Dominika Tibaut

Kala in Niko

Pošiljam sliki mojih žal pokojnih najdražjih ljubljenčkov, to sta bila mucka Kala in pa kužek Niko.

MUCA KALA je bila čudežna muca mešanka med Britanko. Prinesla sem jo iz zavetišča Gmajnice leta 2015. Bila je kot človek, le da ni znala govoriti. Zelo rada je plezala po drevesih, ležala pri meni, ležala zunaj na ležalniku na travi. Nikoli ni šla na cesto. Čutila bolečino z mano, jokala in vse. Ko se je pripravljala na konec, je šal nazaj na nama najljubšo klop in tam posedela teden dni prej. Na dan smrti, ko nič ni več jedla, je šla po protibolečinski nalepki ležat na najljubše mesto, ni več odpirala oči ne jedla. Njena najljubša jed so bile ribe, najraje tuna in solate. In jaz ji odprem konzervico, ki jo je imela in dam ven na sedež ribice. V trenutku se je zbudila, pojedla ribice, odprla oči, me še enkrat pogledala in se stisnila k meni. Nakar je mirno zaspala. Tega ne bom nikoli pozabila, pišem in jočem. Pri meni je bila in očetu prej 14 let. Naj b bila stara cca 18 let. A ne gre in ne gre preboleti, tudi druge več ne moram vzeti. Vem, da me Kala čuva od angelčkov in tolaži njen grobek na dvorišču s svečo in rožicami.

NIKO KUŽEK je bil tudi star, ko je umrl, 18 let. Je bil moj srček, bil je zavržen. A bil je zelo zelo nagajiv, hiperaktiven kužek. Nešteto poti sva prehodila skupaj. Kako se je valjal v kamenčkih in se skrival pod svojo klopco. Le Kale ni preveč maral, kot pač kužki ne. A bil je moj srček. Prišel je k meni leta 2005, še zmeraj zmeraj ne morem ga pozabiti. Slike krasijo moj dom, zunaj pa ima svoj grobek s svečkami in rožicami ob Kali. Sta tu vsaj skupaj. Tudi za drugega kužka se ne morem odločiti, a vem, da bi mogla iti tu naprej. Žal ne gre.
Želela bi, da bi bila onadva, tega pa ne bo in v vseh bi iskala njiju. Pa tudi drugih se bojim rada imeti.