Stara in precej neugledna nizka hiša ob Poljanski cesti v Ljubljani gotovo ni kraj, kjer bi se kdor koli želel udomačiti. Iz nje okoli poldneva vsak dan zaveje podoben vonj po enolončnici, okoli postavajo možakarji, ki so še eno noč preživeli brez doma. Tačke to prav nič ne moti. Njen dom je zavetišče za brezdomce, in če smo povsem brez dlake na jeziku, lahko zatrdimo, da je njegov daleč najbolj negovani stanovalec.

»Resnica je, da se mačka drži bolj hiše kakor gospodarja,« je ugotavljal že Fran Erjavec v Domačih in tujih živalih v podobah iz leta 1868. Temu ne moremo oporekati, kajti te precej nestanovitne živali se rade nastanijo na vseh mogočih krajih.

Legenda je, denimo, maček Dewey, ki si je za dom izbral spencersko mestno knjižnico v ameriški zvezni državi Iowa. Tam se ni le po mačje prikupil direktorici in vsem zaposlenim, ampak je med prebivalstvom malce pozabljeno ustanovo dvignil v središče družabnega življenja. Obiskovalcem se je rad prikradel v naročje in brez kakršne koli slabe vesti dajal vtis, da so najpomembnejši na svetu. In tako so – predvsem v boju za njegovo naklonjenost – skoraj drli v knjižnico, kakor v knjigi Dewey, maček iz mestne knjižnice opisuje Vicki Myron. Dewey je nad svojimi občudovalci brezbrižno izvajal svojo mačjo naravo in se pocrkljal, ko mu je ustrezalo, sicer pa se je zavlekel v predalček s knjižnjičnimi kartoni in ni maral za ljudi.

Več o mačkah, ki so in še bivajo v zavetišču za brezdomce, si lahko preberete na www.delo.si.