Na obisku: Dimitrij Krajnc, izdelovalec igrač

9. 5. 2015 | Besedilo: Barbara Primc | Fotografije: Igor Zaplatil

lesene igrače, dimitrij krajnc, na obisku

»Bolj je igrača zapletena, manj je zanimiva za starše,« pravi Dimitrij Krajnc. Kako, prosim? Hja, najraje imajo igrače, ki jih otroku potisnejo v roke, da se igra sam. Tistih bolj zapletenih, pri katerih potrebuje kaj več kot zgolj nekaj sekund njihove pozornosti, se izogibajo v velikem loku.

Trditev iz uvoda resda ni znanstveno podprta, a se je v malo manj kot dveh desetletjih – toliko časa namreč Dimitrij Krajnc izdeluje igrače iz lesa – že večkrat izkazala za še kako resnično. Vlakec z vagoni in tovorom (kockami), denimo, ki je nastal v njegovi delavnici na Glavnem trgu v Slovenj Gradcu, so starši dobro sprejeli, saj se jim je zdelo, da bo otrok brez večjih težav nalagal tovor (kocke) na vagone. Precej manj sreče je imel z didaktično zahtevnejšim labirintom, pri katerem mora otrok pravilno vstaviti v okvir posamezne kose, na koncu pa skoznje potisniti še palčke različnih debelin. V promet je šlo, pravi, le nekaj primerkov.

Od leta 1996, ko je kot samouk začel odkrivati skrivnosti obdelovanja lesa, je izdelal več kot 60 različnih igrač. Oblikoval jih je sam, številne ideje pa je dobil ob brskanju po spletu in prebiranju obsežne literature. »Če prelistaš nekaj katalogov z igračami, hitro ugotoviš, da se v njih pojavljajo ene in iste stvari, le drugače so poimenovane. Danes si težko izmisliš kaj resnično novega, vse je le variacija na isto temo,« se nasmehne, medtem ko se pripravlja, da bo na skoraj dvajset let stari kombinirki razrezal kos »surovega« lesa.

»Vse se začne s kosom lesa, ki ga odžagam na primerno širino. Če potrebujem deset centimetrov širok predmet, odrežem 11-centimetrski kos. Površino in robove poravnam na poravnalki, sledi oblanje na ustrezno debelino in širino na debelinki, pa fino brušenje z valjčno brusilko in rezkanje robov na rezkarju. Nato les razrežem še na potrebno dolžino, sledi obdelava robov z namiznim rezkarjem,« s posebnim žarom v očeh pojasnjuje posamezne korake obdelave lesa na poti do končnega izdelka.

Kombinirka, na kateri lahko, kot pove že ime, opravlja pet operacij oziroma pet korakov obdelave lesa, mu kljub častitljivi starosti še vedno dobro služi. »Daljnega leta 1996 jo je kupil oče in zanjo odštel celo premoženje, 820.000 takratnih tolarjev oziroma približno 3500 evrov. Takrat sem bil še zaposlen, ko pa sem izgubil službo, se je pokazalo, da je bil ta nakup naložba za prihodnost,« pravi Krajnc.

Po končanem študiju geografije in zgodovine na pedagoški fakulteti je dobil zaposlitev na Mestni občini Slovenj Gradec. »Takšno, kakršnih danes ne delajo več, za nedoločen čas, a so me z lepimi besedami, češ da je pred mano bleščeča akademska prihodnost, zvabili na fakulteto. Uspešno sem končal podiplomski študij, potem pa so se mi zahvalili za sodelovanje,« se spominja tistih časov doktor geografskih znanosti. Tri leta je na bližnji osnovni šoli nadomeščal učitelja geografije in zgodovine, nato je bil šest let in pol samostojni podjetnik, nazad­nje pa je pristal na zavodu za zaposlovanje, kjer »mi niso znali svetovati drugega, kot da naj si službo poiščem v Avstriji, ker za moj profil izobrazbe tukaj ni potreb. Sem preveč kvalificiran.«

Od vlakca do labirinta

Ko je nehal poučevati, se je odločil, da se bo začel resneje ukvarjati s svojim hobijem, z izdelovanjem lesenih igrač. Delavnico sta z očetom uredila kar v zadnjem delu domače hiše, zgrajene še pred letom 1900. V dveh majhnih pritličnih prostorih z nizkim stropom tako že skoraj dve desetletji nastajajo igrače za otroke vseh starosti. »Prvi je bil vlakec z vagoni, pa tovornjak in preprosti avtomobilčki,« našteva sogovornik. Potem so prišle na vrsto zahtevnejše igrače, kot so labirint, kuhinja, kotaleča se ropotuljica, sestavljiva vlakec in tovornjak, škratek, ki ga je treba ujeti s posebnim obročkom ... Zahtevnejše tako za izdelovalca kot uporabnika, saj si je Krajnc prizadeval, da bi vsaka igrača čim bolj razvijala otrokove sposobnosti, tako motorične kot umske.

Za vse je pridobil certifikat domače in umetnostne obrti, ki dokazuje, da gre za kakovostne izdelke po merilih sekcije za domačo in umetnostno obrt pri Obrtno-podjetniški zbornici Sloveniji. A preden lahko igrača pride v otroške roke, mora prestati še vrsto drugih preverjanj, med drugim test mehanske odpornosti (zanj je treba odšteti približno 400 evrov, opravi pa se za vsako posebej), barve, denimo, pa morajo biti primerne za otroške igrače. Otrok namreč igrače ne uporablja samo z rokami, preizkuša jo z vsemi čutili, mimogrede jo ponese v usta, zato morajo biti barve odporne proti slini, da ne puščajo sledi na otrokovem obrazu.

Test barv za en tip igrače stane približno 400 evrov, in če izdelovalec začne uporabljati barve ali lepilo drugega proizvajalca, mora igrača spet v postopek, pa čeprav ima proizvajalec barve vsa potrebna dokazila o neškodljivosti svojega izdelka. »Moje igrače so namreč ustrezne certifikate pridobile za točno določene uporabljene materiale. Nemalokrat se vprašam, kako smo mi preživeli, ki smo se igrali z igračami, olepšanimi z barvami na osnovi svinca. Danes so, vemo, prepovedane,« v smehu razmišlja Krajnc. »Seveda je varnost otrok na prvem mestu, a vsa ta papirologija človeka izčrpa, da stroškov niti ne omenjam.«

Izdelki iz njegove delavnice so večinoma le v osnovnih barvah: modri, rdeči, rumeni in zeleni, izjemoma še oranžni in vijoličasti. Ne, ne gre za izogibanje prej omenjenim zapletom, razlog je veliko bolj preprost, pravi sogovornik: »Igrače niso namenjene samo igranju, ampak tudi učenju. Otrok ob njih spoznava barve in na začetku se najlaže nauči prav osnovnih.«

Igrače sta prvi preizkusili hčerki

Dimitrij Krajnc se ni nikoli resno poglabljal v delovanje otroških možganov, morda tudi zato kdaj s kakšno »mimo useka«, kar pa ne pomeni, da ni prebral ničesar na to temo. A največ znanja, ki mu pride prav pri snovanju novosti, so mu prinesle izkušnje. »Bolj ko je igrača zapletena, manj je zanimiva za starše, saj to pomeni, da bi morali otroku nameniti nekaj svojega časa in sodelovati pri igri,« pravi sogovornik, ki se včasih ne more načuditi staršem. Ne nazadnje jim strokovnjaki na vsakem koraku polagajo na srce, da bo šola za otroka mala malica, če ga bodo že v najzgodnejšem otroštvu z igro spodbujali k učenju in urjenju sposobnosti.

Veliko uporabnih povratnih informacij je dobil tudi od svojih dveh hčerk, ki sta prvi preizkusili vsak nov tip igrače. »Pravzaprav sta običajno opravili prvi mehanski test in preverili trpežnost igrače,« pove v smehu. Vsak les namreč ni dober. Primeren je les listavcev, večinoma uporablja bukovega, pa tudi oreh, javor in češnjo. »Les iglavcev je premehak, vsebuje preveč smole in se rad trga tudi potem, ko je že obdelan,« pojasnjuje. Dobiti dober, ustrezno suh les, ki ne vsebuje več kot osem do največ deset odstotkov vlage, pa na Koroškem ni tako preprosto. Gozdov sicer ne manjka, a so v njih večinoma iglavci. »Bukovega lesa je le za vzorec, kar dobiš, pa največkrat ni dovolj suho. Ko sem začenjal, sem na bližnji žagi kupil nekaj bukovega lesa. Lastnik mi je zatrjeval, da je pravilno sušen in dovolj suh. Zvečer sem nekaj izdelal, naslednje jutro pa je bilo vse upognjeno, samo še v peč sem lahko vrgel. Draga drva so bila to,« se še danes jezi Krajnc. Pred nekaj leti je odkril majhno žago v Štorah, ki ga od takrat oskrbuje z lesom.

Ker pri delu večinoma uporablja majhne kose, grče niso problem, preprosto jih izreže. Pomembno je le, da je les ustrezno suh in ni črviv. Nekaj delov za igrače tudi kupuje, denimo moznike in palice do premera 30 milimetrov. »Te dobim v Domžalah, medtem ko moram po palice večjega premera v Avstrijo. Saj se dobijo tudi pri nas, ampak so tako drage, kot bi bile iz zlata.«

Dimitrij Krajnc po skoraj dvajsetih letih še vedno rad izdeluje igrače, čeprav so časi težki in zaslužek ni omembe vreden, tako da zdaj v njegovi delavnici nastajajo tudi druge uporabne stvari, denimo kuhinjske deske, okrasne škatlice in skrinjice. »Nadvse rad ustvarjam, uživam, kadar si izmislim kaj novega. Če nekaj naredim večkrat, pa že izgubi tisti čar. Pri večjih serijah igrač – to je v mojem primeru v boljših časih pomenilo že 50 ali 100 igrač istega tipa – dobim občutek, da delam kot robot, ni več pravega užitka.«

Arhiv revije Deloindom+.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE