V Sloveniji imajo naravno rastišče štiri vrste rastlin iz rodu Ribes, ki jih skupno poimenujemo grozdičje. Črni in rdeči ribez ter kosmulja so avtohtone rastline neokrnjenega alpskega in predalpskega sveta. Beseda ribez izvira iz arabskega izraza ribas, ki pomeni zdravilno pijačo s trpkim okusom iz rabarbare. Ker Arabci ob svojem prihodu v Evropo v drugi polovici prejšnjega tisočletja niso našli rabarbare za osvežilno pijačo, so iskali rastlino, ki bi ji bila po okusu podobna. V gozdovih so odkrili rdeči ribez in ga poimenovali ribas oziroma ribes. Avtohtoni rdeči ribez (Ribes rubrum) izvira iz srednje Evrope in Velike Britanije. Prvi zapisi o njem v Nemčiji segajo v leto 1480, v Italiji pa v leto 1550. Črni ribez (Ribes nigrum) je avtohtona rastlina v alpskem svetu in Rusiji, kjer se je celo reka Moskva prvotno imenovala Smorodinova – po velikih površinah divjega črnega ribeza, ki je uspeval v njeni okolici. Beli ribez pa ni samostojna sadna vrsta, ampak mutacija rdečega.

V večjem delu Slovenije imamo za ribez zelo ugodne rastne razmere. Na njegovo rast in razvoj imajo zelo velik vpliv tip tal, nadmorska višina in lega. Potrebuje dolgo in hladno obdobje zimskega mirovanja ter blago kisla do nevtralna, globoka in dobro prehranjena tla. Potrebuje tudi srednje veliko fosforja in veliko kalija.

V 70. in 80. letih smo v Sloveniji ribez, predvsem črnega, gojili na velikih površinah. Pridelovanje je bilo najbolj razširjeno na Gorenjskem v okolici Bleda, na Kozjanskem, Gorjancih, Slovenskih goricah … Skupaj z manjšimi nasadi, ki so bili posajeni drugod, smo ribez pridelovali na več kot 800 hektarih. Ves pridelek je bil namenjen predelavi. Slovenska pridelava je svoj neslavni konec začela ob nesreči jedrske elektrarne v Černobilu, ko so bile evropske hladilnice sadja polne kontaminiranega črnega ribeza iz vzhodnoevropskih držav. Po tem se je ohranil le na domačih vrtovih. Poleg posameznih grmov rdečega ali črnega ribeza samevajo kosmulje in včasih kakšen grm joste, najbolj pogostega križanca med kosmuljo in črnim ribezom.

Gojenje ribeza

Gojenje je zelo preprosto. Šibke in srednje bujne sorte rdečega ribeza in kosmulj gojimo v obliki grma, bujne sorte pa lahko poleg grma tudi v obliki špalirja ali ozkega vretena. Rdeči ribez lahko posadimo tudi kot živo mejo. Črnega gojimo v obliki grma, križance med njim in kosmuljo pa v obliki grma ali špalirja. S špalirnim gojenjem bujno rastočih sort se izognemo upogibanju ali lomljenju s pridelkom preobloženih rodnih vej. Pri kosmuljah nam zaradi dolgih, gostih in ostrih trnov špalirna oblika olajša obiranje pridelka. Rdeči, črni ribez in kosmulje lahko gojimo tudi v drevesasti obliki. Za tako vzgojo moramo kupiti ali si vzgojiti visoko cepljene sadike. Podlaga tem sadikam je zlati ribez. Na srednje bogatih tleh sadimo grme na razdalji od 250 do 300 cm med vrstami in od 80 do 110 cm v vrsti pri črnem in rdečem ribezu, pri kosmuljah na približno 75 cm in pri križancih na razdalji od 110 do 130 cm. Bujne sorte sadimo redkeje, šibkejše pa gosteje. Pri špalirnem gojenju rdečega ribeza in kosmulj potrebujemo oporo. Lesene ali betonske kole, visoke od 110 do 120 cm, postavimo na razdalji od pet do šest metrov. Žico napnemo na višini od 70 do 80 cm. Pri špalirnem gojenju križancev so potrebni višji koli (150 cm) in dve žici, na višini 70 in 140 cm. Ribez sadimo od 5 do 10 cm globlje, kot je rasel v drevesnici ali loncu oziroma kontejnerju. Z globljim sajenjem dosežemo ustrezno razrast grma. Po sajenju grm odrežemo od 10 do 15 cm nad tlemi. Pri jesenskem sajenju moramo paziti, da so sadike utrjene oziroma les ustrezno dozorel, drugače obstaja nevarnost, da nam v hujšem mrazu pozebejo.

Z ribezovimi grmi imamo največ dela spomladi ob rezi in v času obiranja. Rez je zelo preprosta, saj grme režemo tako, da le odstranimo poškodovane in polomljene veje ter veje, starejše od treh let. Prikrajšujemo jih le pri rdečem ribezu, kosmulji in križancih.

V obdobju rasti je naša glavna skrb zdravstveno stanje rastlin. Pri ribezu nam največ preglavic povzročajo uši, pegavosti in pepelasta plesen. Vse lahko zatiramo z naravnimi sredstvi ali dovoljenimi kemičnimi sredstvi.

Črni ribez

Sort črnega ribeza je zelo veliko. Med seboj se razlikujejo po načinu rasti, izraščanju vej, odpornosti na pozebo ter bolezni in škodljivce, obliki in velikosti grozda in jagod v grozdih in okusu. Vsaka izmed navedenih lastnosti je izredno pomembna in ima svoj delež pri odločanju, katero sorto bomo sadili. V pridelovalnih nasadih so pri izbiri sorte pomembne lastnosti rasti, na domačih vrtovih pa predvsem lastnosti plodov. Sorte ribeza se med seboj ločijo po okusu. Pri starejših je prevladoval izrazito kisel, rahlo trpek okus z značilno, pogosto tudi neprijetno ribezovo aromo. Prav ta aroma je razlog, da marsikdo že načelno zavrača črni ribez. Pri novejših sortah je delež sladkorjev višji, zato je okus skladen, arome pa zelo prijetne. Plodovi so izredno okusni, primerni za sveže uživanje. Grozdi novejših sort so dolgi in na dolgih pecljih, kar omogoča lažje in kakovostnejše obiranje. Med najbolj poznanimi so sorte 'Titania', 'Tsema', 'Tenah', 'Ometa' …

Rdeči ribez

Pri rdečem ribezu je precej podobno kot pri črnem. Sortiment novih sort je usmerjen predvsem v kakovostne sorte, primerne za sveže uživanje. Med najbolj razširjenimi novejšimi so 'Rovada', 'Rosetta', 'Juniffer' … Med starejšimi je še vedno najbolj priljubljena zgodnja 'Jonkheer van tets' s čudovitimi plodovi in sorta z rahlo kislim okusom 'Red Lake'.

Beli ribez

Ponudba sort belega ribeza je zelo velika. Med najbolj zanimivimi so češki sorti 'Werdavia' in 'Zitavia' ter nizozemska 'Blanka'.

Križanci s kosmuljo

Med ribeze spadajo tudi medvrstni križanci med kosmuljo in črnim ribezom. Najbolj poznamo josto, čeprav ima še sestrske sorte 'Jochina', 'Jocheline', 'Jogranda' … Križanci imajo bujno rast, bolj kot kosmulja ali ribez. V višino dosežejo čez dva metra. Rastline so brez trnov in dajo velik pridelek.

Najzgodnejši je rdeči ribez. Ponekod so ga zato poimenovali »ivanjško grozdje«, saj zori okrog godu sv. Janeza Krstnika (Ivana). Beli zori sočasno z rdečim, črni in križanci pa običajno kakšen teden do dva pozneje. Da ribez ni zanimiv samo sredi poletja, poskrbijo okrasne vrste, ki spomladi s svojimi vijoličasto rdečimi cvetovi krasijo naše vrtove.

Delo in dom, 30. junij 2010