Glede na to, da maline bujno zaraščajo gozdne poseke, obraščajo sončne gozdne poti in skrite dele vrtov, bi lahko sodili, da jih je preprosto gojiti. Pa ni tako. Gojenje malin je lahko prav zapleteno. Prvič zato, ker se po naravi rasti zelo razlikujejo od drugih sadnih rastlin, drugič pa zato, ker je varstvo pred boleznimi in škodljivci zaradi pomanjkanja primernih sredstev zelo oteženo.

Maline se od drugih sadnih rastlin, če izvzamemo robido, razlikujejo po tem, da je njihova rastlina polgrm. Nadzemni del posameznega poganjka raste dve leti. Po zorenju se poganjki posušijo in odmrejo. Koreninski sistem je trajen, zato je trajnica, ki ima življenjsko dobo od 12 do 20 let. Ob dobri oskrbi je lahko življenjska doba malinovega nasada celo več kot 40 let.

Od drugih sadnih rastlin se malina razlikuje tudi po tem, da ima pod zemljo poleg korenin še koreninske poganjke. Na njih so brsti, iz katerih se razvijejo talni poganjki. Ti lahko izraščajo iz tal daleč od matične rastline. Ta lastnost omogoča razraščanje na velikem življenjskem prostoru. Naravna malinišča so široka in prostrana. Maline je težko omejiti na majhen rastni prostor, čeprav v intenzivnih pridelovalnih tehnologijah prav to redno izvajamo.

Enkrat in dvakrat rodne maline

Glede na to, kje in kdaj se na rodnih poganjkih razvijejo plodovi, jih delimo na enkrat rodne ali poletne in dvakrat rodne ali jesenske maline. Med tema dvema obstaja še tretji, vmesni tip.

Enkrat rodne rodijo na poganjkih, ki so iz tal pognali v letu prej. Jeseni so dosegli končno višino, ki je približno 180 do 200 cm. V dobro prehranjenih nasadih je višina poganjka večja. Previsoke poganjke ob prehodu v mirovanje prikrajšamo na navedeno višino. Po prezimitvi spomladi odženejo stranske poganjke, ki zacvetijo, rodijo in se posušijo. Hkrati iz tal izraščajo mladi talni poganjki, ki bodo rodili v prihodnjem letu.

Dvakrat rodne maline se od enkrat rodnih razlikujejo po tem, da poganjki, ki izrastejo iz tal, v istem letu tudi rodijo. Zorenje se začne neposredno po zorenju enkrat rodnih sort in traja do prvih jesenskih pozeb. Običajno rodijo na vrhu poganjka, ki se po koncu zorenja posuši. Suh vrh ob prehodu rastlin v mirovanje odrežemo. Na preostalem delu rodnega poganjka, ki je navadno precej nizek, sledi v naslednjem letu druga rodnost. Po njej se celoten poganjek posuši.

Vmesni tip malin predstavljajo sorte, ki le v lepi jeseni, na vrhu toletnega poganjka, dosežejo prvo rodnost. Vmesni tipi se v pridelovalnih nasadih večinoma obravnavajo kot enkrat rodni tipi.

Sistemi pridelovanja malin

Maline gojimo na prostem ter v rastlinjakih ali tunelih. Najpogosteje jih sadimo v tla, mogoče pa jih je posaditi tudi v lonce, napolnjene s substratom. V tleh jih gojimo v različnih sistemih, ki so širši ali ožji. V širših poganjki izraščajo v pasu, širokem od 50 do 70 cm, in so razporejeni med dvema žicama ali ob posebnih mrežah. V pridelovalnih nasadih je najbolj pogosto gojenje v ozkih vrstah ob enojni žični opori z dvema ali tremi etažami. Poganjke redno privezujemo ali dvigujemo ob žice. Gojimo jih lahko tudi v ozkem sistemu med dvojno žično oporo, pri kateri poganjke vstavljamo med žici. Gojenje malin v ozkih vrstnih sistemih je v podnebnih razmerah osrednjega evropskega prostora najugodnejše. Sistem omogoča optimalno razrast rastlin in zračnost, ki je prvi pogoj za zdrav nasad. Poganjke v vrsti razporedimo oziroma preredčimo ali porežemo tako, da je med rodnimi od 8 do 12 cm presledka, kar omogoča optimalno izrabo rastnega prostora. Navedene razdalje so pri sortah, ki imajo izredno dolge stranske poganjke, premajhne, zato pri njih pustimo razdalje med rodnimi poganjki večje. Nasprotno pa pri dvakrat rodnih razdaljo zmanjšamo, saj želimo imeti na tekoči meter nasada večje število poganjkov.

V malinovih nasadih je eno najtežjih opravil vzdrževanje nezapleveljene rastne površine. Plevele odstranjujemo z okopavanjem, v intenzivni pridelavi tudi s herbicidi, v zadnjih letih pa se vse bolj širi sajenje malin na folijo. Za nasade uporabljamo protiplevelno folijo, ki jo na mestu, kjer želimo, da izraste poganjek, prerežemo. Kljub temu da folija prepušča vlago, je priporočljivo pod njo namestiti namakalne cevi.

Sajenje malin na folijo je preprosto. V intenzivne nasade običajno sadimo tkivno vzgojene sadike, ki so majhne, vendar z izjemnim rastnim potencialom.

Navedeni sistemi vzgoje nam omogočajo optimalno rast pod tunelom ali »streho«. Vlaga namreč povzroča največjo gospodarsko škodo. Zaradi vlage v tleh in z njo povezanih patogenih talnih gliv propade največ malinovih nasadov. Dolgotrajna vlažnost v grmu pa vpliva na večjo obolevnost rodnih stebel in plodov.

Gojenje malin na domačem vrtu

Na domačem vrtu maline navadno gojimo v širokih pasovih. Tak sistem nam omogoča velik pridelek na enoto površine in je pogosto edino mogoč. Ne smemo pozabiti, da mlade poganjke redno redčimo na ustrezno razdaljo in skrbimo za redno poletno rez suhih poganjkov neposredno po obiranju.

Sorte malin

Med enkrat rodnimi malinami v zadnjih nekaj letih najbolj sadimo sorti 'Tulameen' in 'Meeker', ki počasi zamenjujeta sorto 'Willamette'. Sodobni trendi svetlejših, živo rdečih in bolj trdnih plodov, ki jih uživamo predvsem sveže, počasi izrinjajo temno rdeče, aromatične sorte, namenjene predelavi. Enako je pri dvakrat rodnih sortah. V zadnjih letih sta med njimi v vseh pogledih najboljši 'Polka' in 'Autumn bliss'.

Poleg rdečih malin imamo tudi rumene, črne in purpurno rdeče ter medvrstne križance z robidami. Med njimi je daleč najbolj razširjen križanec 'Tayberry', ki po videzu spominja na malino, po načinu rasti pa je bolj soroden robidi. Okus večine križancev je bolj kisel.

Med jagodičjem imajo maline najhitreje pokvarljive plodove. Njihovo obstojnost podaljšamo z obiranjem v zgodnjih jutranjih urah in hitrim hlajenjem neposredno po obiranju. S predčasnim obiranjem ne dosežemo daljše obstojnosti. Maline moramo vedno obirati takrat, ko dosežejo polno zrelost. Le tako razvijejo skladen in poln okus ter značilno aromo.

Delo in dom, 16. junij 2010