Jagode

Za zdravo rast jagod sta pomembna sončno rastišče in zračna, s hranili bogata, humusna in nekoliko kisla tla (pH okoli 5,5). Najpozneje po štirih letih je treba jagodno gredico preseliti drugam. Poleg tega da rast na istem mestu izčrpa tla, pospešuje širjenje precej pogostih virusnih okužb. Zračnost tal je povezana z vodo. V zbitih in težkih tleh se koreninski sistem težko razvija, med dolgotrajnimi padavinami ali ob pretiranem namakanju pa so razmere v njih kot nalašč za razvoj koreninskih bolezni. V sušnem obdobju jagode zalivamo zjutraj s postano vodo, neposredno v območje korenin. Vlažnost v večernih urah namreč pospešuje širjenje glivičnih bolezni.

Jagodne grmičke je treba redno pleti in jim sproti odstranjevati pritlike, ki se lahko razvijejo v nove rastline, ker odtegujejo plodovom hrano in vodo. Lahko pa iz njih sami vzgojimo mlade in brezvirusne sadike iste sorte. Za ta namen moramo na čim bolj oddaljeno in neokuženo gredo presaditi dve ali tri zdrave rastline, na njih sproti odstranjevati škodljivce in jim odstranjevati cvetove. Ko poženejo plazeče se pritlike, jih je treba razporediti okrog starševske rastline. Že dobro ukoreninjene jih previdno dvignemo iz zemlje in presadimo na nova, dobro pripravljena tla. Pri enkrat rodnih jagodah lahko razvoj bolezni, ki napadajo liste, omejimo tudi tako, da porežemo vse staro listje in ga zažgemo, pazimo le, da ne poškodujemo srca rastline.

Plodove rada napade siva jagodna plesen, pogosteje v vlažnem vremenu. Koristi, če jagod ne zalivamo z vrha. Za zdravo rast lahko naredimo tudi zastirko iz slame, da plodovi ležijo na suhi in čisti podlagi.

Ribez

Črni in rdeči ribez, avtohtoni rastlini alpskega in predalpskega sveta, dobro uspevata v blago kislih do nevtralnih in dobro prehranjenih tleh. Vse vrste potrebujejo dolgo in hladno obdobje zimskega mirovanja. Zimski mraz ribezu ne škoduje, saj dozoreli les nekaterih vrst prenese tudi temperature pod –20 stopinj Celzija, v zgodnji pomladnih mesecih, ko rastlina izgublja odpornost, pa postane zelo občutljiv na pozebo. Odprt cvet denimo prenese temperaturo do –2, oplojen pa do –1 stopinje Celzija.

Bolj ko je grm na sončnem mestu, bolje obrodi. V sušnem obdobju je treba rastline zalivati le med razvojem plodov, med zorenjem pa ne, ker jagodam popoka kožica. Čeprav lahko ribez napade veliko bolezni in škodljivcev, ga lahko gojimo brez velike uporabe kemičnih pripravkov. Glavni pogoj za zdravo rast je, da so grmi zračni in da mehansko zatiramo glavne škodljivce. Za domače vrtove je priporočljiva na večino bolezni odporna sorta titania.

Kosmulje in joste

Tudi kosmulja izvira iz Evrope, Valvasor pa jo je v svojih zapisih o sadjarstvu navedel kot vrsto jagodičja, ki so jo v naših krajih poleg ribeza načrtno gojili že v 17. stoletju.

Dobro uspeva v globokih in bogatih humusnih, zmerno vlažnih tleh s pH od 5,5 do 7. Ker ima globok koreninski sistem, bolje prenaša sušo kot črni ribez in malina. Veliko škodo pa lahko na rastlinah ali pridelku povzročijo sončni ožigi, zaradi česar je treba kosmuljam v toplejših krajih nameniti tisti del vrta, ki je del dneva v senci. Josta, križanec med črnim ribezom in kosmuljo, v primerjavi s kosmuljami bujneje raste in je bolj odporen proti nizkim temperaturam.

Med najpogostejšimi boleznimi kosmulj in jost je ameriška kosmuljeva plesen, ki napade tudi črni ribez. Razvije se predvsem na pregosto rastočih rastlinah z nerazredčenimi poganjki in ob čezmerni uporabi dušikovih gnojil. Razpoznati jo je mogoče po belkasto sivi plesni na poganjkih in socvetjih. Zatiramo jo z izrezovanjem bolnih vršičkov in vej.

Ameriške borovnice

Ameriška borovnica, visokogrmovnata sorodnica naših gozdnih borovnic in brusnic, se od preostalega vrtnega jagodičevja razlikuje po posebnih zahtevah glede tal. Uspeva na sončnih legah na precej kislih tleh z vrednostjo pH od 4,2 do 4,8, zaradi česar so zelo primerna kisla šotna in kisla peščena tla. V Sloveniji so takšna le na Ljubljanskem barju, drugje moramo za primerno sestavo poskrbeti sami.

Grme ameriške borovnice sadimo v jarke z mešanico navadne vrtne zemlje, gozdne zemlje izpod iglavcev in šote, izogibati pa se moramo hlevskemu gnoju. V bazičnem okolju ohranimo kislost tako pripravljenih tal z zastirkami iz šote, žaganjem iglavcev, lubjem ali travo, ki hkrati preprečuje izsušitev. Borovnice potrebujejo stalno talno vlago, a ne prenesejo stoječe vode. V vrtovih jim lahko ob vznožje posadimo ameriške brusnice, katerih grmi so precej nižji, potrebujejo pa enaka tla in jim bodo hkrati senčile tla.

Večina bolezni borovnic je tesno povezana s poškodbami rastlin zaradi mraza, izsušitve, neustrezne prehrane, povezane s sestavo tal in staranjem lesa. Najpomembnejši ukrep je temeljito odstranjevanje napadenih vej in poganjkov in pomlajevanje grmov z rezjo.

Maline, robide in njihovi križanci

Malina je rastlina zmernih temperatur. Ne smemo je posaditi v senčen, temveč zračen in osončen prostor, saj tudi v naravi raste na obronkih gozdnih jas. Zahteva lahka do srednje težka globoka, zračna in s humusom bogata tla zmerne kislosti (pH med 5 in 5,5). Zemljo moramo pognojiti z dobro preperelim hlevskim gnojem.

Breztrnate žlahtne robide so v primerjavi z malinami bolj občutljive na nizke temperature. V hladnejših predelih celinske Slovenije jih moramo zato v vrtovih posaditi na manj izpostavljena mesta, ob stene poslopij, kjer so zavarovane pred izrazito nizkimi temperaturami in vetrom. Potrebujejo prerahljano in bolj nevtralno zemljo (pH med 6 in 6,5). Pri nas najbolj poznani križanec med malinami in robidami tayberry ni zelo zahteven glede tal, potrebuje pa sončno rastišče ali delno senco.

Ker so poganjki oz. rozge vseh treh rastlin dolgi tudi po več metrov, potrebujejo žično oporo. Pomembno je, da jih redno redčimo in da poganjkov ne poškodujemo, s čimer se obvarujemo glivičnih bolezni. Malinova sušica in siva plesen sta tako zaradi drugačnega načina pridelave resnejša nadloga le v intenzivnih nasadih.

Delo in dom, 14. marec 2007