Ležišča: Na kakšni postelji spite?
»Spanje je najboljša meditacija,« je dejal dalajlama. O pomenu in vplivu spanja na naše življenje je bilo že veliko napisanega, k njemu zagotovo nekaj pripomore okolje, v katerem spimo, torej tudi postelja z ležiščem.
Največkrat se z vprašanjem ležišča, na katerem spimo, začnemo ukvarjati, ko moramo kupiti novo. In kdaj je torej staro treba zamenjati? Takrat, ko ne daje več potrebne opore telesu, ko se pojavi neprijeten vonj, ki ga ne moremo odstraniti, ali ko opazimo, da so tekstilni materiali že prepereli, pravijo strokovnjaki. Takrat je tudi dobro preveriti, kakšno je posteljno dno, ali je še vedno ravno oziroma ali še vedno zagotavlja primerno podporo hrbtenici. To ugotovimo tako, da ležemo najprej na posteljno dno in ločeno na tleh še na ležišče. Če se eno ali drugo pod našo težo preveč usloči, bo treba kupiti novo. Običajno imajo ležišča življenjsko dobo od sedem do petnajst let, seveda če upoštevamo navodila proizvajalca o vzdrževanju in zračenju.
Na vprašanje, kakšno ležišče izbrati, se ne da preprosto odgovoriti, saj smo ljudje različne višine, konstitucije in telesne teže, prav tako imamo različne težave in spalne navade. Najprej mora ustrezati našemu telesu. To pomeni, da je pri obračanju pritisk enakomerno porazdeljen po telesu, ležišče pa nas pravilno podpre ter razbremeni telo in hrbtenico. Pred nakupom se je treba pozanimati o kakovosti uporabljenih materialov, prav tako moramo biti pozorni na izvor ležišča (kje je bilo izdelano in kako). Vsekakor je dobrodošel nasvet izkušenega in usposobljenega prodajalca. Za kakovostno in vzdržljivo ležišče bo treba odšteti nekaj več denarja, ponavadi strokovnjaki svetujejo, naj pri tem delu opreme ne varčujemo pretirano.
Ležišča iz pene
V zadnjih letih so zelo razširjena ležišča iz pene, ki se med seboj razlikujejo zlasti po postopku izdelave, trdoti, prožnosti in višini. Vse to vpliva na njihovo trajnost, zračnost, zlasti pa na prožnost in s tem kakovost spanja. Včasih se je poliuretanska pena uporabljala za izdelovanje preprostejših in cenejših ležišč, zdaj pa je tehnološko precej napredovala, postopki za izdelavo so se izpopolnili in tako so tudi izdelki kakovostnejši. Največkrat so ta ležišča narejena iz hladno pihane poliuretanske pene, ki je dodatno obdelana s kisikom. To povzroči delno razgradnjo celične strukture pene, ki zato postane bolj prožna in zračna. Takšna ležišča so primerna za alergike, saj imajo antialergijske lastnosti. Ležišča iz pene so lahko uporabljena samostojno, lahko so v kombinaciji z vzmetmi, pogosto pa jih kombinirajo tudi s spominsko peno. Slednja se popolnoma prilagodi teži, obliki in temperaturi telesa. Med spanjem jo s telesom ogrejemo, zato se lahko komu zdi prevroča. Ne priporočajo je ljudem s čezmerno telesno težo in tistim, ki se močno potijo.
Ležišča iz lateksa
Lateks pridobivajo iz izcedka mlečne tekočine nekaterih dreves kavčukovcev. Obstaja več vrst ležišč iz lateksa, ki se razlikujejo po vsebnosti kavčuka in načinu izdelave. Popolnoma naravna so tista, ki so izdelana iz lateksa s stoodstotno vsebnostjo kavčuka, v drugih primerih so dodane umetne primesi. Ker je takšno ležišče prepredeno s številnimi zračnimi kanali, ki omogočajo zračenje, je pomembna tudi podlaga, ki mora biti sestavljena iz letev. Lateks običajno kombinirajo s plastmi iz kokosovih vlaken, pa tudi z vzmetmi ali peno. Zelo pomembna je kakovostna snemljiva prevleka, ki jo lahko operemo. Ležišča iz lateksa niso primerna za vlažne spalnice, prav tako ne za ljudi, ki se čezmerno potijo ali imajo čezmerno telesno težo.
Ležišča z vzmetmi
Prve vzmetnice so nastale v začetku 20. stoletja in so bile pravzaprav podložne mreže za žimnate nadvložke. Pozneje so se pojavile šlarafijske vzmetnice, ki se uporabljajo še danes, skoraj hkrati z njimi pa vzmetnice bonell. Prve žepkaste vzmetnice so izdelali konec osemdesetih let. Ležišče, sestavljeno iz žepkastih vzmeti, ima vsako vzmet všito v tekstilno vrečko. Te so med seboj šivane, lepljene ali spete s sponkami. Vzmeti se razlikujejo tudi po trdoti. Običajno so žepki sodčkaste oblike in v srednjem delu med seboj silikonizirani. Pri boljših izvedbah so obdani z vsaj enim jeklenim okvirjem, ki ojača jedro ležišča. Žepkasto vzmetenje podpre telo po vsej dolžini in širini ter omogoča hrbtenici lego v pravilnem položaju.
Vzmeti, ki se uporabljajo za žepkaste vzmetnice, so narejene iz visokokakovostnega jekla, iz žice različne debeline, kar odloča o trdoti ležišča, razlikujeta pa se tudi premer in višina vzmeti. Poleg jedra takšno ležišče sestavljajo še različne vrste pene, od poliestrske, visokoelastične in spominske pene do lateksa. Ležišče z žepkastimi vzmetmi velja za zelo zračno. Pri izbiri pa je treba paziti, kateri material je nad vzmetenjem.
Vzmetnica je lahko narejena tudi iz šlarafijskih in bonell vzmeti. Šlarafijske so med seboj povezane oziroma pletene iz žice različne debeline. Jedro je zaradi tanke žice in velikega števila vzmeti prožno. Vzmeti bonell (te so v obliki peščene ure) so narejene iz debelejše žice in imajo večji premer, zato jih je v jedru bistveno manj. Od debeline žice, iz katere so narejene, je odvisna tudi trdota vzmetnice. Takšno ležišče je bolj togo in se slabše prilagaja obliki telesa. Jedra bonell so cenovno najdostopnejša. Ne pri vzmetnicah z vzmetmi bonell ne pri šlarafijskih ni mogoča uporaba dvižnega letvenega dna.
