Zvezdana Mlakar in njeno živalsko kraljestvo: Ob živalcah ji zastane dih

20. 5. 2013 | Besedilo: Petra Mauer | Fotografije: osebni arhiv

živali, konj, zvezdana mlakar, psi

Zgovorna igralka Zvezdana Mlakar kipi od energije. Njeno življenje je polno in dinamično, za kar med drugim poskrbijo njene živali. Na kmetiji jih ima precej, od konjev, prašička, oslička, lam do treh muckov in petih psov. Prepričana je, da so živali božji dar, čista esenca ljubezni, in srce ji najbolj zapoje, kadar so vsi skupaj.

Zvezdana rada opazuje svet okoli sebe in dogajanje v svoji bližini. Pozorna je tudi na to, kako se Slovenci obnašamo do živali. »Po eni strani gojimo lep, spoštljiv odnos, saj imamo kar nekaj zavetišč in glasnikov, ki zagovarjajo njihove pravice in spodbujajo odgovornost do hišnih ljubljencev. Če pa pogledamo bolj od blizu, ne moremo prezreti, da so na vaških dvoriščih psi še vedno priklenjeni na verigo, naokoli se potikajo shujšane in podivjane mačke, na pašnikih vidimo zanemarjene konje … Poznamo pa tudi drugo skrajnost, in sicer nenormalno obnašanje in enačenje živali s človekom, debele in prenajedene pse, pa prodajo eksotičnih živali, ki so ljubke, dokler so majhne, ko pa zrastejo, jih lastniki nimajo kam dati in jih preprosto zavržejo.« Zvezdana se zaveda, kako pomemben je pravilen odnos do vseh živih bitij, zato je pri vzgoji svojih otrok poskušala to čim bolj poudariti. »Odnos do narave je osnova v življenju vsakega človeka! Spoštovanje do vsakega živega bitja, spoštovanje njegove pravice do kakovostnega življenja je zame pomembna vrednota in tako sem vzgajala tudi svoje otroke. Ne gre samo za živali, gre za trave, vodo, drevo, kamen, barvo kože, spol … Brez vzora pa je vsaka vzgoja brezplodna! Vse plemenito in dobro izhaja iz ljubečega odnosa do sebe,« je trdno prepričana igralka, ki pa prizna, da v mladosti ni bila prav navdušena ljubiteljica živali. »Mama me je vedno, ob vsaki želji, da bi imela muco, opozarjala, da je to odgovornost, ne samo muckanje. Sicer pa sem živela med živalmi; pri babici sem zelo rada pasla krave in jim na skrivaj solila travo, da so šle raje z mano na pašo, pozimi smo nastavljali hrano ptičkom, če smo otroci našli kakšno bolno ali izgubljeno žival, smo jo vedno nesli na kmete, saj takrat ni bilo toliko veterinarjev kot danes,« se spominja sogovornica, ki se je včasih bala strupenih kač. »Še zdaj gojim do njih neko strahospoštovanje, ampak odkar jih pogosteje srečujem v naravi, kjer živim, sem se jih že malo navadila. Strah pred njimi sem pravzaprav obvladala, ko sem neko pomlad urejala cvetlično gredico in pod skalo našla gnezdo majhnih, ljubkih beloušk. Takrat sem jih prvič prijela v roko in si jih od blizu ogledala, potem pa sem jih odnesla na travnik. Moram pa priznati, da se ne bojim medvedov, ker jih stalno srečujemo na naših poteh. Kadar jih vidim, se ravnam po navodilu, da živali zelo dobro začutijo tvoje nelagodje in strah, torej je treba strah pregnati in tista neverbalna komunikacija je takoj v ravnovesju. Če je človek samozavesten, močan, žival večinoma odreagira tako, da se umakne.«

Božo, Čiko in Ciganka

Pri Mlakarjevih imajo tri živahne, simpatične muce. »Prvi je Božo, srebrno siv tigrast muc, ki je glavni in neprekosljiv ljubljenček mojega najmlajšega, šestnajstletnega sina Lana. Božo je samosvoj gospod, ki posluša samo Lana, mimo nas pa se večinoma sprehaja, kakor da nas ni. Nekega junijskega dneva sta ga kot darilo sinu prinesli Tina Gorenjak in njena Nina, tudi poimenovali sta ga onidve, saj sta menili, da je mucek pravi božji dar.« Drugi muc je v njihov dom prišel isti dan kot Božo, potem ko ga je Zvezdanin srednji sin Maj našel na cesti, shiranega in obnemoglega. Ves čas je glasno mijavkal, da niso mogli spati, bil je tudi garjav in na robu smrti. Ko ga je veterinar zagledal, se je čudil, kako je sploh še živ. »Oskrbeli smo ga, dobil je vitamine in zdravila in naš Čiko je zrasel v najbolj ljubkega, crkljivega, prijaznega mucka na svetu. S svojim belo-oranžnim kožuščkom poležava z mano na kavču, v kuhinji, ob kaminu, me spremlja na vrt, na sprehod gre s kužki in vnukinja Ema Stella ga lahko celo nerodno, dojenčkasto pocuka za rep.« Tretjo muco so našli zapuščeno na vaški veselici. »Ves čas mi je silila v naročje, in čeprav jo je mož odnesel na rob plesišča, je venomer pricurljala nazaj k meni. Naši črnuhinji smo dali ime Ciganka. Je bolj plašljive sorte in potrebuje nekaj časa, da sprejme človeka. Ko pa mu začne zaupati, se mu pusti crkljati in tako na glas prede, da se vsi zabavamo!«

Red mora biti

Trem muckam dela družbo kar pet psov. »Najprej je k hiši prišel Zagor. Nerodno, s prevelikimi šapami je prikolovratil z možem, ki ga je dobil pri vaškem mesarju. Bil je ljubek kužek, ki je rasel kot goba. Pravijo, da je menda srednjeazijski ovčar, ampak pasma nas tako ali tako ni pretirano zanimala. Zrasel je v velikega, postavnega psa, ki vzbuja strah in trepet, čeprav je v resnici najbolj mil kuža pod soncem. V puberteti je sicer malce izgubil kompas in je odšel sam na potep, toda to je bilo le enkrat, prvič in zadnjič,« pojasni Zvezdana, ki tudi o svoji drugi psički Doly, pasme borderski ovčar, govori le najlepše. »Vedno sem si želela to pasmo, ker sem slišala, da je to pameten, neskončno igriv in aktiven pes. Gospodična, ki je prišla k nam iz Logarske doline, je še veliko več! Moja Doly je iskriva, pametna punca, neskončno predana, ljubezniva, delovna. Ves čas ureja trop ovac, goni konje v hlev, išče palčko, mene pa pazi in gleda s tistim pogledom, ki me čisto razneži in v hipu razveseli. Če sem še tako utrujena, grem z užitkom z njo na sprehod, ji mečem frizbi, pa tudi pogovarjava se. Pri meni ima posebne privilegije, saj se lahko vozi v avtu, gre z nami na morje in lahko se sprehaja po mojem vrtu, ker edina ve, da ne sme tacati po gredicah. Z Zagorjem sta velika prijatelja, čeprav je ona glavna pri hrani, božanju in še čem. Le odločno zalaja in Zagor, kot pameten moški, zmeraj popusti,« se nasmeje Zvezdana.

Tretja je prišla k njim to zimo bernska planšarka Pija, še ena prekrasna psica. Bila je vsa sestradana in po treh mesecih red­nega hran­jenja še vedno tako hlasta po hrani, da ostane brez zraka. Drži se hiše, in tudi kadar se Zagor in Doly poženeta v gozd, ker sta morda zaslišala zajca, ona ostane doma. »Svoje veselje izkazuje tako, da se meče name, jaz pa se komaj obdržim na nogah, tako da jo to poletje čaka še pasja šola. Z Doly se ne razumeta najbolje. Pija je sicer večja, a je mlajša in je k hiši prišla pozneje, pa tudi Doly je tako trmasta in neustrašna, da primata ni pripravljena izpustiti. Zadnja sta to zimo prišla k nam še Ben in Dora, kraška ovčarja, ki so ju hoteli usmrtiti, ker niso imeli več denarja za njuno hrano. Nastanila sta se ob hlevu, tam pazita naše ovce, lame, konje, osličke. Imata mir in tudi štiri ljubke mladičke! Prišla sta shujšana in prestrašena, zdaj pa sta vesela in predana kužka, da ju je veselje gledati. Z Doly, Zagorjem in Pijo se ne družita in tudi ne silita k hiši, kakor da bi vedela, da bi bila takoj pasja vojna; kot bi bila le skromno hvaležna za nov, topel in prijazen dom!« Nobeden od kužkov ni izbirčen pri hrani, in ker jih je več, nagonsko vedo, da nimajo časa za premišljevanje, kaj je dobro in kaj ne. Vsi jedo iste brikete, res pa je, da tudi posladki kdaj pa kdaj padejo z mize. »Vendar je pri nas red. K mizi ne smejo, prav tako ne smejo prosjačiti za hrano, njihove krožnike polnimo po vrsti, drugi medtem mirno čakajo.«

Psička z igralskim talentom

Zvezdana se še dobro spominja zanimive zgodbe, ki se je zgodila z Doly v glavni vlogi. Lani sta se z Lanom odločila, da gresta na potovanje, in sicer z avtom po Balkanu. »Lan je slišal, da te lahko na potovanju okradejo, odpeljejo avto in podobno, zato me je prepričal, da sva s sabo vzela Doly. Avto sva si uredila kot dom, da bi lahko v njem tudi spala, če morda ne bi našla prenočišča. Psička do takrat mest sploh ni bila navajena, tudi hoje po pločnikih ali na vrvici ne. Ampak smo vseeno šli na pot. Začelo se je v Beogradu, kjer je kužkov na povodcu dokaj malo, psov se celo bojijo in jih ne marajo preveč. Toda Doly je brihtno, z nadzvočno naglico osvojila pasji bonton, skromno in nevidno je drobencljala z nama po velemestu. V avtu se je zvila v klobčič, samo da smo bili ves čas skupaj. Na naju je pazila s tako vnemo, da je neko noč, na nekem divjem kraju, kjer sva prespala v nepredušno zaprtem avtu, tulila in lajala do jutra. Verjetno, ker je bila tudi ona prestrašena kot midva,« pripoveduje z nasmehom in nadaljuje: »V Skopju sva z Lanom našla ljubek hotel, in ker sva bila utrujena, sva si zaželela malo luksuza – prho in posteljo. Takrat je naša kosmatinka prekosila samo sebe! Seveda psa niso hoteli spustiti v sobo, pa si je Lan izmislil, da je Doly vrhunski pes, ki ga peljeva v Atene na svetovno pasjo razstavo! In tako se je psička sprehodila kot prava pasja princesa, po prstkih, mično in ljubko mimo recepcije z nadzvočno hitrostjo! To je bila prava predstava, ob kateri sva tudi midva obnemela, kaj vse Doly zna. Toda na hotelskem balkonu, kamor se je naša princeska zatekla, se je potem, živčna in utrujena, polulala! Ampak tega receptor, seveda, ni videl!«

Zvezdana bi lahko o svojih živalcah govorila v nedogled, saj ji zapolnijo pomemben del vsakdana. Od njih se je naučila pravega razumevanja narave, brez moraliziranja, brez patetike. Pravi, da se zaradi njih ne boji več smrti, in kadar zboli, se pokončno bori. »Zaradi njih mi zastane dih pod zvezdami, zaradi njih sem se naučila pogovarjati z roko, zaradi njih slišim šepetati tudi fižol,« poudari s širokim nasmehom na obrazu, ki smo ga pri njej že vajeni.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE