Oboje je ­arhitekturni dosežek, vreden veličine olimpijskega dogodka. Olimpijska mesta z novimi stadioni in arenami vedno poskušajo preseči arhitekturne dosežke mest, ki so igre gostila pred njimi. London nima preproste naloge, saj so 
v Pekingu, ki je gostil olimpijske igre leta 2008, postavili nekaj impresivnih stavb, med drugim osrednji stadion Ptičje gnezdo, delo zvezdniških arhitektov Jacquesa Herzoga in Pierra de Meurona, ki pa so ga po olimpijskih igrah ­premalo uporabljali.

Na podlagi izkušenj s pekinškim stadionom so se načrtovalci londonskega stadiona odločili, da ga morajo zasnovati tako, da bo uporaben tudi po koncu iger. Arhitekturno podjetje Populous si je zato tribuno z osemdeset tisoč sedeži zamislilo tako, da jo po igrah lahko zmanjšajo na 25.000 sedežev.

Okrog stavbe je nameščen dvajset metrov visok kovinski ovoj, ki ščiti 108.500 kvadratnih metrov obsegajočo strukturo. Stadion je s treh strani obkrožen 
z vodnimi kanali, nanj pa je mogoče priti s petih strani po novozgrajenih mostovih. Ta kompaktna, fleksibilna, lahka in okolju prijazna stavba prav zaradi vseh teh lastnosti skoraj zagotovo ne bo najbolj impresivna arhitekturna znamenitost londonskih­ iger.

Več o posameznih londonskih arhitekturnih dosežkih si lahko preberete v torkovi tiskani izdaji Dela ali na www.delo.si!