Barviti del scenografije je delno stranski učinek kriznega časa, v katerem se v delavnici lotevajo tudi nadgradnje za kulturno dediščino nepomembnih kosov starega pohištva, še več pa pove o sogovornikovi duhovitosti in odprtosti. Duha starin se je nalezel že v otroštvu, ki ga je preživel v znameniti tržiški Lavičkovi hiši, katere predvojni lastnik je bil lekarnar in zbiratelj starih lekarniških predmetov in dokumentov. Najpomembnejši del njegove zbirke je dobil streho nad glavo v Leku, vendar je bila hiša kljub povojnemu razdejanju za radovedne otroke neizčrpen vir vsakodnevnih odkritij. Danilo Bertoncelj je do začetka 90. let – medtem ga je zaneslo v strojniške vode – starine obnavljal le za svojo dušo, v času, ko je začela njihova priljubljenost v Sloveniji zelo naraščati, pa se je odločil svojo ljubiteljsko dejavnost, s katero si je pridobil precej znanja, preizkusiti tudi poklicno. Pravi, da je na posamezno starino navezan samo, dokler jo obdeluje, potem z veseljem prepusti, da ob njej uživajo drugi. Zelo rad pa brska po izvoru predmetov in odstira zgodbe, ki se skrivajo za njimi. Prava zakladnica takšnih pripovedi je bil pokojni prvak ljubljanske opere Miro Brajnik, eden največjih zbirateljev in poznavalcev starin pri nas, s katerim je sodeloval in prijateljeval.

Kako je pravzaprav nastal tisti nenavadni stolček bordelskega videza, vprašam. Gre za primer nadgradnje nekdanjega šuštarskega trinožnika, ki je moral imeti sedalo narejeno po meri čevljarjeve zadnje plati, ker pa sam po sebi ni bil dovolj zanimiv, sta se s sodelavko in partnerico Sonjo domislila, da bi ga pobarvala v rdeče in obula v imenitne damske čeveljce, se namuzne sogovornik. Ptičje hišice pa v prostem času nastajajo iz lesa starih kmečkih podov in nenavadnih kosov starega okovja.

Se še spomnite svojega prvega pravega naročila za restavriranje?

Moja prva starina je bila prelepa kotna omara, ki je prišla iz Tržiča, dragocen bidermajerski kos, kakršnega nisem imel priložnosti obnavljati nikoli pozneje. Na srečo sem poznal starega mizarja, ki je imel restav­riranje v malem prstu, in on me je opozoril na najobčutljivejše stvari. Zanimivo je, da bi se je še danes, po večdesetletnih izkušnjah, lotil na enak način.

Pogosto dobite v delo »zašuštrane« starine, ki jih je kdo že nevešče obnavljal?

Načeloma se obnove pohištva ne lotevajo popolni nepoznavalci, vsaj vrednejših kosov ne, zato nepopravljive napake niso pogoste. Včasih naletim na poslikave, ki so jih pri prejšnjih obnovah izbrisali s predmetov, skoraj nepopravljiva škoda se povzroči z napačnim poseganjem v pozlato, saj jo je potem treba narediti na novo, zelo problematična je tudi stanjšanost, prebrušenost furnirja vse do osnovnega lesa ... Najusodnejša, ne tako redka napaka pa je, da se z neveščim restavriranjem zabriše avtentičnost pohištva.

Se je, odkar se je začela vaša poklicna restavratorska pot, odnos do starin pri Slovencih zelo spremenil?

Že pred osamosvojitvijo, še bolj pa po njej, sta se pri nas priljubljenost in z njim povpraševanje po starinah neverjetno razmahnila. To pripisujem optimističnemu gledanju v prihodnost, splošnemu ozračju in z njim povezanemu potrjevanju ali iskanju lastne identitete. To obdobje bi bilo prav zanimivo raziskati s sociološkega vidika. Ta čas se je končal pred dobrim desetletjem, odtlej pa so se razmere zelo spremenile – na slabše. Večina mlade generacije, ki jo vodijo vrednote potrošništva, kulturne vrednosti starin ne pozna in jih ne ceni. Tisti, ki so zrasli v domu s pohištvenimi starinami, imajo odnos do njih privzgojen in si, ko si opremljajo svoje stanovanje, omislijo vsaj kakšen star kos. Poleg tega se manjše povpraševanje po vseh dobrinah v zadnjih kriznih letih občuti tudi pri pohištvenih antikvitetah, tako zelo, da so se njihove cene zmanjšale za polovico. Pri tem mislim predvsem na vrednost še neobnovljenih starin. Vedeti morate, da jih pravi poznavalci oziroma zbiratelji kupujejo v tak­šnem stanju in jih dajo obnoviti restavratorju, ki mu zaupajo. Kot rečeno, se nakup drugače lahko izkaže za napako, predvsem pri zabrisani avtentičnosti predmeta.

Koliko predmetov, ki jih dobivate v delo ali jih kupujejo zbiralci, izvira iz Slovenije?

Veliko jih je nastalo na naših tleh, precej pa tudi v znamenitih graških in dunajskih delavnicah, saj smo bili do leta 1918 del Avstro-Ogrske. S takšnim izvorom imamo opraviti od obdobja bidermajerja in poznejših slogov neobaroka, alt deutscha, zelo cenjene secesije in art decoja. Znane delavnice pohištva so bile tudi pri nas: v Šentvidu pri Ljubljani, kjer so ga maloserijsko izdelovali že v 19. stoletju, in v Solkanu. Zanimivo je, da so izdelki primorskih mizarskih delavnic enakih slogov, a v povprečju manj kakovostni, predvsem po uporabljenem materialu. Gre za posledico italijanskega vpliva, za katerega je bila značilna uporaba slabšega smrekovega lesa za osnovo in tanjših furnirjev.

Staronemškega pohištva z nekoliko pre­obloženim težkim okrasjem resnični poznavalci ne cenijo preveč. Gre za prvo pohištvo, narejeno na industrijski način, zato ga je največ. Tudi artdecojevski kosi, ohranjeni pri nas, so zaradi uporabljenih materialov – vezanega lesa za osnovo in tanjšega furnirja – manj kakovostni, in če ne gre za oblikovalske kose znanih evropskih ali celo ameriških delavnic, marsikdaj niso vredni dragih in zamudnih postopkov obnove.

Kakšne predmete je najlaže obnoviti?

Pohištvo iz najstarejših obdobij. Na baročni omari, ki je stala na dežju, ne bo nepopravljive škode, saj je narejena na najzanesljivejši način: iz smrekove osnove, ki je z obeh strani vpeta v debel, celo do trimilimetrski furnir. Odlepljenega ne bo težko prilepiti in osvežiti, medtem ko jo bo artdecojevska omara slabo odnesla. Laže je delati tudi z masivnim lesom, če so bili predmeti shranjeni na suhem in niso preveč razdejani.

Pogosteje delate za znane lastnike predmetov ali je več starin, za katere boste šele poiskali naročnika?

Več kot tri četrtine dela še vedno predstav­lja obnavljanje starin za znanega naročnika, posamične predmete pa tudi prodamo. Največ ljudi se obrne na nas po priporočilu znancev, med ljubitelji in uporabniki starin imamo stalne stranke, predstavljamo se na spletni strani, sodelujemo pa tudi na sejmih in razstavah.

Kako naj se lotijo nakupa pohištvene starine nepoznavalci, da ne bi bili razočarani?

Najzanesljivejše mesto za nakup so starinarji, specializirani trgovci, ki del blaga dobijo od manjših preprodajalcev, ga ovred­notijo, ga dajo po potrebi restavrirati in zanj ob nakupu izdajo certifikat. Pri nas ga lahko izdajajo člani Društva galeristov in starinarjev Slovenije, s čimer potrjujejo, da stojijo za kakovostjo predmeta. Vendar za zdaj še nimamo predpisov, ki bi določali, za kaj mora certifikat jamčiti. Najbolj uradno lahko vrednotijo starine sodni cenilci z licenco, a po takšnih storitvah zaradi majhnosti našega trga ni veliko povpraševanja. Pri nakupu starine na bolšjih in podobnih sejmih pa se vam lahko zgodi, da brez pomoči poznavalca kupite mačka v žaklju. Tu si namreč prodajalci bolj prizadevajo, da bi se znebili blaga, kot da bi obdržali stranko.

Kako pogosto prihajajo ljudje k vam z drugačnimi željami, da bi kos denimo reciklirali oz. nadgradili, namesto da bi mu ohranili avtentičnost?

Naše osrednje delo je še vedno restavriranje. Nenapisano pravilo je, da velja za starine že približno 50 let staro pohištvo. Sem spada zdaj že pohištvo iz 50., 60. let prejšnjega stoletja, zaradi priljubljenosti vintage sloga tudi že iz 70. let. Vendar je restavriranje takšnega pohištva bolj problematično, saj je narejeno iz drugačnih materialov: iverici, ki jo je napihnila vlaga, ni pomoči, poškodovanemu ultrapasu tudi skoraj ne. Zato se pri teh predmetih pogosteje odločamo za recikliranje, kot radi rečemo nadgradnji z umetniškimi ali rokodelskimi dodelavami. Sem med so­ustanovitelji socialnega podjetja ponovne uporabe v Kranju, še eno pa načrtujemo za območje zgornjegorenjskih občin z namenom, da bi takšno pohištvo ohranili bodisi kot del naše dediščine ali mu z dodelavo vdihnili novo življenje, poleg tega pa ustvarili delovna mesta.

Bi imeli kot restavrator ugovor vesti, če bi kdo želel vreden kos pohištvene dediščine »redizajnirati«?

Jasno je, da se pohištvo, ki ima redko zgodovinsko, muzejsko vrednost, ne reciklira. Lastnika predmeta, ki ima tako željo, bi si prizadeval od namena odvrniti. A takšnih primerov skoraj ni.

Kakšen je bil najstarejši in najbolj nenavaden predmet, ki ste ga dobili v restavriranje?

Najstarejši je bil izredno lep in pri nas redek renesančni stol iz 16. stoletja. Starejšega pohištva, kot je iz tega obdobja, tako rekoč ni, saj so večino pokurili zaradi kuge. Zame najbolj nenavadno pa je bilo srečanje z dvesto let staro otroško hojico iz kmečkega okolja v Poljanski dolini. V celoti je bila narejena iz lesa, brez enega samega žeblja. Imela je lesena koleščka in peste, in kar me je najbolj presenetilo, po obliki je bila do potankosti podobna današnjim hojicam.

Je po slovenskih mestih ali podeželju še veliko vrednega starega pohištva? Koliko ga najde pot k restavratorjem, prekupčevalcem ali celo na odpad?

Po slovenskih domovih se ne skriva več veliko neobnovljenih pohištvenih starin. Predvsem podeželje so v 70. in 80. letih, preden so starine pri nas doživele bum, sistematično prečesali italijanski in avstrijski trgovci s starim pohištvom, pozneje pa še manjši domači prekupčevalci, ki so po bogatih podeželskih območjih, kakršni sta bili Selška in Poljanska dolina, prav čakali, da bodo stari ljudje, ki takšnih predmetov niso hoteli dati od sebe, umrli in bo postalo mladi generaciji v napoto. Najbolj bogati kosi podeželske opreme (do 18. stoletja pohištva razen miz in klopi skoraj ni bilo), ki so že velika redkost, so intarzirane, še pogosteje pa poslikane baročne omare. Kolikor jih je, zaradi svoje avtentičnosti in redkosti po ceni celo presegajo meščansko pohištvo. Okrog tri četrtine kmečkega pohištva, ki ga imam priložnost restavrirati, so skrinje za balo, ki so prav tako začele nastajati v 18. stoletju, potem pa pridejo mize, mentrge za mesenje kruha ... Zanimive so tudi marajne, kot na Gorenjskem pravimo nižjim shrambnim omaram s predali pri strani in spodaj, ki se zaprejo z vrati. Gospodinje so jih zaklepale in imele ključ vedno pri sebi, saj so v njih hranile dragocenejše jestvine.

Se Slovenci po odnosu do starega pohištva razlikujemo od tujcev?

Predvsem ga je zaradi zgodovinskih okoliščin, naše majhnosti, maloštevilnega meščanstva in sistematičnega odkupovanja, ki so ga na podeželju pred desetletji izvedli tuji trgovci, bistveno manj in kultura uporabe starega pohištva ni tako razširjena. Ker ga je manj, je praviloma dražje. Če se vrnem v obdobje po osamosvojitvi, mu je veliko povpraševanje takrat dvignilo ceno, z veseljem pa ugotavljam, da postaja v zadnjem času spet bolj cenjeno, ne le denarno, temveč tudi kot naša dediščina.

Arhiv revije Deloindom+.