Mnenja o tem, ali je boljša odločitev za zidano ali montažno leseno hišo, se še vedno razlikujejo. Tradicionalisti, ki gradijo hiše tudi za prihodnje rodove, seveda prisegajo na zidano gradnjo. Toda prav uporaba lesa v stavbarstvu je globoko zakoreninjena v tradiciji in ima dolgo zgodovino.

Prepričanje, da les kot konstrukcijski material ali zaključna fasadna obloga ne bo zdržal dolgo, je zmotno. Dokazov za to nam ni treba iskati v skandinavskih deželah, kjer se je gradnja z lesom ohranila do zdaj in še vedno prevladuje, ali v več kot stoletje starih lesenih hišah v Nemčiji in Švici, dovolj jih je tudi pri nas. Če je še pred dobrim desetletjem veljalo, da sodijo lesene hiše le v gorati predel Slovenije, so arhitekti in proizvajalci montažnih hiš dokazali nasprotno. S sodobnimi arhitekturnimi zasnovami in uporabo kakovostnega masivnega lesa ter elementov iz predelanega lesa se tovrstna gradnja širi v urbana okolja. Izkušnje kažejo, da je vsakršen strah odveč, saj les zagotavlja tako trajnost stavbe kot njeno protipotresno varnost in zadostno odpornost na ogenj. Vse bolj pa se znova uveljavlja prepričanje, da je kakovost bivanja v leseni hiši zelo visoka in po mnenju mnogih boljša kot v zidani.

Eden od primerov, da se gradnja lesenih hiš spodbuja tudi v Sloveniji, je bil letošnji seminar o ekološki leseni gradnji v organizaciji Fakultete za arhitekturo, Sveta za les in Zavoda Trajekt, v okviru katerega so podelili nagrado in dve priznanji 3x hura za les. Namen seminarja in nagrade je bil investitorje in arhitekte spodbuditi k uporabi lesa v arhitekturi ter poudariti njegove oblikovalske, ekonomske, energetske in ekološke prednosti. Strokovna žirija, ki so jo sestavljali arhitekta prof. Walter Unterreiner in Klaura Kaden iz Avstrije, finski arhitekt Juha Illonen in prof. dr. Franc Pohleven s katedre za lesarstvo biotehniške fakultete, je ocenjevala inventivnost arhitekturne zasnove in doslednost uporabe lesa v konstrukciji, fasadni oblogi in detajlih. Nagrado si je prislužila lesena hiša v Čezsoči, priznanji pa niz štirih hiš na Ilovškem štradonu v Ljubljani in planinski hotel Celjska koča.

Hiša v Čezsoči

Avtorja nagrajene hiše v Čezsoči na Bovškem sta arhitekta Miloš Florijančič in Matej Blenkuš, izdelalo pa jo je podjetje Riko hiše. Žirija je v obrazložitvi izbora poudarila celotno leseno konstrukcijsko zasnovo hiše ter njeno vključenost v ruralno okolje. Po njenem mnenju je primer kakovostne interpretacije tradicionalne gradnje in je lahko zgled v anonimnem podeželskem okolju.

Arhitekta poudarjata, da je namen hiše pokazati nove oblike bivanjske kulture, ki temelji na tradiciji okolja, v katerem stoji. Bistveni premik od tradicije je opustitev kletno-pritlične etaže, ki je bila v teh krajih nekdaj namenjena živini. Zunanje stopnice z gankom in lestvijo na podstrešje se prenesejo v medprostor takoj za stekleno fasado. Avtorja sta hotela vzpostaviti neposreden izhod iz dnevne sobe na vrt, kar je ena od značilnosti sodobne kultura bivanja, ki ne vključuje več gospodarskega podstavka stavbe, še razloži Florijančič. Zasnova je neponovljiva kot arhitektura in ni bila načrtovana kot tipska oziroma ponavljajoča se gradnja, pravi sogovornik. Hiša naj bi bila primer prenovljene identitete stanovanjske gradnje v posebnem, potresno nevarnem okolju in dokaz kakovostne lesene gradnje.

Lesena hiša v Čezsoči je nadomestna gradnja v okviru popotresne obnove v Posočju, zato je bila izbira lesa kot osnovnega gradbenega materiala logična, saj zagotavlja dobro protipotresno varnost. Lesena konstrukcija je mehka, tako da se lahko ukloni horizontalnim silam, jih sprejme in amortizira, pojasni Florijančič. Sestavlja jo masivno smrekovo ostenje iz lepljenih desk. V njej so narejeni kanali za vse potrebne napeljave. Lesena je tudi fasada, ki jo na južni strani prekinjajo velike steklene površine, za katerimi so bivalni prostori. Spalni so razporejeni v zgornji etaži. Tudi notranje predelne stene, tla in stropovi so leseni. Hiša ni nizkoenergijaska ali pasivna, zasnovana pa je po predpisanih standardih, pojasnjuje Florijančič in dodaja, da jo lahko uvrstimo med običajne energijsko ne preveč potratne. Temu primerna sta tudi debelina toplotne izolacije in sistem ogrevanja, ki je klasično radiatorsko, kombinirano s konvektorskim.

Štiri hiše na obrobju Barja

Niz štirih hiš, razporejenih v dva dvojčka, na Ilovškem štradonu v Ljubljani je zaključena celota majhne soseske. Po odločitvi žirije si je priznanje zaslužil, ker predstavlja zanimivo zgostitev obstoječe stanovanjske strukture na mestnem obrobju. Velikost projekta je odlično prilagojena gradnji z lesom, kar je vredno posnemanja, se je strinjala strokovna žirija. Avtorja soseske sta arhitekta Vanja Gregorc in Aleš Vrhovec, hiše pa je izdelalo podjetje Rihter, montažne gradnje.

Na zelo ozki parceli, ki leži na obrobju Barja, sta poskušala ujeti skandinavskega duha gradnje in toplino lesa pripeljati v urbano okolje, hkrati pa hiše na sodoben način spojiti s tradicijo Barja, pravita arhitekta. Dvoetažni objekti, ki si sledijo zaporedno z manjšimi zamiki, so z velikimi okenskimi odprtinami obrnjeni proti jugu. S tem presegajo tipično leseno gradnjo, za katero so značilna majhna okna. Avtorja sta tako izpolnila sodobne zahteve po bivalnem udobju v urbanem okolju. S preprosto kubusno obliko hiše z enokapno nevpadljivo streho sta hotela pokazati, da tudi lesena gradnja lahko sledi sodobnim smernicam, brez odvečnih okraskov, ki so značilni za lesene hiše. Preprostost in morebitno monotonost razbijajo s črno barvo premazana lesena fasada v ložah, nišah in pod vhodnim nadstreškom ter črni okenski okvirji.

Hiše so v celoti, razen temeljev in temeljne plošče, lesene. Osnovna skeletna konstrukcija, ki zagotavlja statično stabilnost, je smrekova in opažena z OSB-ploščami, razlaga Janez Rihter. Zunanje stene so izolirane z 28 centimetri kamene volne, prezračevana fasada pa je narejena iz horizontalno položenih smrekovih desk. Hiše so energijsko varčne, ogrevane z zemeljskim plinom, prek radiatorjev in talnega gretja v kopalnici, še pojasnjuje Rihter in doda, da se zelo hitro ogrejejo in hitro ohladijo, del toplote pa se akumulira v betonskem estrihu na tleh. To zagotavlja ugodno bivalno klimo, lesene hiše pa same po sebi dajejo občutek zračnosti in naravnosti, dodajata arhitekta. Opomnita še, da ima lesena montažna gradnja tudi druge prednosti. Hiša je razmeroma hitro postavljena, prav tako sta po njunem stanovalcem prihranjeni vsaj dve leti neprijetnega bivanja, kar je pogosto značilno za zidane hiše, ki potrebujejo toliko časa, da se popolnoma posušijo.

Celjska koča

Planinski hotel Celjska koča pod Tolstim vrhom v bližini Celja je nadomestil staro planinsko kočo, ki jo je načel zob časa. Po mnenju žirije si je priznanje zaslužil, ker kot atraktivna turistična gradnja predstavlja odklon od tradicionalnih alpskih koč. S svojo leseno zunanjostjo in razgibano obliko strehe se prijetno vpenja v gorsko okolje. Kot pomanjkljivost je žirija navedla zidano konstrukcijo, ki bi jo lahko nadomestila lesena. Avtorja objekta arhitekta Lena in Tomaž Krušec ter soavtor Vid Kurinčič so na ta očitek odgovorili, da so se za armiranobetonsko konstrukcijo odločili zaradi izjemne zahtevnosti terena, z njo pa so zagotovili tudi protipotresno varnost. Pri tem so pazili, da so betonsko konstrukcijo potisnili v notranjost, v vseh drugih delih prevladuje les.

Koča je zasnovana tako, da je panorama rdeča nit tako za oblikovanje notranjosti kot zunanje podobe objekta. Ta na svoji hrbtni strani nadaljuje geometrijo obstoječega pobočja, medtem ko se na dolinski strani »zalomi« v smeri proti vrhu Grmade. Pogledi proti okoliški krajini tako skupaj z arhitekturnimi elementi objekta enakovredno sooblikujejo ambient vseh notranjih prostorov, razlaga Tomaž Krušec.

Večina notranjih sten in stropov v pritličju je lesenih, sobe pa so zaradi higienskih predpisov obložene z mavčnokartonskimi ploščami, pravi Krušec. Posebnost koče je njena fasada. Ta je dvoslojna in v celoti iz nezaščitenih macesnovih desk. Čeprav je narejena po sodobnih gradbenih predpisih, posnema najpreprostejše principe gradnje skednjev in kozolcev. Notranja masivna fasada je dodatno obložena z zunanjo transparentno plastjo horizontalnih lesenih letev. Te zagotavljajo zaščito pred snegom in mrazom pozimi ter osončenjem in pregrevanjem prostorov poleti. Vmesni prostor med notranjo in zunanjo fasado je pozimi vedno nekaj stopinj toplejši od zunanjega zraka. Zaradi tega in približno 20 centimetrov debele toplotne izolacije iz kamene volne je koča energijsko varčna, poleti pa ne potrebuje dodatnega hlajenja, še pove Krušec in doda, da je ogrevana z radiatorji in konvektorji.

Delo in dom, 19. september 2007