Kamen, les ali beton

17. 7. 2011 | Besedilo: Barbara Primc | Fotografije: arhiv podjetij Pircher ter Zidarstvo in polaganje keramike Marijan Božič

okolica hiše, pesek, les, kamen, beton, terasa

Okolico hiše lahko uredimo na tisoč in en način. Katerega bomo izbrali, je odvisno od arhitekture hiše, okolja, v katerem stoji, predvsem pa od naših potreb in želja. Poleg primerne zasaditve je treba izbrati tudi materiale za ureditev tistih površin in kotičkov, ki ne bodo prekriti s travnato preprogo ali zelenjavnimi in okrasnimi gredicami. Na voljo jih je veliko, od betonskih tlakovcev, naravnega kamna, peska in prodnikov različnih velikosti do lesenih brun in desk.

Posedanje v hladni senci pred hišo je prijetno že samo po sebi, toliko bolj, če lahko pri tem občudujemo urejeno okolico svojega doma. Posamezni deli vrta naj bi se dopolnjevali in sestavljali celoto. K urejeni okolici hiše tako ne spada le urejen dostop do vhodnih vrat in garaže, ampak še veliko drugega, na primer cvetlična greda s potkami, kotiček v senci z vrtno garnituro, zidan kamin, morda še bazen za osvežitev. Preden se lotimo urejanja, je zato priporočljivo pripraviti natančen načrt, kaj vse bi radi imeli na vrtu, in razmisliti, čemu bi se morda odrekli, da bi dosegli (ali ohranili, če vrt pre­urejamo) zastavljeni cilj.

S peskom posute vrtne poti

Izbira materialov za vrtne potke je velika. Lahko se odločimo za stalne, zabetonirane poti, pri čemer je treba vedeti, da nam bodo povzročile precej težav, če se bomo čez nekaj let odločili za preureditev vrta. Pogosta izbira so tako imenovani stopalni kamni, granitne kocke in tlakovci, pa tudi peščene poti. Z dekorativnim peskom posute vrtne poti delujejo zelo naravno. »Okrasni pesek je nadvse primeren material za urejanje vrta, ne samo za vrtne poti, nasujemo ga lahko okrog ribnika, če ga imamo, ob bazenu ... Na voljo je v zrnih različnih debelin, za vrtne poti se pogosto uporablja pesek debeline od 16 do 32 milimetrov,« pravi Gabrijela Končar iz podjetja PGD Hotič. Da se ob nalivih ne bi spiral na trato ali gredico s cvetočimi rastlinami, je treba poskrbeti za ustrezne robnike, ki so lahko iz kovine, PVC, betonski ali leseni.

Les mora biti ustrezno zaščiten

Les, ki ga uporabljamo na prostem, mora biti ustrezno zaščiten pred vremenskimi vplivi in škodljivci. To še zlasti velja za les, ki je deloma vkopan v zemljo, kot so leseni čoki, s katerimi razmejimo zelenico, gredice in vrtne poti. »Najmanj, kar moramo storiti, je, da na les nanesemo osnovno impregnacijsko sredstvo, ki ga varuje pred gnitjem, trohnjenjem, lesno gobo, insekti in tudi pred termiti. Impregnacijsko sredstvo se v 48 urah veže v lesno celulozo, kar pomeni, da ga poznejše deževje ne more več sprati,« pravi Aleš Železnikar iz podjetja Silvaprodukt. Seveda pa je treba vzeti v zakup, da les, četudi impregniran, ni trajen in bo treba vsake toliko časa kakšen element zamenjati.

Zaščiteni les se obarva zeleno, intenzivnost barve pa je odvisna od količine pripravka, ki smo ga vnesli – več ko smo ga vnesli, bolj zelen je les. Les, izpostavljen UV-žarkom, sčasoma posivi, kar pa je povsem naraven proces, ki ne vpliva na kakovost zaščite. Prvo pravilo pa je, da mora biti les, ki ga nameravamo uporabiti, ustrezno posušen in nepoškodovan.

Najboljša zaščita za lesene čoke in tramove, ki jih bomo položili neposredno v zemljo (namesto stopnic, na primer), je impregnacija v kotlu ali vakuumska impregnacija. Stopnja vlažnosti lesa mora biti nižja od 30 odstotkov, sicer zaščitni pripravek ne bo prodrl v les. Železnikar priporoča vlažnost med 15 in 20 odstotki: »Vakuumsko impregnacijo priporočamo za primere, ko je les dejansko v stiku s tlemi oziroma prstjo. Če ga bomo uporabili za teraso in bo stal na podkonstrukciji, dvignjeni nad tlemi, zadostuje postopek namakanja, pri čemer svetujemo, da les pustimo v kadi z zaščitnim sredstvom najmanj dve oziroma do 24 ur.«

Topel naravni kamen

Prostor na vrtu, kjer bomo postavili vrtno garnituro, lahko tlakujemo z naravnim kam­nom, ki se razlikuje po barvah, sestavi, trdoti, trdnosti, namembnosti in predvsem po načinu obdelave. Kakor pravi Marijan Božič iz podjetja Zidarstvo in polaganje keramike, je pri nas najbolj razširjen apnenec, ki je na voljo v večjih kosih naravnih oblik, primeren pa je predvsem za zidanje in oblaganje škarp in stebrov: »Najpogosteje se uporablja rezani, ki je bolj gladek, lahko je tudi poliran in ima večji sijaj. Večina ljudi ga pozna pod komercialnimi imeni, kot so hotaveljski, podpeški, kraški marmor. Ta naravni kamen ni pravi marmor, v resnici je apnenec, ki je marmorju zelo podoben.«

Te vrste obdelanega kamna so zelo primerne za oblaganje v notranjosti objektov in na prostem. Poleg apnenca se uporabljajo še marmor, granit, gnajs, kamen porfido, peščen­jak, skrilavec ... Primerno obdelanega, torej lomljenega, žaganega ali rezanega, polagamo na utrjeno podlago, zalito z armiranim betonom. V tega položimo kose kamna, in ko se posuši, zafugiramo. Božič opozarja, da mora imeti fugirna masa dodatek za sprijemljivost in elastičnost, ki prepreči razpokanje.

Večje plošče lahko polagamo tudi neposredno v tla. Zemljo pod površino kamna je treba izkopati in nasuti malo peska ali mivke za boljše odtekanje vode. Robove kamna, ki smo ga položili, sčasoma preraste trava.

Končni videz je odvisen od fugiranja

Proti vremenskim vplivom je zelo odporen naravni kamen porfido, ki je zato pogosta izbira za zunanje polaganje. Njegova prednost pred drugimi naravnimi kamni je tudi, da je njegova površina izrazito ravna, pravi Marijan Božič: »Uporabljamo ga za oblaganje okolice bazenov, teras, dvorišč, balkonov in pločnikov. Primeren je tudi za oblaganje cokla in škarp, za izdelavo robnikov in oblaganje kurišč oziroma vrtnih kaminov.« Na voljo je v številnih barvah, od sive, rjave, rdeče do vijoličastih odtenkov, v različnih dimenzijah in oblikah, kot so lomljene plošče, rezane z ravnimi robovi ali z zaobljenimi, ki so mehansko obdelani.

Polaganje zahteva natančnost, zato je najbolje, da to opravilo prepustimo mojstrom. Kakor pravi sogovornik, kose kamna polagamo v ustrezno armiran sveži beton na utrjenem terenu, z ustreznim opažem pa poskrbimo, da se beton ne razleze. Z opažem se hkrati preverja višina pri polaganju: »Končna višina, s kamnom vred, mora biti vsaj sedem centimetrov. Poskrbeti je treba za ustrezne naklone in jih sproti preverjati, drugače voda ne bo odtekala v želeno smer, torej stran od objekta oziroma proti jaškom in kanaletam.«

Končni videz je najbolj odvisen od fugiranja. Priporočljiva širina fug je od dva do tri centimetre. Fugirno maso pripravimo z ustrezno mešanico cementa in mivke ter dodatka za povečanje elastičnosti. Ko se masa posuši, sledi temeljito čiščenje. Božič opozarja, da tako tlakovane površine pozimi ne smemo soliti, saj sol škodi fugam in pospeši njihovo razpokanje.

Prodniki in kosi lomljenega naravnega kamna

Kamen porfido lahko kombiniramo z drugimi materiali, na primer z lesom, tlakovci ali prodniki. Prodniki različnih dimenzij in ovalni kamni so čedalje pogostejša izbira za urejanje okolice doma. Po besedah Gabrijele Končar pritegnejo zaradi svoje prvinskosti, saj so nepredelani oziroma neobdelani – obdelala jih je zgolj narava, natančneje voda: »Mi jih le še operemo in sortiramo.«

Z njimi lahko okrasimo zgolj kakšen kotiček vrta, lahko pa jih položimo na večjo površino, namesto tlakovcev, na primer. Površina seveda ni tako enakomerna, a marsikoga pritegne ravno njena razgibanost: hoja z bosimi nogami po kamnih deluje zelo sproščujoče, kot masaža. Posamezne večje prodnike z roko ali z gumijastim kladivom potolčemo ali vtisnemo v svežo betonsko mešanico. Paziti moramo, da se nam med fugami ne nabere preveč betona, saj ga je pozneje zelo težko odstraniti. Potrebujemo namreč prostor za fugirno maso. Pri manjših prodnikih si lahko pomagamo s fasadno mrežico, na katero kamne ročno nalepimo in jih nato skupaj z mrežico položimo podobno kot keramiko.

Oba načina polaganja sta zahtevna in dolgotrajna, tudi draga, pravi Marijan Božič. Precej lažji je sistem na že izdelanih panelih, na katerih so nalepljeni prodniki. To so mozaične kamnite plošče, sestavljene iz prodnikov ali lomljenih kosov naravnega kamna, vsak kos posebej pa je zelo natančno nalepljen na posebno mrežico.

Zaradi odpornosti, naravne teksture, raz­nobarvnosti in različnih načinov uporabe so mozaične plošče po Božičevih besedah primerne tako za zunanjo kot notranjo uporabo: »Namenjene so za talno in stensko polaganje, lahko jih kombiniramo s tlakovci, ploščicami, lesom, naravnim kamnom, lahko jih uporabljamo kot bordure. Z njimi oblagamo bazene, površino ob bazenih, še zlasti priljubljene so v kopalnicah, bodisi na tleh bodisi prhah ali kadeh.«

Sistem zlaganja plošč je preprost, saj so narejene kot sestavljanke. Stiki med njimi niso ravni in so tako rekoč nevidni. Polagamo jih kot keramične ploščice. »Površino, na katero bomo lepili prodnike in lomljence na mrežici, moramo namazati s primernim lepilom za keramiko. Tudi način fugiranja je podoben. Če plošče polagamo v kopalnici, je priporočljivo izbrati epoksidno fugirno maso – zaradi boljše odpornosti in lažjega vzdrževanja čistoče. V kabinah za prhanje je to obvezno,« pravi sogovornik. Če želimo, lahko kamenje dodatno premažemo oziroma impregniramo s sredstvi za impregnacijo kamna, kar da lesk in poudari oziroma potemni barvo. Učinek je najbolj izrazit pri svetlejših barvnih odtenkih.

Za dvorišča betonski tlakovci

Za večje površine, kot je na primer dvorišče, so betonski tlakovci še vedno najpogostejša izbira. Na voljo so v številnih barvnih odtenkih in različnih oblikah, veliko je tudi različnih vzorcev polaganja, ki so odvisni od dimenzij tlakovcev. Morda ne bo odveč priporočilo, da pretiravanje v raznovrstnosti in raznobarvnosti ni nujno posrečena popestritev okolice doma. Ena od pomembnih prednosti tlakovcev je, da jih lahko – če je zaradi tega ali onega razloga treba razkopati dvorišče – odstranimo in pozneje položimo nazaj.

Pogoj za brezhiben videz in uporabnost tlakovane površine je ustrezna priprava podlage. Pred polaganjem tlakovcev je zato treba poskrbeti za primerno nosilnost terena in odvajanje padavinske vode. Na utrjeno podlago z že izdelanim zadostnim naklonom (dvoodstotnim) razstremo fini pesek ali posteljico. »Nanj nato polagamo tlakovce v želenem vzorcu, drugega ob drugega, vendar jih ne stiskamo. Tlakovce vedno jemljemo z več palet hkrati, saj tako razbijemo odstopanja v barvnih odtenkih in dimenzijah, ki lahko nastanejo med posameznimi serijami proizvodnje,« pravi Božič.

Zafugiramo jih s kremenčevo mivko in nato z vibrirno ploščo z gumijasto podlago utrdimo in zravnamo. Po vibriranju ponovimo postopek fugiranja oziroma pometanja mivke z metlo. Sogovornik opozarja, da je treba pometati pod kotom 45 stopinj glede na fuge. Tako preprečimo sprotno odstranjevanje mivke iz že zapolnjenih fug. Površine zaključimo z robniki, ki jih navadno postavimo na enako višino, kot so sami tlakovci.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE