Sorte kosmulj so med vsemi sadnimi rastlinami iz rodu Ribes najbolj raznolike. To se kaže že v obliki grma, bujnosti in trnatosti. Nekatere so šibko rastoče in komaj presežejo višino 50 cm, druge izredno visoke in presežejo višino 1,5 metra. Poganjki posameznih sort so lahko pokončno rastoči, pri drugih povešavi.

Trnavost je zelo različna. Skrižane so tudi sorte, ki so brez trnov. Največje razlike pa so pri plodovih. Sorte se med seboj ločijo v velikosti plodov (od drobnih do zelo debelih), obliki (od okroglih do jajčasto elipsastih), dlakavosti (od gladkih do bolj ali malo dlakavih) in barvi (od različnih odtenkov rumenih in zelenih barv do rdečih in skoraj črno obarvanih). Zaradi raznolikih lastnosti plodov je tudi okus posameznih sort zelo različen. Poleg tega so različno občutljive na listne bolezni, predvsem na pepelasto plesen in pegavost listja.

Gojenje kosmulj je precej podobno gojenju rdečega ali črnega ribeza. Enake so rastne razmere in s tem povezana priprava zemljišča. Enaki so tudi gojitveni sistemi. Kosmulje lahko gojimo v obliki grma ali ob opori. V dekorativne namene lahko posadimo tudi drevesasto vzgojene, cepljene na zlati ribez.

S svojima bolj razširjenima sorodnikoma, torej rdečim in črnim ribezom, jih veže tudi občutljivost na iste škodljive organizme, zato je varstvo rastlin podobno varstvu ribezov. Posebnost gojenja kosmulje je v bistvu le ena, in to tista, ki je povezana s trnatostjo. Zaradi dolgih trnov je obiranje v gostih grmih zelo oteženo. Zaradi tega je pri pomladanski rezi nujno potrebno redčenje stranskih poganjkov na tako velik razmak, da je obiranje manj boleče. Od vseh jagodičastih rastlin je sajenje na folijo najbolj dobrodošlo prav pri kosmuljah. Pletev v bodečem grmu je eno najbolj neprijetnih opravil. S folijo zapleveljenosti sicer ne preprečimo povsem, jo pa močno zmanjšamo.

Križanci med črnim ribezom in kosmuljami

Križanci med črnim ribezom in kosmuljami so nastali iz želje, da bi dobili rastlino z dolgimi grozdi in velikimi jagodami dobrega okusa, brez trnov in z velikim pridelkom. S križanjem v laboratoriju jim je uspelo ustvariti rastlino, ki je željam žlahtniteljev ustrezala le v nekaterih lastnostih. Poimenovali so jo josta. Ime je sestavljeno iz nemških poimenovanj za črni ribez (Johanisbeere) in kosmuljo (Stachelbeere). Josti so sledili še drugi križanci: jostaki, jostina, jochina, jocheline, jonova, jogranda, brino in druge.

Grm joste je visok do 2,5 metra in po bujnosti presega črni ribez in kosmuljo. Veje so brez trnov, kot pri črnem ribezu. Enaka je tudi barva lesa. Josta je, tako kot kosmulja, odporna proti nizkim zimskim temperaturam. Brsti so jajčaste oblike, proti vrhu zašiljeni. Spomladi začne brsteti zelo zgodaj. Rastlina je zaradi temno zelenih svetlečih se listov lahko tudi okrasna. Cveti na enoletnem lesu, ki izrašča iz dve- in triletnega lesa. Plodovi so ovalno okrogli, od vijoličasto temno rdeči do črni. Njihovo meso je sladko, rahlo kislo, manj prijetno kot pri kosmuljah. Vsebujejo zelo veliko vitamina C, so osvežilni, z značilno aromo. Primerni so za predelavo v sokove in marmelade.

Za svojo rast potrebuje josta zelo veliko prostora, tudi do štiri kvadratne metre. Za tla ni zahtevna. Grme posadimo v razdalji 1,1 do 1,3 metra v vrsti in tri metre med vrstami. Pred sajenjem tla globoko prekopljemo in založno pognojimo s hlevskim gnojem in mineralnimi gnojili. Grmi rastejo do 15 let. S starostjo rodnost in kakovost pridelka močno upadata. Rez, ki jo izvajamo ob koncu zime, je zelo preprosta. V grmu naj bi imeli največ tri do štiri leta stare veje. Po rezi naj ostane štiri do šest vej, starih od dve do tri leta, ena ali dve enoletni veji ter ena ali dve starejši veji, stari od tri do štiri leta. Stare veje izrezujemo do tal ali režemo na nižje mlajše veje. Grme redčimo. S tem omogočimo kakovostnejši pridelek in boljše zdravstveno stanje rastlin in pridelka.