Poletje je namenjeno dopustovanju in v teh vročih dneh se večina ljudi mudi in hladi ob morju, v gorah ali pa raziskuje še neodkrite kotičke sveta. Sama sem v preteklih tednih odkrivala Južno Korejo in med preživljanjem časa v Seulu si nisem mogla kaj, da ne bi tamkajšnjega življenja, čeprav je skoraj neprimerljivo, vsaj malo primerjala z bivanjem v domači Ljubljani.

Zakaj neprimerljivo, si verjetno mislite – govorimo o petem največjem mestu na svetu, kjer na več kot dva tisoč kvadratnih kilometrih živi dobrih 26 milijonov ljudi. Kljub številčnosti in izjemno visoki gostoti prebivalstva pa korejska metropola daje nadvse urejen, miren in prav nič kaotičen vtis. Že res, da je urejena tudi Ljubljana, a stokrat večjo številčnost ljudi bi na prvo žogo prej primerjali s stanjem v čebelnjaku kot pa z našo zeleno prestolnico.

Obiskovalec nekorejskega rodu tako ob prihodu v Seul doživi pravi kulturni šok, a po moji izkušnji v pozitivnem smislu. Prva stvar, ki te preseneti, je izjemen občutek varnosti. Kljub temu da je pretočnost množic v mestu izredna, je raven kriminala v Koreji med najnižjimi na svetu. Si predstavljate, da bi sredi najbolj obljudene ulice odložili torbico z denarnico, telefonom in podobnimi dragocenostmi, pa bi vas tam nedotaknjena počakala, dokler se ne bi spomnili priti ponjo? Tako je namreč v Seulu. Ko domačini opazijo, da se čudiš, ko na postaji podzemne železnice na klopci pustijo računalnik in drugo lastnino in skočijo na nasprotni konec urbanega podzemlja napolnit svojo »urbano«, ti prijazno razložijo, da v Koreji nihče ne bo ničesar ukradel. Ne ker bi ga doletela visoka kazen ali kaj podobnega, temveč ker vsi pač spoštujejo dejstvo, da se stvari, ki niso tvoje, ne dotikaš. Če komu pade na tla kreditna kartica, je nihče ne pobere, niti da bi jo odnesel na policijo, saj vedo, da jo bo lastnik že prišel iskat, ko bo ugotovil, da mu je padla iz žepa. »Korea very safe,« radi poudarijo, s čimer se pohvalijo, da je njihova država izjemno varna.

Koreja je tudi zelo čista. Čeprav v mestu zelo redko naletiš na koš za smeti, na tleh ni odpadkov ali cigaretnih ogorkov. Ko pri zunanji temperaturi 35 stopinj Celzija vstopiš v vagon metroja, ni neprijetnega zatohlega vonja, v nobenem vogalu ni zalepljenega prežvečenega čigumija in pod nobenim sedežem ne opaziš zatlačene zmečkane plastenke ali česa podobnega.

Kot družba Korejci izjemno cenijo red, predvsem pa vsak izmed njih k njemu prispeva po svojih najboljših močeh. Zdi se, da ves čas delujejo z mislijo, da se ne spodobi početi nečesa, kar bi lahko soljudi motilo. Zato živijo nadvse uvidevno. In tako v mestu kljub 26 milijonom prebivalcev ne vlada kaos. Nihče se ne preriva, kljub polnim cestam, restavracijam in trgovinam ima vsak dovolj osebnega prostora. Na stopniščih se vsi držijo desne, po ulicah ni trušča. Javno plačljivo parkirišče ima z namenom boljše pretočnosti vozil ves čas odprto rampo, pa kljub temu nikomur ne pade na pamet, da ne bi plačal parkirnine ...

Seveda mi je jasno, da gre za stvar kulture. S Korejci smo si pač različni, zgodovinske in geopolitične razlike so nas oblikovale po svoje, vseeno pa me je fasciniralo, kako lahko velemesto s takimi razsežnostmi tako dobro funkcionira kljub neverjetni številčnosti prebivalstva. Kako so ob polno zasedenih kapacitetah javnega prometa stoli za starejše in nosečnice vedno prazni, tudi če teh ni med potniki. Kako se tisočglave množice v nekaj minutah spoštljivo in potrpežljivo stlačijo na olimpijski stadion in z njega. Kako mirno ljudje čakajo v vrsti na mizo v priljubljeni restavraciji in kako čakanje tam hitro mine. In kako so pripravljeni pomagati, ko vidijo človeka, ki se je znašel v kakršnikoli zagati.

Drži, različni smo si, a se lahko eden od drugega tudi kaj naučimo. Dobre prakse z drugih koncev sveta pa poleg spominov in spominkov prinesemo s seboj domov.