S svojo svežino in sodobno podobo razkriva nedavno celovito prenovo, ki ji je vrnila izgubljeno pripadnost krajem, za katere je Matjaž Kmecl v monografiji Zakladi Slovenije zapisal, da so v slovenskem merilu slikarsko najrodovitnejši. Pred nekaj desetletji je bila namreč Ažbetova rojstna hiša zaradi spremembe namembnosti nekakovostno prezidana.

Celovita prenova
 degradirane stanovanjske hiše

Volumsko izpostavljena hiša, v kateri se v celoto spletajo stanovanjska, turistična in muzejska dejavnost, stoji tik ob »globalno oblikovani« hiši, ki so jo Ažbetovi postavili pred štirimi desetletji. Sodoben dom, dopolnjen z vsemi tehničnimi pridobitvami tedanje dobe, je v bil razlog, da so lastniki staro stanovanjsko hišo, tedaj prazno in vlažno, preoblikovali v pomožen gospodarski objekt za spravilo strojev in vozil. S prezidavo po gradbenih merilih tistega časa, neprilagojeno utripu lokalne stavbne dejavnosti, je bila arhitektura, ki je pričala o gospodarski in kulturni moči Ažbetovih prednikov in staršev, izgubljena. Z izjemo posameznih ohranjenih detajlov, ki so še ne prekrito odstirali nekdanja spoštljiva leta in tedanjo veljavo doma pravih kmečkih baronov v poljanskih hribih.

Na začetku enaindvajsetega stoletja je v slovenski umetnostni javnosti in v sedanjem mladem Ažbetovem rodu vzniknila ideja, da bi uporabno in arhitekturno degradiran Ažbetov dom sanirali, ga prenovili in ga v vsej svoji simbolni in materialni vrednosti postavili na ogled kot del slovenske kulture. Toda kako, saj je od izvornega ostalo prav malo, obokana klet in dve, tri zbledele fotografije s staro stavbno podobo? Malo, a dovolj, da se je arhitekta Meta Peternelj Mohorič odločila staro hišo preoblikovati v sodobno arhitekturo, ki bi povezala pretrgane niti med preteklostjo in sedanjostjo. Loška stavbna kultura je namreč še vedno močno ukoreninjena in je še vedno vidna določilnica te razgibane kulturne krajine.

Arhitekta je novo arhitekturo razvila z upoštevanjem meril in vrednot loškega stavbarstva, o katerih so govorile tudi ohranjene fotografije izvirnega Ažbetovega doma. Postavila jo je na mogočno, široko in dovolj trdno starodobno kamnito zidovje. Pred tem je bilo staro kletno zidovje očiščeno in utrjeno. Nadgradnjo, skoraj vse, kar je bilo stavbi dodanega v sredini sedemdesetih let, so odstranili.

»Loški volumni«
in izviren slikarski okras

S prenovo kletnega ostenja in zidavo novega nad njim je bila degradirani stavbi vrnjena nekdanja arhitekturna vrednost. Nove stavbne volumne odlikuje v preteklosti dosežena in v sodobnem stavbarstvu Poljanske doline še nepresežena arhitekturna lepota, izražena v harmoniji razmerij med posameznimi stavbnimi deli, posebno tistih med mogočnim ostenjem in relativno majhnimi okenskimi odprtinami, ki so po fasadnih ploskvah razpostavljene v ritmično urejenih nizih. V skladu s pravim razmerjem in simetrijo je likovno lepo nadgrajeno z izvirno oblikovanim okrasjem v barvi, ki je delo avtorice prispevka.

Slikanemu vzorcu, ki bogati harmonično oblikovane fasadne ploskve in naznanja slikarjev dom, se preprosto ni bilo mogoče odreči. Stavbni okras v risbi in barvi je namreč v času zadnjega množičnega in mednarodno oblikovanega sloga, baroka, posebej zaznamoval arhitekturno lepoto loškega stavbarstva. Močan likovni utrip in stoletja dolga ustvarjalnost loških slikarjev sta se iz cerkva, gradov, palač in loških mestnih hiš prenesla tudi na večinsko stavbarstvo in predmete vsakdanje rabe v porečju obeh Sor. Z okrasnimi poslikavami, vzorci v črni, modri, rdeči, oker in zeleni barvi, so poudarjeni hišni vogali, podstrešni in nadstropni venci, pa tudi fasadne odprtine. Pogosto so preprostemu okrasju v barvi dodatne tudi zahtevne stenske poslikave, upodobitve svetnikov in prizori in krščanske veroizpovedi.

Pri prenovi Ažbetove hiše so poleg tega k izbrani likovni obdelavi stavbnega ovoja napeljale tudi ostaline na starem kletnem ostenju. Po odstranitvi zadnjih barvnih nanosov s kletnih zidov sta se namreč odstrla barva in slikarski okras, ki je v času slikarjevega ustvarjalnega dela oblikoval likovno podobo njegovega doma.

Na kletnih stenah odkrit starodoben slikarski okras je zdaj rekonstruiran, novo ostenje nad kletjo krasi izvirno oblikovan geometrijski slikarski okras. Motiv sestavljajo drobni elementi v treh barvah, enakih tistim na ostalinah stavbe iz Ažbetovega časa.

Stavbno pohištvo in notranja oprema

Pri prenovi degradirane Ažbetove rojstne hiše je bilo poleg stavbnega ovoja treba domisliti tudi novo notranjo podobo. Zaradi dediščinskih vrednosti stavbe je morala ostati razpoznavna, lastniki pa so želeli, da bi bili vsi novi čelni izpeljani tudi z upoštevanjem meril varstva okolja in zdravega bivanja.

Tako stavbno pohištvo (okenski in vratni okvirji, vratni okvirji in krila, ograje, zatrepni opaži, leseni tlaki in leseni stropi) kot tudi premična notranja oprema, od veže, »hiše«, »Ažbetove sobe«, kuhinje do večine sob, tudi spalnic za goste, sta izdelana unikatno. Nakup serijsko narejenega pohištva je bil zaradi neustrezne ponudbe izključen. Pohištvo so v celoti izdelali mojstri v lokalnih mizarskih delavnicah, narejeno je iz masivnega lesa (brez lepil in drugih kemičnih sredstev) in zaščiteno z naravnimi zaščitnimi sredstvi (voskom in oljem).

Notranja oprema iz posebej odbranega, pravilno posušenega in pazljivo obdelanega lesa, unikatno oblikovanega in z velikim deležem ročne obdelave je za Ažbetovo domačijo pravilna izbira. K odločitvi za posebej razpoznavno pohištvo, ki tako v obliki kot v načinu izdelave in obdelave povezuje preteklost s sedanjostjo, je pripomogla želja ustvariti kakovosten vzor, ki ohranja v teh krajih razvito mizarsko-rezbarsko kulturo kot del našega umetnostnega ustvarjanja.

Zunanja ureditev

Ker se stavba značilno prilagaja strmemu terenu, je temu primerno izdelana zunanja ureditev. Zanjo so značilne tudi posebej oblikovane zunanje stopnice, ki vodijo obiskovalce po spuščajočem se terenu do vhoda v Ažbetovo galerijo, in lesena ograja, ki zamejuje zemljišče na mestih strmega spusta v ozke grape.