Razstava, ki je na ogled do 15. septembra 2013, prikazuje širok razpon arhitekture javnih projektov, od mestnih kopališč, zgrajenih med obema vojnama, šolskih zgradb, s katerimi so se v sredini 20. stoletja vzpostavljala nova merila za učno okolje, novih upravnih zgradb, s katerimi se je predstavljala država, do skrbno načrtovanih ureditev arheoloških najdišč v mitske prostore zgodovine, želez­niških postaj, ki so bile sodobna transportna vozlišča, in hotelov, ki so jih v nekdanji državi gradile občine, da bi razvijale turizem. Javne zgradbe sestavljajo ključna poglavja v zgodovini slovenske arhitekture in so najpomembnejši del arhitekturne zbirke MAO. Ta vsebuje arhitekturne arhive in zapuščine, ki so jih od konca sedemdesetih let 20. stoletja naprej Arhitekturnemu muzeju Ljubljana podarili arhitekti in njihovi sorodniki. V depojih so shranjene risbe, makete, različno fotografsko gradivo in druga dokumentacija s številnimi originalnimi načrti javnih zgradb, med katerimi jih je večina prvič na ogled javnosti.

Vloga arhitekture v zgodovini

»Želeli smo poudariti pomen institucionalizirane skrbi za skupno dobro. V polpretekli zgodovini smo veliko gradili za to, da bi danes kot družba bolje in uspešneje funkcionirali. Z razstavo smo se želeli vprašati, kakšno vlogo je pri tem igrala arhitektura in koliko je bila prodorna. Po drugi strani prvič prikazujemo najlepša arhitekturna dela iz svoje zbirke. Ob tem smo želeli pokazati tudi poslanstvo institucije, kot je muzej. MAO je skupna streha za pretekle ideje, ki se v obliki dokumentov nabirajo pri nas. Lahko jih vidite kot porumenel papir, vendar je v njih naloženo dosti več. MAO je pravzaprav banka idej. Kapital, ki se nalaga v tej banki, so znanje in izkušnje. Ideje je vedno mogoče reaktivirati in uporabiti v današnjih okoliščinah. Če je muzej banka idej, je znanje, ki ga razstavljamo, lahko tudi pomoč za rešitev iz krize,« odgovarja direktor MAO in eden od kustosov razstave na vprašanje, kaj so želeli povedati s prikazanim izborom.

Projekti za javne zgradbe govorijo o pomenu skupnih prostorov za zdravo in napredno družbo, pravi sogovornik. »V zgodovini javnih zgradb v Sloveniji lahko vidimo, da tudi v najtežjih časih nikoli nismo bili brez vizij in da smo bili te vizije sposobni tudi uresničiti. Na primer, o težnji k družbi znanja. Ko smo se po prvi svetovni vojni rešili avstro-ogrske hegemonije, je bila ena prvih stvari ustanovitev univerze in gradnja univerzitetne knjižnice. Kljub gospodarski krizi in šibki državni podpori je Plečnikova univerzitetna knjižnica dvajset let po ustanovitvi takratne države in nove univerze stala. Naslednji lep primer je Trg republike, kot primer vizije o mestu, ki je prostor kolektivne reprezentacije, vendar zlasti socialni prostor. Ta projekt pa je tudi lep primer, da politika nikoli ni imela nikakršnega programa, kako z arhitekturo dvigovati kakovost življenja. Njena vizija je bila zgolj velika ploščad za spomenik revolucije, z Ravnikarjevim projektom pa je dobila prostor, na katerem se je zgodila demokracija in rodila samostojnost Slovenije,« pojasnjuje sogovornik zgodovino javnih zgradb pri nas.

In katere zgradbe so najbolj zaznamovale zgodovino arhitekture pri nas? Različne zgradbe so v zgodovini odigrale različne vloge, pravi sogovornik. V zgodovini arhitekture pri nas je po njegovem mnenju zelo pomembna tema odnos do krajine in narave. »Kadar koli gradimo, smo v Sloveniji soočeni z lepo naravo, in način, kako gradimo v naravi, veliko pove o nas. Zgradbe, ki so zgodovino arhitekture zaznamovale kot prelomnice, pa najdemo zlasti na področju socialne države, torej na področju arhitekture kot podpore kakovostnim javnim storitvam v kulturi, šolstvu, zdravstvu,« poudarja Čelik. Plečnikov NUK je po njegovih besedah primer knjižnice s povsem novim prostorskim konceptom, Novakova šola v Murski Soboti je neposreden uvoz Le Corbusierjevih »petih točk o arhitekturi«, Fuerstova šola v Stražišču pri Kranju pa je postavila tehnične in higienske standarde na področju šolske gradnje, ki se uporabljajo še danes. Kristlov vrtec Mladi rod prevaja spoznanja raziskav s področja otroške psihologije v arhitekturo.

Javne zgradbe so po Čelikovem mnenju še vedno pomembno orodje za pozitivne spremembe. Na primer Kulturno središče Evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju, to je javna zgradba, ki piše zgodovino v današnjem času. »Tudi to je vizija, ki je zrasla v najtežjih razmerah. In je prostor prihodnosti. Oprt na lokalno dediščino, a sega na neznane teritorije. Odprt kot arhitekturni koncept, zlasti pa kot institucija. Prostor, v katerem se odpirajo vprašanja in v katerem se na produktiven način dogajajo soočenja z novo, vse bolj dinamično realnostjo,« odgovarja Čelik na vprašanje, kakšno arhitekturno zgodovino pišejo javne zgradbe, ki nastajajo v današ­njem času.