Ajda Ferk

Iz rumene v modro in potem kar v hiško!

Tale otroška sobica je bila zasnovana brez kakršnihkoli zahtev in planov, da ne omenjam sploh kakšnih barvnih shem ali kaj podobnega... Imamo jo že kar nekaj časa pa se še vedno nismo (s tem mislim predvsem sebe) naveličali.

Začelo se je čisto preprosto, z vprašanjem kakšno sobico bi ti imel? Sin je vedno omenjal rumeno barvo in kazal na približno enak odtenek kakršne barve so ameriški taxi avti, ki jih vidimo na televizijskem ekranu. Še govoril ni dobro ampak pri rumeni barvi je vedno kazal na enak ten.

" Očitno bo rumena." Spogledala sva se z zadovoljstvom v očeh, da ni izbral že "prežvečenega odtenka" modre ali pa zelene, kakršen se nahaja če ne na stenah, pa na omaricah vsake tretje sobice v Sloveniji...


Brez zamere tistim, ki imajo tako in ne me narobe razumet, ne trdim da je to grdo... Sem pa res človek nekontrastnih barv če izvzamemo rumeno, kot je omenjena zgoraj pa kakšna temno zelena bi se tudi obnesla v našem stanovanju.

Vem načeloma je važno, da je sobica všeč otroku, ampak kot šolana notranja oblikovalka, v svojem stanovanju težko zasnujem prostor in ga predvsem končam, če vsaj malo ne upoštevam svojih želja oz. v projekt vložim vsaj delček sebe.

..."Skratka, super! Rumena pa še všeč mi je." Pa je mama zadovoljna in posledično vsi okoli nje.


Vse se je obrnilo na glavo s kratkim obiskom trgovine JYSK, kjer je sin zagledal stensko uro, ki mu še danes visi v sobi. Ja vem... Otrok pri parih letih bi moral v trgovini opaziti vse drugo prej, kot pa stensko uro. To je pač najin Nej, ki naju preseneti vsak dan in si rečem o, pa ima malo mamine žilce za interier v sebi... Očitno...

Torej, odločil se je, da bi on takšno uro imel in glej ga zlomka, posledično tudi takšno "modro" barvo na steni. Brez težav sva seveda sprejela njegovo odločitev, "...no pa bo čudna modra..."

Čeprav sem že prej z največjim veseljem kupila dodatke v rumeni barvi s spletne strani H&M, smo šli barvo zmešat glede na odtenek na uri in se v kratkem tudi lotili prenove.

Doma se drživa načela, da vedno narediva čim več sama, s tem otroka spotoma še kaj naučiva pa vsi se zabavamo (načeloma).
Največji projekt je bila hiška, za katero sem se odločila iz čisto preprostega razloga (mojega razloga), ki se glasi: "manj je več in pa itak mi kupljeno ponavadi ni všeč..." ( kot so kakšne posteljne ograjce mikimiške in podobno) zato je namesto ograje dobil kar svojo hišo.
V sobi najbolj cenim unikat, ki ga je sin dobil za darilo od mojih staršev, slika Jelke Reichman, ki jo je narisala prav za njega, pa čeprav ne dela izdelkov po naročilu.

Soba je ogromna, sploh za takega majhnega fantka. Ima svojo "walk in omaro". Ta sobica ima ogromen potencial za prihodnost, saj je to mansardna sobica, kjer poševnine v prostoru poleg vseh igrač in risbic sevajo še dodaten čar.


Nasmeh na na obrazu je povedal vse. Vriskanje in smeh, in komentar ob vstopu: "vaaauuu!!! Lepooo!". To je vse kar rabi starš, da ve, da se bodo tukaj odvijale nove nore zgodbe!

Čeprav ta hiša nima vrat je postala njegov nov zaklad; in kar naenkrat postelja ni več samo za spanje, ampak je primerna tudi za branje in igranje...