Klasično ogrevanje z lesom oziroma drvmi je v Sloveniji zaradi razmeroma ugodnih cen lesa še vedno razširjeno. Lani se je po podatkih Zveze društev za biomaso Slovenije z drvmi ogrevalo 30 odstotkov slovenskih gospodinjstev. A če je bil ta način še pred časom do uporabnika neprijazen, je zdaj na voljo tehnologija, ki omogoča udobno in učinkovito izrabe lesne biomase.

Ta mora biti za kurjenje v sodobnih ogrevalnih sistemih pripravljena v obliki polen, sekancev, peletov ali briketov. Od vrste biomase, ki jo imamo na voljo oziroma jo nameravamo kuriti, je odvisna izbira primernega kotla, o čemer bomo podrobneje pisali v prihodnji številki priloge Deloindom. Tokrat povejmo samo, da za ogrevanje manjših hiš in toplotno zelo dobro izoliranih objektov niso primerni kotli na polena, saj je njihova najmanjša moč 15 kW. Moči kotlov na pelete so lahko tudi samo 5 kW ali celo manjše (kondenzacijski peletni kotli, ki so primerni za etažna stanovanja in nizkoenergijske hiše ali le kot dodaten vir ogrevanja v pasivnih hišah). Kotli na sekance so običajno večjih moči in bolj kot za individualne hiše primerni za daljinsko ogrevanje več hiš. Vsekakor naj potrebno moč kotla glede na velikost objekta in njegove toplotne izgube izračuna strokovnjak ali energetski svetovalec.

Pri predelavi lesa ostane približno 35 odstotkov vhodne surovine kot odpadek, ki ga je mogoče koristno uporabiti. Iz lesa slabše kakovosti pripravljajo tradicionalno obliko lesnega kuriva, polena. To so razžagani in razcepljeni kosi lesa, dolgi od 30 do 50 centimetrov, ki jih je treba skladiščiti v suhem in zračnem prostoru, da preprečimo napad gliv ali insektov.

Predvsem za večje uporabnike

Droben les, ki ostane pri redčenju gozdov, kot so veje, krošnje dreves in podobno, je uporaben za izdelavo sekancev, ki so najpreprostejša oblika lesnega gradiva in omogočajo poceni in ekološko ogrevanje. Kosi strojno drobljenega lesa z lubjem ali brez njega so različno veliki; drobni sekanci so dolgi od štiri do 25 milimetrov in debeli nekaj milimetrov, veliki so dolgi 25 do 80 milimetrov in debeli 20 milimetrov. Kako velike bomo uporabljali, je odvisno od kurilne naprave.

Kakovost sekancev je odvisna od kakovosti vhodne surovine in tehnologije drobljenja oziroma sekanja. Na voljo so različne naprave, ki omogočajo proizvodnjo sekancev na samem mestu, kjer je denimo potreben posek nekakovostnega gozda, ali na žagi, kjer je veliko ostankov, ki dobijo vrednost šele, ko jih zdrobimo oziroma zmeljemo, razlaga Matjaž Vidmar, direktor podjetja Phejton. Včasih je bilo treba lesni material dodajati ročno ali z dvigalom, zdaj pa so na voljo sistemi, ki samodejno pobirajo na tleh odložen material. Naprava v obliki bodičastega valja zagrabi les, posebni usmerjevalniki pa ga potegnejo do sekalne naprave, ki je konstruirana tako, da z lesom zagrabljeno kamenje in smeti odpadejo, kar zmanjša obrabo rezalnih nožev. Sekanci nato po cevi potujejo v prikolico, s katero jih dostavijo uporabniku.

Ogrevanje s sekanci je med vsemi sistemi na biomaso najcenejše. Kotel za kurjenje z njimi je praktičen, saj skoraj vse, s čiščenjem vred, poteka avtomatsko. Vendar je sistem primeren za večje uporabnike, saj potrebujemo za skladiščenje sekancev precej velik zalogovnik – od 20 do 30 kubičnih metrov. Ta mora biti suh in zračen, saj je to ključnega pomena za ohranjanje kakovosti sekancev. »Vsebnost vlage mora biti čim nižja, saj je od nje odvisna kurilna vrednost,« pravi Matjaž Vidmar. Pri svežih sekancih je vlaga več kot 40-odstotna, pri suhih manj kot 20-odstotna, na splošno pa velja, da naj ne bi presegala 30 odstotkov.

Peleti kot stranski proizvod

V različnih panogah lesnopredelovalne industrije ostane veliko žagovine, skoblancev in drugih majhnih in večjih kosov suhega lesa. Še do nedavnega je večina slovenskih podjetij te ostanke prodajala v sosednje države, kjer so iz njih izdelovali pelete in brikete. Zdaj pa jih je vedno več, ki so se odločili, da bodo ostanke predelovali sami.

V podjetju Profiles so pelete začeli proizvajati pred petimi leti. »Pri tehnološkem procesu proizvodnje bukovih moznikov, kar je naša osnovna dejavnost, imamo velike količine ostankov suhega lesa in žagovine, ki smo jih prej prodajali v Italijo, nato pa smo se odločili, da sami postavimo peletirno linijo. Z njo zdaj proizvedemo več kot 70 ton peletov na dan,« pravi direktor Boštjan Blažek. Osnovne proizvodnje jim ni bilo treba spreminjati, saj so vsi lesni ostanki suhi, kot takšni pa idealni za proizvodnjo peletov. Vsebnost vode v vhodni lesni biomasi naj sicer ne bi presegala 15 odstotkov, vsebnost vlage v peletih pa mora biti od osem do deset odstotkov.

Brez kemičnih sintetičnih veziv

Peleti so posebna vrsta drobnega lesnega goriva iz zdrobljenih, zmletih lesnih ostankov, ki jih v posebnem proizvodnem procesu pod visokim tlakom in brez kemičnih sintetičnih vezivnih materialov – za izboljšanje mehanske trdnosti jim lahko dodajo 1–3 odstotke krompirjevega ali koruznega škroba – stisnejo v standardizirano obliko. Izdelujejo jih predvsem iz lesnega prahu, žaganja, oblancev in ostružkov, manj pogosto pa iz slame, koruznice, trstičja in komunalnih odpadkov, denimo iz papirja in tekstila. Njihova kurilna vrednost je približno 5 kWh na kilogram, kar pomeni 0,5 litra kurilnega olja. Uporabljamo jih lahko tako v velikih pečeh na pelete kot v kaminskih pečeh in kaminih. Za manjše uporabnike so navadno na voljo v 15-kilogramskih vrečah, cena ene je približno tri evre.

Ekološko neoporečno kurivo

Za izdelavo peletov, ki so z ekološkega in zdravstvenega vidika neoporečni, so primerni ostanki katerega koli lesa, zaradi obrabe matrice v peletirki pa naj bi bilo razmerje med trdim lesom (trdi listavci) in mehkim lesom (mehki listavci, iglavci) vsaj 40 : 60. Profilesovi so izdelani iz 80 odstotkov bukovega in 20 odstotkov smrekovega lesa, ki po besedah Boštjana Blažka deluje kot vezivo: »Peleti ne vsebujejo lubja, saj so narejeni iz čiste suhe žagovine, v njih ni nobenih dodatkov ali drugih veziv, zato je količina pepela, ki nastaja pri zgorevanju, minimalna.«

Žagovino, iz katere izdelujejo pelete, shranjujejo v zaprtih silosih, od koder gre najprej v mlin, kjer dosežejo ustrezno granulacijo materiala, razlaga Blažek. Optimalna velikost surovine, ki vstopa v predelavo, je manj kot štiri milimetre. Pomembno je, da je material homogen in ne vsebuje večjih delcev. Za fino drobljenje se najpogosteje uporabljajo kladivni drobilniki. »Tako pripravljen lesni granulat gre v mešalnik, kjer se z dodajanjem vlage ustrezno navlaži. Sledi postopek stiskanja peletov, še vroči pa potujejo v hladilnik, kjer jih z zrakom ohladimo. Tako ohlajene, čvrste pelete transportiramo na sito, da odstranimo prah, od tam pa v pakirno napravo,« sogovornik razloži postopek izdelovanja peletov.

Prednost peletov pred sekanci in poleni je, da potrebujemo razmeroma majhen zalogovnik. Za povprečno varčno hišo zadostuje že manj kot deset kubičnih metrov velik zalogovnik, saj porabimo za ogrevanje približno 5000 kilogramov peletov na leto. Za sobne peči in kamine pa so tako ali tako na voljo manjši zavoji.

Za centralno ogrevanje ali le za kamin

S stiskanjem lubja, suhega lesnega prahu, oblancev in drugih neonesnaženih lesnih ostankov pa izdelujejo večje stiskance, brikete, ki so primerni za centralno ogrevanje, še posebno pa za majhna oziroma redko kurjena ognjišča, kot so kamini, savne, lončene peči in podobno. Za te namene so na voljo tudi v manjših pakiranjih; 25-kilogramska vreča stane približno štiri evre. Tako kot pelete tudi brikete izdelujejo zgolj z uporabo visokega tlaka in vodne pare.

V Muralesu jih izdelujejo iz ostankov lesa trdih listavcev, predvsem bukve in hrasta, tudi iz lesa javorja in orehovine, pri čemer po besedah direktorja Stanislava Škaliča uporabljajo le nasute tehnološke ostanke, medtem ko preostale prodajo v obliki drv: »Osnovni pogoj, da je briket dovolj kompakten in zadrži svojo trdnost, je ustrezna vlažnost, ki mora biti od sedem- do deset-odstotna. Proizvodni proces poteka dokaj avtomatizirano, le polno vrečo je treba sneti in zavezati.«

Delo in dom, 14. oktober 2009