Po 2. svetovni vojni dokončno prevlada modernizem, ki prisega na preprosto in oblikovno nezahtevno pohištvo, primerno za izdelavo v velikih tovarnah in velikih serijah. To sovpada z uveljavitvijo ivernih plošč, ki so iz lesa, niso pa lesene, če se natančneje izrazim. Rezultat obojega je tehnologija ploskovnega pohištva, katere bistvo so plošče iz iverk, polepljene z različnimi furnirji iz pravega lesa, včasih tudi njegovimi imitacijami. Te plošče se z mozniki ali posebnimi sponami združujejo v različne kose pohištva. Ploskovno pohištvo je hitro izdelano in poceni. Se pa tudi hitreje razmaje in obrabi. Staro je prehajalo iz roda v rod, sodobno postaja modni izdelek, ki ga lastniki menjajo, recimo, vsakih deset let, večinoma spet s ploskovnim.

Ob poplavi furniranega pohištva iz ivernih plošč se včasih pojavi hrepenenje po dobrih starih časih in masivnem pohištvu. To je komaj kje mogoče kupiti, zato ga je treba naročiti pri mizarju. Načrt lahko skiciramo sami, zamisel in izdelavo pa prepustimo kar mojstru, redkeje je pri naročilu vključen arhitekt. Takšno pohištvo je nekajkrat dražje od standardnega furniranega. A sitnosti še ni konec. Masivno pohištvo namreč »deluje«. To pomeni, da postanejo sčasoma stiki posameznih kosov malo zamaknjeni, skratka, niso več gladki, roka, ki drsi čez površino, jih zazna, lahko so vidni tudi na pogled. Če je zelo hudo, se lahko naredi celo razpoka. Ne nazadnje se masivno pohištvo rado deformira in krivi.

Les se na suhem krči, v vlagi razteza. Ni fino, če se omara ne zapira več in vratno krilo zija za nekaj centimetrov. Včasih je še šlo, ker niso poznali centralne kurjave. Prostori s takim ogrevanjem pa so smrt za masivno pohištvo. Pozimi so skoraj brez vlage. Starejše pohištvo v takem okolju razpade, razsuši se na posamezne kose. V muzejih zato vzdržujejo stalno vlago, v običajnih stanovanjih je to nenavadna zahteva. Furnirano ploskovno pohištvo teh težav ne pozna. Z različnimi termičnimi obdelavami in lepili se »delovanje« lesa zmanjša, čisto odpraviti se ne da. Kdor hoče imeti masivno pohištvo, ne sme biti občutljiv na opisane težave. Takih naročnikov pa je v resnici malo. Zato je proizvodnja masivnega pohištva skromna. Mizarji niso veseli, če pridrvi lastnik masivne mize, češ da površina ni več gladka, in izdelek reklamira. Zato tudi oni rajši izdelujejo furnirano pohištvo.

Nekaj drugega so stoli, ki, vsaj načeloma, zaradi narave uporabe, ne morejo biti iz ivernih plošč. Če so leseni, so iz masivnega lesa. Njihova sestava je ponavadi rogovilasta, zato se »delovanje« lesa manj opazi. Pa še tu se, na primer, na sedežih lahko pojavijo neravnine na stikih. Ravno zato imajo industrijski stoli pogosto oblazinjen sedež! Nekateri se težave zavedajo in jih ne moti, drugi rajši kupujejo kovinske in plastične stole. Mislim, da je teh drugih zmeraj več.

Naj še dodam, da je masivno pohištvo težko pošiljati in prodajati na vse konce sveta, saj je že na poti izpostavljeno različnim klimatskim razmeram. Pozneje se preklada po skladiščih in prodajalnah. Kupec je lahko na Kamčatki, Havajih, na Irskem ali v Maroku. Pohištvo pa naj bi bilo povsod takšno, kot je bilo ob izdelavi v tovarni. Pri masivnem pohištvu je to skoraj nedosegljivo. Zato bo še naprej rezervirano za zanesenjake in lokalne posebneže, teh pa ni veliko. Njihovi otroci bodo povečini nesrečni, ko bodo podedovali dragoceno masivno pohištvo. Poskušali se ga bodo tako ali drugače znebiti. Ideja, češ izdelujmo čimveč masivnega pohištva, je zato na trhlih nogah. Njegov čas je že davno minil, nihče ga ne bo priklical nazaj.

Jaz vse izdelujem iz polnega lesa.

Arhiv revije Deloindom+.