Torej sem zavrtela številko taksi službe in šla do nemočnega kužka,« pripoveduje, kakor bi bilo včeraj. S sabo je vzela steklenico vode, s katero ga je prebudila, ko ga je polila po smrčku, nato pa sta ga s taksistom zelo nežno naložila v avto in ga peljala na kliniko za živali, ker je takoj vedela, da je ves polomljen. »Ko sem taksistu poravnavala račun, me je čudno gledal in vprašal: A vi takole, na svoje stroške, pobirate živali po mestu? Odgovorila sem, še vedno malo v šoku, češ, seveda, kaj pa naj, če se zgodi kaj takega. Potem gre pa tale vožnja na moj račun, je rekel voznik in mi zaželel, naj se izteče vse dobro. Zaradi tega sem sklenila, da bo psu ime Taxi.«

Štirinožec je prestal veliko operacij. »Fizioterapevtske vaje je opravljal po njivah in travnikih, kjer zdaj poteka obvoznica, o kateri se takrat še govorilo ni. Jaz sem nabirala regrat, bezgovo cvetje, jeseni sem zbirala plodove grmičevja za novoletne šopke, hkrati pa budno spremljala vragolije, ki jih je počenjal, saj je bila železniška proga čisto blizu,« pojasni astrologinja. Ko se je preselila v hišo z vrtom, je bilo za ograditev potrebnega toliko denarja, da bi si zanj lahko kupila skromen avto. Toda stroška ni nikoli obžalovala, saj Taxi tako nikoli ni okusil pesjaka, kaj šele verige. Spal je na tleh ob skrbničini postelji. »Nobenih manir se ni naučil,« z nasmehom prizna in doda, da je vsak dan pretekel pot do Mengeške koče, vsako potepuško muco je sprejel ljubeče, z dihurjem Burundijem sta se igrala, kakor da ne bi bila naravna sovražnika. »Bil je srečen pes, zato je učakal tako častitljivo starost. Dneva, ko je umrl, se raje ne spominjam. Vem, da ne bom imela nikoli več psa. Zato, ker mu ne bi mogla več, iz različnih vzrokov, zagotoviti takšnega življenja, kot sem ga lahko Taxiju. Pes je del lastnika – ali pa je vse skupaj zlagano!«

Od psa do muce

Meta že od nekdaj hrani zunanje muce in poskrbi, da so sterilizirane in kastrirane. »Prijateljica, ki diha z živalmi, me je nekega julijskega dne poklicala po telefonu in mi, pretresena, povedala, da je v kampu na Bledu pobrala muco, ki je breja, v dokaj slabem stanju, mogoče imam jaz še kakšen prostorček. Ne le noseča, tudi obstreljena je bila. Kar velik trebušček je že imela. Jasno, da sva jo najprej peljali k veterinarju. Prijateljica mi je namignila, da bi bilo fino, če bi jo poimenovali Julija, ker smo jo našli v mesecu juliju.« Če bo že pri meni, bo pa kar lepo po slovensko Julka, je bila odločna Meta, ki meni, da so tudi Julke zelo romantične.

»Od osmih zvečer do dveh zjutraj je rojevala mladičke, jaz sem bila pa babica. Pet mladičkov je veselo sesalo pri mamici, preoblekla sem porodno posteljo, za vsak primer sem zadremala kar na kavču. Proti jutru je spet zaječala. Ojoj! Še Poper je privekala na beli svet. Ime je dobila pozneje, bila je namreč najmanjša, a najbolj aktivna, najbolj predrzna in najpogumnejša. Vsi mladički so dobili srečen in topel dom,« z veseljem razloži ljubiteljica živali.

Julka je zdaj šestletna sterilizirana mačja gospodična. Sila svojeglava je, saj se ne mara česati in zato mora dvakrat na leto na lepot­ni tretma, da jo strokovnjaki spravijo v red. Z »zunanjimi plebejci« ne komunicira, ker je ona glavna in nad vsemi, nobenega mesa se ne bo dotaknila, prehranjuje se le z določeno vrsto briketov. Le kadar zagleda miško, kakih trikrat na teden, ne more obrzdati nagona.

»Kadar premišljujem o tem, od kod pravzaprav dobivam navdih za pisanje, si moram priznati, da povečini izvira iz spoznanja, da je vsak posameznik le prašni delček v kozmičnem mozaiku. Pa nimam v mislih samo hišnih ljubljenčkov. Neraziskane morske globine, skrivnosti amazonskega sveta, puščave, v katerih se zdi, da ni življenja, najvišje gorske verige ... Ali pa čisto navaden žametni krt, ki nam gre včasih tako na živce. Nekateri imenujejo to najvišjo kozmično silo Narava, drugi Bog, tretji Usoda. Sama jo preprosto najgloblje spoštujem. Dajte jo tudi vi! In še to vam pravim: zavrzite krzno, saj prinaša smolo in nesrečo,« sklene Meta Malus.