V osrčju Etiopije, v kolonialni dobi imenovane Abesinija, je velikemu samostojnemu imperiju sredi devetnajstega stoletja vladal cesar Tevodros II., ki si je z ugrabitvami in nasprotovanji kolonialnim misijonarjem nakopal nemilost britanske krone. Da bi kaznovali despota, so leta 1868 izvedli eno najdražjih vojaških posredovanj, katerega edini namen je bila ohranitev časti in imena britanskega imperija. Trinajst tisoč vojakov, petindvajset tisoč spremljevalcev in štirideset tisoč vprežnih živali, med njimi sloni, je v konvoju dvesto petdesetih ladij odrinilo z obal takrat britanske Indije, da bi globoko v notranjosti afriške celine uničili središče imperija, trdnjavo Magdala. Napad se je končal s samomorom cesarja, ki se ni hotel vdati, in požigom trdnjave. Med vojaki, ki so se zmagoslavno vrnili domov na Otok, je bil tudi kapitan Barrett Leonard, ki je s seboj prinesel dve eksotični mački. Ali sta bili darilo njegovi ženi, se ne ve, vsekakor pa se je z vzrejo ukvarjala prav ona, čeprav je ena od mačk kmalu poginila in je ostala samo Zula (imenovana po zalivu Zula v Eritreji, kjer so Britanci pristali na afriški celini). Ime starodavne pasme kratkodlakih mačk torej izvira iz te abesinske vojne. Iz današnje perspektive so prišle v Evropo deloma kot vojni plen in deloma odkupno darilo za soprogo.

Zgodovinsko samosvoje

Vitke in elegantne abesinke z velikimi očmi in uhlji pogosto povezujejo tudi s svetimi mačkami iz starega Egipta, ki so jih tedanji prebivalci zelo častili in upodabljali v svojem mitološkem izročilu. Egipčani so mačke tudi mumificirali, njihov posebni status pa je zagotavljal sam faraon. Gospodinjstva so mačko menda lahko prijavila kot družinskega člana, za kar so jim priznali ugodnosti pri dajatvah. Čeprav mnoge stare teorije iščejo izvorne korenine različnih pasem mačk v staremu Egiptu, novejše genske raziskave nasprotujejo domnevam o eksotični preteklosti, saj je večina današnjih pasem povezana z našimi vrstami divjih mačk. Potrjeno je, da so si abesinke v sorodu z mačkami z vzhodnoindijskih, indokinskih in malezijskih obal Indijskega oceana, torej iz tropskih in eksotičnih predelov jugovzhodnje Azije. Z obal severne Afrike so po trgovskih in vojaških poteh prispele v kolonialni London in postale ena najstarejših rodovniških pasem. Največ zaslug za raz­voj pasme in postavitev njenega standarda se pripisuje Angležem, že pred prvo svetovno vojno so jo uvozili tudi v ZDA, kjer je še vedno ena najbolj priljubljenih kratkodlakih pasem. Vojne in gospodarske krize dvajsetega stoletja so njen razvoj ustavile, zaradi križanja v ozki sorodni skupini pa je sledil pojav dednih bolezni in levkemije. Šele načrtno uvažanje mačk z drugih celin ter zdravstvena testiranja so pasmo počasi oživila in ji zagotovila obstoj.

O faraonski prefinjenosti in »družbeno raziskovalnih« nagnjenjih abesink smo se pogovarjali z Ingo Turk. Njena družina je pred leti v svoj dom sprejela mačko in mačkona, ki sta sčasoma postala samosvoji figuri: »Že od nekdaj smo navdušeni nad mačkami. Pred abesinkama nam je 18 let družbo delal siamski maček, ki je bil značajsko precej bolj oster. Abesinke so nas pritegnile s svojo igrivostjo in seveda tudi lepoto. Odločili smo se za nakup dveh, brata in sestre, in hitro ugotovili, da sta si značajsko zelo različna. Sčasoma sta si izbrala vsak svojega člana družine, ki mu nekako bolj sledita in 'pomagata' pri opravilih v hiši. Odkar imamo Harija, tudi budilke ne potrebujem več, saj je on tisti, ki poskrbi, da ne zamudim službe. Henna pa noben večer ne pozabi pospremiti hčerke v sobo, nanjo je resnično navezana. Samec je precej bolj 'crkljiv' in večino časa preživi z nami. Samička Henna je bolj samosvoja, pogosto se spravi spat na kakšno skrito mesto, crklja pa se le, kadar sama hoče.«

Udomačena eleganca divjine

Velika ušesa so na prvi pogled najopaznejša posebnost abesinskih mačk. Kot njihovi značilnosti se navajajo še oči v obliki mandljev, ki so jantarne barve, ter posebna obarvanost dlake. Vsaka dlaka ima tri barvne odtenke, tako da proti vrhu temni, kar daje kožuhu značilen videz. Abesinke so živahne, potrebujejo veliko pozornosti in so rade blizu ljudi. Elegantna vitkost jim daje nekako moderen »športni videz«, vendar po besedah Turkovih niso samo lepe na oko, imajo tudi zelo privlačen karakter, osebnost, so bistre in zato hitro učljive. S svojim čarom menda lahko pridobijo celo bolj samosvoje ljudi, ki se bližine mačk praviloma otepajo.

Abesinke so mačke z razvitim socialnim čutom in hkrati svobodnjakinje. Potrebujejo družbo in pozornost ljudi, zato nikakor niso primerne za družine, v katerih so člani veliko zdoma. Ker so hkrati samosvoje, morda niso najprimernejša družba za otroke, saj ponavadi niso navdušene nad nošenjem ali prisilnim držanjem v naročju. In kakor strnejo Turkovi, so to mačke, ki ljubijo svobodo, hkrati pa so zelo radovedne: »Maček Hari nam tako vsakodnevno pomaga pri kuhanju kosila. Sedi na kuhinjskem pultu in opazuje naše delo, hkrati pa izkoristi vsako priložnost za crkljanje, pri čemer seveda zelo glasno prede. So dovzetne za učenje in se zelo hitro naučijo različnih trikov, kot je na primer prinašanje predmetov. Naši dve, zlasti Hari, se zelo radi igrata z vatirano palčico za ušesa, ki jo kot kakšen pes vztrajno lovita in prinašata. Abesinke so resnično zelo aktivne, poleg tega potrebujejo veliko pozornosti, zato moramo njihovo življenje poskušati narediti čimbolj zabavno in zanimivo.«