Kako se je božični obredni kruh pekel pri njih, nam je predstavila Ana Ivančič, predsednica društva, ki ugotavlja, da se je priprava ohranila zlasti na trdnih kmetijah in pri podeželskih hišah, redkeje v mestih. V Svetem Vidu, kjer se je rodila, in tudi drugje na Cerkniškem se je poprtniku reklo župnek. Vedno so ga pekli na predbožični dan in ohlajenega na lepo pripravljeni božični mizi pokrili s prtom in zraven dali razpelo. Obred so ponovili na vse tri svete božične večere, torej božični večer, silvestrovo in na večer pred svetimi tremi kralji, vmes so župnek hranili v hladni shrambi. Na te dni, po avemariji so ga blagoslovili. Ta del je ponavadi opravil hišni oče, v njegovi odsotnosti mama. V ta namen je bila ob hlebcu vedno skodelica z blagoslovljeno vodo s svežo pušpanovo ali smrekovo vejico. Ata je župnek razrezal na svete tri kralje zjutraj. Malo drugače kot v nekaterih drugih krajih na Cerniškem ni bilo v navadi, da bi na blagoslovljeni kruh hodili tudi gostje, ponavadi ga je bilo dovolj za družino in živali, ki so jih imeli v hlevu in pri hiši.

Župnek se je pekel iz malo manj bogatega kvašenega testa kot potica, in sicer v okroglem modelu, na vrhu pa so ga krasile piške – teh je bilo toliko kolikor je bilo družinskih članov.
Na svete večere se je družina po blagoslovu poprtnika v verčernem mraku odpravila blagoslovit še kmetijo in polja. Spredaj je hodil hišni gospodar, najstarejši otrok pa je v železnem likalniku nosil oglje. Blagoslovili in pokadili so najprej jaslice, vse sobe vključno z izbo, potem so se odpravili v hlev in odšli še na polje, pripoveduje Ana Ivančič.