Sama o sebi mislim, da sem razmeroma resen kupec. Začelo se je z dvema paradižnikoma. Pred nekaj leti, ko sem bila na prvem porodniškem dopustu, sem iz golega dolgčasa zajadrala na eno od spletnih strani, kjer prodajajo semena - in očarana ostrmela. Prvič v življenju sem slišala za črn paradižnik in 'Paul Robeson' se je takoj znašel v virtualni košarici. Za družbo sem dokupila še 'White Lady', seveda, zaradi barve. Moja ljubezen do teh plodovk je kulminirala do te mere, da sem jih lani posejala okrog sedemdeset sort, in se 'razširila' še na zgodnje solate, buče, lubenice in dinje, bob ter azijske fižole. Skratka, ko naročam, naročam resno: to lahko potrdijo Amišinja Lisa, prijazni Kanadčan in podjetni Američan, s katerim virtualno poslujem vsako leto.

'Oblazinjene' kuverte, vabljivo mehke in šušteče, so prihajale vse do letos - ko pa je namesto tega prišlo pismo carinske uprave, ki mi je velevalo, naj pokažem račun za nakup semen, in, če sem prav razumela, celo potrdilo fitosanitarne uprave, da lahko semena uvažam. Predvsem to zadnje me je vrglo s tira: do zdaj sem namreč mislila, da lahko semena v majhnih količinah, do 0,5 kg, svobodno uvažaš, če so le pakirana v originalni emabalaži in jih imaš za lastno vrtičkarsko dejavnost. In to sem s cinizmom (ampak malo priktirim, za vsak slučaj), tudi sporočila carini. Na skrivaj pa sem poklicala še Fitosanitarno upravo, kjer so se tudi nekoliko čudili tej zahtevi. Kakorkoli, drugi dan po prejemu mojega pisma, so se moja semena sprostila: skupaj s carinsko dajatvijo in računom za obvestilo, ki so mi ga poslali, me je novo poglavje v moji vrtičkarski dejavnosti stalo skoraj deset evrov.

(Kar pa je po drugi strani majhen denar, če ga primerjam s slastjo, ki me je obhajala, ko sem odprla dolgo pričakovano kuverto: redka japonska buča 'Toonas Makino', laoški mini jajčevci, tri sorte azijskega metrskega fižola, mini pak čoj, solatke...Letos bo zanimivo vrtnarsko leto.)