Lesna panoga je ena najperspektivnejših, pravi, saj ima les veliko prednosti, od tega, da absorbira CO2, do tega, da je za njegovo obdelavo potrebne malo energije in je primeren za reciklažo, ima vse lastnosti, ki jih zahteva zelena družba. Slovenija ima veliko lesa in to je danost, ki bi jo morali izkoristiti, poudarja sogovornik.

V zadnjih nekaj letih so propadla številna pohišt­vena podjetja, recimo Liko Vrhnika, Lipa Ajdovščina, Novoles, Meblo, Garant, Lip Radom­lje, in propadanje se nadaljuje. Kaj se dogaja s slovensko pohištveno industrijo?

Ni težava v kakovosti izdelkov, saj imamo znanje za vrhunsko izdelavo. Težava je, da smo bili zadnji dve desetletji premalo pozorni na konkurenčnost. Zato so pohištvena podjetja ob hitro rastočih stroških dela, tečajnih razlikah in veliki obdavčitvi dela izgubljala akumulacijo, ki bi jo nujno morala vlagati v razvoj. Akumulacija, ki so jo ustvarila, se ni porabila za njihov razvoj, ampak razvoj slovenske družbe in tekoče poslovanje podjetja. Lesna panoga je tako bistveno premalo vlagala v razvoj in zaradi tega stagnirala, že med letoma 1993 do 1996 je v lesni industriji prenehala delovati večina razvojnih oddelkov.

Posledice dokazuje tudi študija Inštituta za ekonomska raziskovanja, ki je leta 2007 opravil raziskavo in ugotovil, da smo imeli takrat lesarji v primerjavi z Avstrijo štirikrat manj ljudi zaposlenih v razvojnih oddelkih podjetij in da smo v razvoj vlagali kar sedemkrat manj na zaposlenega. Hkrati se je v osemdesetih letih začela globalizacija, s katero so takrat še nerazvite države dobile sodobne tehnologije in znanja. Splošna sprememba, ki se nam je zgodila z gospodarsko krizo, je ta, da je postal vzhod z načinom upravljanja dela, plač in delovnopravne zakonodaje bistveno bolj konkurenčen od zahoda in še zlasti od Slovenije. Pohištvena in druge delovno intenzivne dejavnosti so temu procesu najbolj izpostavljene. Danes pohištvena podjetja zaradi poceni delovne sile na Kitajskem in v drugih državah z dodelavnimi programi preprosto ne morejo več preživeti.

Je k tako slabemu položaju pripomogla tudi izguba trga po osamosvojitvi?

Vrhunec slovenske pohištvene industrije je bil sredi osemdesetih let. Zakaj? Takrat je bila Slovenija to, kar je zdaj Kitajska, imeli smo poceni surovino in poceni delovno silo ter bili dovolj blizu zahodnih držav. Takrat se je na primer proizvedlo ogromno stolov za izvoz v ZDA, a to v glavnem niso bile naše blagovne znamke. Po osamosvojitvi smo sicer izgubili pomemben del jugoslovanskega trga, a to ni bilo odločilno. Odločilno je bilo že prej omenjeno izgubljanje globalne konkurenčnosti.

K nazadovanju lesnopredelovalne panoge je veliko pripomogla tudi horizontalna državna gospodarska politika, ki navidezno izenačuje vse panoge, realno pa je nagrajevala tiste z visoko dodano vrednostjo na zaposlenega, ki je lesarji nimamo. Države, kjer je lesarstvo uspešno, na primer Avstrija, Finska, skupaj z gozdarji in lastniki gozdov vodijo sektorsko politiko.

Gospodarska kriza bo še trajala. Kje in kako bi po vašem mnenju morali iskati nove priložnosti v tej panogi?

Ker gre za dolga leta nastajajočo spremembo v konkurenčnosti med vzhodom in zahodom, bo tudi proces izenačevanja razmeroma dolg. Dolgoletno premajhno vlaganje v razvoj namreč povzroči že strukturno nekonkurenčnost, ki potrebuje veliko časa za povrnitev ustrezne kondicije. Mnogim podjetjem pa to več ne uspe. Če je bila slovenska paradigma doslej napačna, jo moramo obrniti: začeti moramo več sredstev vlagati v razvoj, ali bolje rečeno, v izboljšanje konkurenčnosti, saj je razvoj njen nujni del. Rešitev je najprej družbena streznitev, da sprejmemo realnost takšno, kot je, to je, da smo bolj ali manj že izgubili konkurenčni boj, in zato se moramo vprašati, od česa bomo v tej državi živeli. S tem se moramo seveda soočiti tudi na ravni panoge, saj z veliko nekoč donosnimi programi zdaj ne moremo več preživeti. Dejstvo je, da na Kitajskem lahko izdelajo pohištvo nekajkrat ceneje kot pri nas. Država mora omogočiti, da v podjetjih ostane več denarja za razvoj, ali ga manj pobere z obdavčitvijo dela ali pa naredi tujcem tako prijazno gospodarsko okolje, da bi več vlagali v naša podjetja. Zaživeti mora tudi sektorska politika, da bomo lahko organizirali ustrezno panožno podporo podjetjem, saj so potrebne tako velike spremembe, da jih podjetja ob pomanjkanju razvojnega kadra sama ne bodo zmogla.

Po drugi strani moramo kakovost, znanje in tradicijo, ki jih imamo, saj z lesom živimo stoletja, uporabiti na drugačen način, ki bo potencialnim kupcem ponudil nekaj individualnega, recimo poleg izdelkov tudi storitve v okviru naročil po meri.

Smo tretja najbolj gozdnata evropska država, za Švedsko in Finsko. Ali bi se morali usmeriti v proizvodnjo izdelkov iz masivnega lesa?

Morda. Logika je sicer prava, vendar bi morali tudi tu delovati po enakem principu, torej z izdelovanjem pohištva zlasti po naročilu. Na primer, Lip Radomlje je izdeloval masivno pohištvo iz hrastovega lesa za ameriški trg, a kljub temu ni mogel konkurirati poceni kitajski proizvodnji. Podobno kot proizvajalci lesenih hiš in stavbnega pohištva bi morali tudi izdelovalci pohištva znati poiskati trg v sosednjih državah, pri individualnih strankah, ki jim lahko ponudijo izdelavo po meri. To je ena od mogočih poti.

Pogosto se sliši, da so masivni izdelki lepi, a dragi. Ali kljub krizi obstaja trg zanje?

Kar nekaj ljudi pri nas in v sosednjih državah si lahko privošči masivno pohištvo, poiskati je treba poti, kako priti do njih. Kot rečeno, imamo znanje in kakovost tudi pri masivnem pohištvu, ki je ena izmed naših potencialnih konkurenčnih prednosti.

Veliko Slovencev hodi po nakupih pohištva v švedsko Ikeo, ker tam najdejo lepo oblikovano pohištvo po dostopnih cenah. Bi lahko tudi pri nas izdelovali lepo pohištvo po dostopnih cenah?

Vedno se da poiskati nove poti, ki so lahko sprva lokalne, nato regionalne, če so dobre in uspešne, se lahko tudi širijo. Naše pohištvo je praviloma lepo in kakovostno, imajo pa naša podjetja na voljo bistveno manj sredstev za marketing kot tuja konkurenca. Tudi vlaganje v marketing je namreč del razvoja podjetja. Verjetno je bolj realno ustvariti manjšo prodajno mrežo, recimo po sosednjih državah, prek tamkajšnjih lokalnih prodajalcev, ki jim ljudje zaupajo.

Pri pridelavi sadja in zelenjave se poudarja kupujmo domače. Bi lahko podoben koncept uporabili tudi pri pohištvu?

Da, to je zagotovo treba spodbujati, saj z nakupom v Sloveniji narejenega pohištva kupci pomagamo ohraniti delovna mesta v naših podjetjih. Veliko lahko naredi tudi država z javnimi razpisi, naklonjenimi domačim proizvajalcem, ne da včasih kar navajajo, katero uvoženo pohištvo bi bilo lahko primerno. Ni pa to dokončna rešitev, v Sloveniji moramo ustvariti konkurenčnosti bolj naklonjeno okolje, k čemur spada tudi ustrezna delovnopravna zakonodaja in delovanje države nasploh, okrepiti panožno podporo in razvojne dejavnosti v podjetjih ter si tako povrniti globalno konkurenčnost.

Kaj je torej konkurenčna prednost slovenske pohištvene industrije?

Veliko znanja in spretnosti, saj imamo stolet­no lesno tradicijo, lahko rečemo, da imamo delo z lesom v genih. Drugo je dejstvo, da imamo les na domačih tleh. To je v časih, ko postaja prevoz drag, resna konkurenčna prednost. Prav tako imamo kreativne ljudi. Alpski prostor sodi med najbolj kreativne prostore sveta. Potrebujemo torej zlasti dobro podjetniško okolje, ki bo omogočilo razcvet navedenih prednosti.