Vesna Soban

Miu

Sem mama treh otrok. Sedaj so že odrasli.
Vsi otroci imajo radi živali, moji so imeli zelo radi mucke in jih še imajo. Kar lepo število se jih je zvrstilo v našem domu: Ruri, Čarlika, Poto, Murika, Brum in Miu in še kakšna je bila, ki se njenega imena ne spomnim.
Ne spominjam se, kako so vse te muce prišle k hiši. Bili so mucki in muce. Nekatere so prirajžale, nekatere se skotile. Zanimivo in neverjetno se mi zdi, kako ima vsaka muca svoj značaj, zelo so različne.

Čarlika je zelo rada jedla in se, ko je jedla zadovoljno oglašala. Bila je strastna lovka ptičev in mišk. Nekoč je eno še živo prinesla v kuhinjo. Uboga miška. V živo sem doživela risanko Tom in Jerry, a se je za prinešeno miško "Jerrya" slabo končalo. Ko je že poginila, jo je Čarli metala sem in tja, da bi se še in še igrala. Ko je opazlia, da je miška bridko smrt storila in se ni več premaknila, je ni več zanimala.

Poto je rad jedel in veliko pil, zato je dobil tako ime. Nikoli ni prinesel nobene miške in nazadnje se je preselil k sosedom, ker je bil tam edinec, tu pa drugorazredni maček. Čutil je, da je bila Čari vedno prva violina.

Muriko je prinesla domov hčerka, ki jo je našla v parku. Na klopcah v parku so sedeli mestni pijančki in jo prosili, da bi mucki kupila Poli salamo. Dali so ji tudi denar za hrano. Ravno na pravo zaljubljenko v mucke so naleteli in ko je postorila, kar so jo prosili, jih je vprašala, če lahko mucko odnese domov. Nič niso imeli proti in tako je črna, mlada mucica dobila ljubeč dom.
Nikoli ni posebno rada jedla, ravno toliko, da je preživela, je pa nadvse rada poslušala glasbo. Bila je prav strastna poslušalka klasične kitare. Kadar sem vadila kitaro, je želela v sobo od koder so prihajali mili zvoki tega brenkala. Če so bila vrata zaprta, jih je s tačko poskušala odpreti. Potisnila je nogico skozi špranjo med tlemi in vrati in toliko časa s krempeljci praskljala, dokler ji nisem odprla. Potem je sedla na z rumenim, mehkim plišem obloženo dno moje kitarske škatle in stoično poslušala, poslušala, poslušala. Sploh se ni naveličala.
Morda je zato dočakala starost sedemnajstih let, ker pravijo, da glasba na dušo in telo blagodejno vpliva, očitno tudi na mačje. Zbolela je za rakom. Imela je tumor na čeljusti.
Ko sem jo pripeljala k veterinarju, bila zdravnica, sem bila prav ganjena, s kakšno empatijo, mi je gospa razložila, da je zdravljenje nesmiselno, da je velika verjetnost, da bo muca poginila.
Tako so jo evtanazirali, jaz pa sem ob tem pomislila, da grem še sama k veterinarju, ko bom bolna, ker so tako zelo, iskreno prijazni.

Najnovejša muca, črnobela z velikimi belimi brki, ki je že kar nekaj časa pri nas, je Miu. Ta je svetovljanka, doma iz Trsta. Hčerka jo je prevzela in posvojila od kamermana, snemalca dokumentarnih filmov, ki je kar naprej naokrog in se nima časa posvečati in družiti z muco.
Je zelo družabna, rada pije vodo iz pipe, lužica v banji je posebno slastna, verjetno se ji zdi bolj sveža kot v njeni posodici za pitje. Mimogrede pa si umije glavico tudi z rogaško slatino, ki je je po naključju ostalo v kozarcu le za prst, zanjo čisto dovolj. Najraje z menoj bere časopis, kar uleže se nanj in prebere vse vejice in pike kot Kovičev maček Muri. Tudi če pišem dnevnik, veselje ga imam pisati z roko, se usede na zvezek in vzbuja pozornost, češ daj me malo pobožati. Dostikrat se uleže na tla, se obrne na hrbet, se oglasi in čaka da jo pobožaš. Ima že tudi slikarski portret, saj sem ga hčerki naslikala in poklonila za rojstni dan, skratka prava bogata meščanka ali plemkinja.