Polena in sekanci so najcenejši energent, do 70, celo 80 odstotkov cenejši od kurilnega olja, medtem ko bomo za ogrevanje s peleti odšteli le polovico zneska za kurilno olje, pravi energetski svetovalec Bojan Žnidaršič, ki ob vsaki priložnosti poudari, da je lesna biomasa slovenska nafta. Ogrevanje stanovanjske hiše s poleni, ki jih kurimo v piroliznem kotlu, denimo, je skoraj petkrat cenejše od kurilnega olja. Daleč najdražja sta elektrika in utekočinjeni naftni plin. V zadnjem času je zaradi večjega števila ponud­nikov zelo konkurenčen zemeljski plin, še zlasti če smo se odločili za kondenzacijski plinski kotel. Sicer pa je ekonomika zelo kruta, poudarja Žnidaršič, če izračunamo, koliko v resnici porabimo za ogrevanje in koliko manj bi porabili, če bi zamenjali energent. V klasični slovenski hiši, veliki 150 kvadratnih metrov, za ogrevanje prostorov (brez sanitarne vode) porabimo približno 2300 lit­rov kurilnega olja, kar nas stane okrog 2300 evrov. Če bi takšno hišo ogrevali s poleni, ki bi jih kurili v običajnem kotlu, bi porabili približno 12 kubičnih metrov drv, za kar bi odšteli 660 evrov, v piroliznem kotlu bi bila poraba drv in s tem strošek za ogrevanje za približno 30 odstotkov manjša. Če bi takšno hišo ogrevali s sekanci, bi jih potrebovali 28 nasutih metrov, za kar bi plačali 460 evrov, peletov pa bi potrebovali približno pet ton, kar stane okrog 1200 evrov, če bi jih kupili v razsutem stanju (oziroma nekaj več, če bi jih kupovali v 15-kilogramskih vrečah).

Visoka naložba, a se splača

Uporaba cenovno najbolj ugodnih sekancev povsod ne pride v poštev, se pa zato veliko ljudi odloči za ogrevanje z drvmi, če so lastniki gozda, ali za pelete. V prvem primeru star kotel na polena zamenjajo s sodobnejšim, ki ima drugačen režim nalaganja in gorenja. Njegovi izkoristki so okrog 92-odstot­ni, pepela je zelo malo, zalogovnik zdrži 12 ur. Ludvik Treven se je odločil za zamenjavo energenta in nakup kombiniranega kotla na polena in pelete, saj ima svoja drva, zato je tak­šen način ogrevanja zanj cenovno ugoden. Kotel se samodejno zakuri s peleti, vsakih 12 ur oziroma po potrebi je treba naložiti polena. Manj udobno kot ogrevanje s kurilnim oljem, a po drugi strani z nalaganjem polen in polnjenjem 170-kilogramskega zalogovnika za pelete, ki je vgrajen v kotel, in čiščenjem pepela spet ni toliko dela, da bi se človek pritoževal, prizna sogovornik. Pepela je namreč zelo malo, saj ima kotel 93-odstotni izkoristek zgorevanja. Na vrhuncu ogrevalne sezone ga mora očistiti enkrat na teden, drugače pa na štirinajst dni.

Edina pomanjkljivost zamenjave energenta je bila višina naložbe. Za kotel s prigrajenim zalogovnikom za pelete, regulacijo in vse inštalacije je odštel 18.000 evrov, od Eko sklada je dobil povrnjenih 2000 evrov. Po njegovih izračunih se bo naložba ob normalnem delovanju sistema povrnila v petih do devetih letih. Prej je namreč za ogrevanje prostorov in sanitarne vode porabil okrog 6000 litrov kurilnega olja, v zadnji kurilni sezoni pa za približno 1500 evrov polen in peletov.

S peleti ogrevajo pasivno hišo

Matej Kokalj Kokot se je pred enim letom odločil, da bo pasivno hišo z dvema stanovanjskima enotama ogreval s peleti, ker se niso želeli odpovedati kaminu oziroma kaminski peči. Izračunal je, da se bo višja naložba v večjo energijsko varčnost pokrila z nepovrat­nimi sredstvi Eko sklada. Predvidena poraba za ogrevanje po PHPP je vreča peletov na dan v hudi zimi in dejansko je bila poraba tak­šna tudi v zadnji. Ko je bilo zunaj nič ali več stopinj Celzija in je sijalo sonce, ogrevanje s peleti ni bilo potrebno – dovolj toplote so zagotovili sprejemniki sončne energije. Zaradi višine naložbe v ogrevalni sistem bi bila zdaj bolj smotrna odločitev za toplotno črpalko, ampak glede na to, da je totalni ekofrik, kakor se sam opiše, bi se najverjetneje spet odločil za pelete. Za celoten sistem – s sončnimi kolektorji za ogrevanje sanitarne vode in podporo ogrevanju, radiatorje, kotel na pelete, vkopani zalogovnik za pelete in sistem za zajem peletov je odštel okrog 25.000 evrov. Po drugi strani bi za kotlovnico s toplotno črpalko in talnim gretjem danes odštel 12.000 evrov, torej bistveno manj, kar ga pošteno jezi.

Ustrezen prostor za shranjevanje biomase

Za shranjevanje sekancev in polen potrebujemo velik prostor, medtem ko je za pelete lahko manjši, pomembno pa je, da je v njem ustrezna klima, da se ne navlažijo. Peleti so namreč občutljivi na vlago, zato jih je treba shranjevati v suhem prostoru. Za povprečno energijsko varčno hišo jih bomo porabili približno pet ton na leto, za kar bo zadostoval že manj kot deset kubičnih metrov velik zalogovnik. Ta je seveda lahko tudi manjši, če bomo pelete naročali v manjših količinah in večkrat. Najbolje jih je kupiti poleti, saj se njihova cena zvišuje, bolj ko se bliža kurilna sezona in pozneje med samo sezono. A kaj, ko jih v tem času pri marsikaterem ponudniku – vsaj pri tistih, katerih peleti so dobro prestali testiranje, ki so ga na začetku poletja opravili na Gozdarskem inštitutu Slovenije v sodelovanju z Zvezo potrošnikov Slovenije – sploh ni mogoče dobiti, ker so – razprodani.

Ludvik Treven jih kupuje v 15-kilogramskih vrečah, ki jih shranjuje kar v kotlovnici, kjer je vedno dovolj prostora za nekaj vreč. Cena za takšno pakiranje je zdaj 3,66 evra, medtem ko bi pri pakiranju v tako imenovanih big bag vreče odštel 244 evrov za tono. Vendar bi potem potreboval več prostora.

Matej Kokat Kokolj se ni želel odpovedati prostoru v notranjosti hiše in peletov ni želel kupovati v vrečah, zato se je odločil za večji zalogovnik, s prostornino sedem kubičnih metrov, v katerega gre malo manj kot štiri tone peletov. Je pa imel kar nekaj težav z iskanjem ustreznega zalogovnika iz polietilena, ker se je pač odločil, da ne bo zidan. Ena redkih možnosti na trgu, ki ga je dodobra raziskal, je bil PE-rezervoar nekega avstrijskega podjetja, ki ima že vgrajen sistem za odjem peletov. Če bi dodal še sesalnik za transport peletov do kurilnice, bi za vse skupaj odštel skoraj 8000 evrov, kar se mu je zdelo absolutno predrago.

Polietilenski rezervoar je nato kupil v enem od slovenskih podjetij, zapletlo pa se je s sistemom za zajem peletov, ki bi ga bilo treba vgraditi v sistem, saj ga proizvajalec rezerovarja ni imel. Našel je sistem krt, kot so ga poimenovali, ki kroži po rezervoarju in z vrha zajema pelete. Vendar težav še ni bilo konec. Priklop na pokrov zalogovnika je bil namreč nestandarden, zato ravne priklopne plošče sistema za zajem ni bilo mogoče vodotesno pritrditi nanj. Proizvajalec rezevoarja mu je nato zvaril in trajno (petkrat) zatesnil priključni kos na pokrov.

Za vse skupaj – rezervoar, sistem za zajem peletov in sesalni sistem za prenos peletov do peči – je odštel 5000 evrov, kar ni malo, še zlasti če upošteva dejstvo, da bi tisto vrečo peletov na dan v najhujši zimi v decembru ali januarju zlahka nesel po stopnicah v hišo. Sogovornik prizna, da je imel takrat na računu še dovolj denarja in ni vedel, v kaj se spušča. Zdaj se prav gotovo ne bi odločil za samodejni zajem peletov.

Če bi bil pripravljen odstopiti nekaj prostora peletom v notranjosti hiše, bi jih lahko shranjeval v zalogovniku iz posebne tkanine, ki ima že vgrajen mešalni disk za zajem in polža, ki kurivo dovaja do peči. Na voljo so v različnih dimenzijah, vsi pa so cenejše od zgoraj omenjene rešitve. Za zalogovnik dimenzij 1,5 x 1,5 metra, v katerega gre približno 2,3 tone peletov, je treba odšteti 2800 evrov. Večji (2,5 x 2,5 metra), v katerem je dovolj prostora za približno sedem ton peletov, pa stane 3880 evrov, pravi Tomaž Rifelj iz podjetja KWB.

-----

Kakovost peletov

Cene peletov so pri različnih ponud­nikih precej podobne (trenutno je treba za 15-kilogramsko vrečo odšteti 3,66 evra, za tono 230 evrov), njihova kakovost pa niha. Pri zgorevanju nekakovostnih nastaja žlindra in več pepela, kar vpliva na delovanje kotla oziroma kamina, v zalogovniku pa se nabira prah, kar prav tako poslabšuje zgorevanje. Vsebnost vlage v peletih naj bi bila od osem- do desetodstotna, a se na trgu najdejo tudi takšni z 12 odstotki vlage. Proizvajalci oziroma ponudniki potrjujejo kakovost peletov s certifikati na embalaži in drugimi oznakami, iz katerih lahko razberemo izvor, kolikšna je vsebnost vlage, kolik­šna je kurilna vrednost in podobno. Na embalaži so običajno navedeni certifikati o ustreznosti nemškim (DIN) in avstrijskim (ONORM) standardom, čedalje bolj pa se uveljavlja skupni evropski certifikat EnPlus, ki temelji na evropskem standardu za pelete (EN 14961-2).