Janez Usenik: mačke imajo služabnike

29. 9. 2011 | Besedilo: Petra Mauer

janez usenik, mačke, mački

Stand up komik in novinar Janez Usenik nima dlake na jeziku, niti kadar teče pogovor o živalih. Odkrito prizna, da se najbolj boji kobilic, saj so po njegovem grozna bitja, medtem ko štirinožne hišne ljubljenčke obožuje že od nekdaj. Mačke in še bolj pse.

Odkar ve zase, so imeli doma pse, saj je bil oče velik ljubitelj živali. Še pred Janezovim rojstvom je pri Usenikovih z repom opletal nemški ovčar Varo, ki je bil izjemno uvideven gospod in je menda znal marsikaj oprostiti majhnemu otroku. Pozneje so imeli koker španjela Tara, ki so ga posvojili že bolj v starih letih, zato z družino ni bil prav dolgo. Njega je zamenjala dobermanka Hana, sicer ljubeča in nežna, ampak zelo samosvoja, medtem ko je Janezu v najlepšem spominu ostal škotski ovčar Lan, ki je bil štirinajst let njegov najboljši prijatelj. »Dobili smo ga, ko sem bil pri koncu osnovne šole. Poginil je mirno, od starosti, le nekaj dni preden sem se odselil na svoje. Tako da lahko rečem, da me je spremljal skozi glavni del odraščanja.« Komik se še dobro spomni, kako zabavno je bilo, ko se je Lan spoprijateljil z domačo mačko. »Ko je odrasla in skotila mladiče, so se tudi oni zelo radi igrali s psom. Misel na prizor, ko v kuhinjo priteče škotski ovčar, z dlake pa mu visijo tri mlade mucke, me še danes spravi v smeh.«

Janez pojasni, da je kot otrok sicer imel živali rad, šele kot mladostnik pa se jih je naučil razumeti in od njih prevzemati odgovornost. »Verjetno sem se tako predvsem naučil razumeti pse. Zdaj hitro vidim, kateremu se ni dobro približati, in to večinoma razumem, saj ima pes svoje mišljenje in strahove, ki jih moramo ljudje spoštovati.« Dodobra se je spoznal tudi z govorico telesa mačk, saj ima doma deset let staro Zdenko in osemletnega muca z imenom Žarko. Zdenka je živela z Janezovo ženo Jano, že preden sta se spoznala. »Jana je v sodelovanju z zavetiščem večkrat poskrbela za kakšnega mladega mucka, preden je našel nov dom ali če ga je bilo treba še kaj pozdraviti. Tako je bila muca navajena, da njena skrbnica pripelje domov pritepence. Verjetno je mislila, da je tudi mene iz usmiljenja pobrala na cesti. No, mogoče pa to ni tako daleč od resnice,« se nasmehne Janez. V nasprotju z Zdenko pa ga Žarko pozna že ves čas, saj je prišel k njima, ko sta se z Jano že red­no družila. Muci se med sabo precej razlikujeta, tako po značaju kot videzu. »Zdenka je perzijka, dama starega kova. Nikoli se ne odreče spanju v Janini postelji, čeprav se večinoma umika, ampak ko ima dovolj, sostanovalca prebuta kot ... no, kot mačka. Žarko pa je navaden mešanec, bel s temnimi lisami na kožuhu in pravi požeruh, zato mora paziti na svojo težo. Kadar dobiva goste, ju sploh ni na spregled. Šele ob tretjem obisku običajno obiskovalca sprejmeta dovolj, da si upata na plano.«

Ob pestrem urniku in hitrem delovnem tempu Janezu za hišna ljubljenčka ne ostane toliko prostih uric, kot bi si želel. »A k sreči ima Jana samostojno obrt, ki jo oprav­lja od doma, tako da lahko preživi z njima več časa. Nad njima so navdušeni tudi najini otroci, ki v mačji družbi spoznavajo, da so živali drugačne od ljudi, a vredne vse ljubezni in spoštovanja. Po mojih izkuš­njah so živali, če so le dobro socializirane, z otroki precej potrpežljive in nežne. Tudi naši mački sta znali malo potrpeti, ko pa sta postavili meje, je bilo dovolj, da sta le malo zapihali, in otroci so takoj vedeli, da nekaterih stvari pač ne smejo. Zato so hčere ved­no previdne in zelo nežne do vseh živali, ki jih srečajo.«

Ljubljančan pove, da ima sicer do mačk, če je iskren, dokaj hladen odnos. Pravi, da so del družine, ampak zelo samosvoje. »Saj veste, kaj pravijo. Psi imajo doma gospodarje, mačke pa služabnike. Vseeno z veseljem skrbim zanje, ne potrebujejo pa zelo veliko pozornosti. Morda bi si spet želel psa, a to je velika odgovornost in si ga bomo v hiši omislili le, če bomo prepričani, da bomo vsak dan lahko preživeli z njim dovolj časa. Po mojem mnenju namreč psi sodijo med ljudi in ne smejo živeti sami zase, drugače so premalo socializirani.« Morda se bo po svojega kosmatinca odpravil v kakšen azil za zapuščene in zavržene živali, saj je bil tam že večkrat in ve, kako zelo si tamkajšnji varovanci želijo topel dom in nesebično človeško ljubezen. »Eden mojih najboljših prijateljev je pred leti delal kot glavni veterinar in vodja enega od zavetišč. In ker vem, s kakšno odgovornostjo in predanostjo je opravljal svoje delo, imam o zavetiščih zelo dobro mnenje. Gotovo je, da so domače živali del našega sveta, del naše kulture in za tiste, ki so zapuš­čene, mora družba poskrbeti. Toda to je le izhod v sili. Za živali mora vedno poskrbeti lastnik, saj je to odgovornost, ki si jo je naložil sam, in če ne more skrbeti zanjo, ji je sam dolžan najti nov dom. Kar zapustiti žival, se mi zdi skrajno nezrelo, ne le zaradi živali, tudi zaradi ljudi.«
 

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE