Neverjetno zanimive, nekatere prav bogato cvetoče rastline so se uspešno prilagodile včasih skoraj nemogočim razmeram. Raztresene so po meliščih pod stenami, najdemo jih v komaj vidnih razpokah na pobočjih, v snežnih kotanjah ali pa poživljajo visokogorske pašnike in travnike po nižjih bregovih.

Prave alpske rastline rastejo nad gozdno mejo, čeprav ta izraz pogosto uporabljamo tudi za druge rastline pritlikave in nežne rasti. Prilagojene so na ostro podnebje, so goste rasti in le redko višje kot 15 centimetrov. V naravnem okolju so izpostavljene močnemu soncu, svežemu zraku in vetru, ki skoraj neprestano piha, zato so se takim razmeram prilagodile z blazinasto rastjo in majhnimi usnjatimi, dlakavimi ali mesnatimi listi, ki varujejo pred izgubo vode. Prenašajo ekstremne temperature, le redke pa so odporne proti mokrim tlom pozimi, saj v naravnem okolju rastejo na tleh, ki so sicer revna s hranili, so pa dobro odcedna. Imajo dobro razvit koreninski sistem, ki jim omogoča, da se prebijejo do potrebne hrane in vode. Pod snegom že nastavijo cvetne popke, saj imajo na voljo le kratek čas dobrih treh mesecev, da zacvetijo in da seme dozori. Med njimi zato skoraj ni enoletnic. Rastline se v hipu oblečejo v obleke pisanih cvetov in spremenijo melišča, skalne stene in travnike v čudovito pisan svet, ki so ga že pred dvema stoletjema želeli prenesti v nižino. Prvi alpinum je pri nas uredil Karel Zois na svojem posestvu na Brdu pri Kranju konec 18. stoletja, prvi pravi alpski botanični vrt na slovenskem ozemlju z imenom Juliana pa je nastal leta 1926 in si ga je še vedno mogoče ogledati.

Alpinum

Je pomanjšan posnetek rastišča, značilnega za alpski pas, zato zahteva njegovo načrtovanje dobro poznavanje rastnih razmer posameznih rastlinskih vrst. Največja težava pri gojenju rastlin v alpinumu je klima, ki je v nižinah premila. Pravi alpinum je precej obsežen, naslonjen na naravno pobočje, ki je s skalami razdeljeno v različno široke terase, in zasajen s pravilnim izborom rastlin, med katere ne sodijo različne enoletnice, pritlikavi listavci ali iglavci ter čebulnice, temveč prave alpske rastline in tiste, ki sicer niso iz alpskih predelov, so jim pa s svojo pritlikavo rastjo podobne. Zaradi zahtevne vzgoje rastlin in postavitve je pravih alpinumov na vrtovih malo.

Skalnjak

Posnema naravno poraslost kamenja, vendar ne nujno ravno gorskega, saj so skalna rastišča značilna za različne klimatske pasove in nadmorske višine. Čeprav si pod izrazom skalnjak večinoma predstavljamo alpski skalnjak, pa imamo lahko tudi sredozemskega ali puščavskega, celo »senčni« skalnjak ni nič nenavadnega.

Ne glede na to, kakšen je, je učinkovit del vrta samo, če ga načrtujemo primerno prostoru, ki ga imamo na voljo. Na majhnem vrtovu naj bo manjši kot na velikem. Večjega je sicer laže urediti in razgibati, na manjšem pa imamo lahko posebne »dragocenosti«, ki bi se na večjih porazgubile. Prostor naj bo odprt, da mu drevesa ne jemljejo sonca, pa tudi težave z odpadlim listjem si prihranimo. Pri urejanju skalnjaka moramo poskrbeti za občutek prostranosti, zato ga postavimo tako, da se v isti smeri odpira pogled v prostor za njim. Če je le mogoče, izkoristimo naravno pobočje, kjer je rastišče že po naravi odcedno, in po njem razporedimo skale in kamenje. Uporabimo material iz okolice, saj je tako verjetnost, da se bo skalnjak lepo zlil z okolico, večja. Če takega materiala ni, ga pač moramo pripeljati od drugod; najbolje iz bližine. Izberemo različno velike kose. Če so pretežki in preveliki, da bi jih lahko sami premikali, si bomo morali zagotoviti strojno pomoč, ki pa se mora do izbranega prostora pripeljati brez prevelike škode za preostanek vrta. Izogibati se moramo premehkemu kamnu, ki hitro propade, pa tudi pretrdemu, saj ima le redko naraven videz. Dobra izbira je tuf, saj lahko v poroznem kamnu gojimo rastline v špranjah, zaradi naravnega videza pa sta primerna tudi apnenec in peščenec.

Na mestu, kjer nameravamo urediti skalnjak, moramo odstraniti trajne plevele, pa tudi poganjke bližnjih dreves ali grmov, saj jih pozneje skoraj ne bomo mogli več. Na ravnem zemljišču moramo poskrbeti za dobro odcednost, zlasti če imamo težka, ilovnata tla. Ni dovolj, da izkopljemo globoke luknje, saj bodo delovale kot zbiralnica vode, razen če so povezane z odtočnim kanalom. Odcednost najlaže zagotovimo, če dvignemo skalnjak nad raven tal. Zato na naravnih pobočjih navadno nimamo težav, čeprav je na najnižjem mestu pogosto še vedno potreben odtočni jarek.

Pri polaganju skal in kamnov najprej namestimo največje skale, ki bodo ključna točka skalnjaka, potem pa uredimo druge tako, da je vse videti čim bolj naravno. Večje skale postavljamo na dno in rob, manjše proti vrhu. Če so v njih plasti vidne, pazimo, da potekajo vse v isti smeri. Pri njihovem razmeščanju poskušamo zagotoviti kar največ najrazličnejših mest za sajenje. Skale zakopljemo v tla najmanj do tretjine in jih, če se le da, rahlo nagnemo nazaj v pobočje, saj bo tako deževnica odtekala v prst in ne bo poškodovala rastlin.

Večina rastlin, ki uspevajo na skalnjakih, potrebuje za rast zračno in prepustno prst, ki jo dobimo z mešanjem vrtne zemlje s peskom in šoto. Količina in vrsta peska pa določata tudi rastline, ki jih bomo sadili, saj nekatere ne prenašajo kremenčevega peska, druge pa ne apnenčastega. Večja ko je vsebnost peska, bolj propustna in zračna je zemlja ter primerna za prezimitev rastlin, ko je padavin veliko. Lahko pa se nam zgodi, da bomo kar nekaj rastlin v sušnem poletju v njihovi prvi vegetacijski sezoni izgubili, saj takrat še nimajo dobro razvitega koreninskega sistema.

Izbira, zasajanje in oskrba rastlin

To je seveda najljubše opravilo vsakega lastnika skalnjaka, ki pa se ga lotimo šele, ko je zemlja dobro utrjena in se ne useda več. Rastlin nikar ne prinašajmo iz narave, saj jih je veliko zavarovanih, pa tudi večina jih presaditve ne bi preživela, ker bi jim pri izkopavanju preveč poškodovali koreninski sistem. Tako početje ni vredno ljubitelja narave in lepih vrtov. Raje kupimo vzgojene rastline v lončkih pri specializiranih vrtnarjih ali pa se podajmo na sejme, kjer se bomo še srečali s somišljeniki in izmenjali izkušnje, ki jih ni zaslediti v nobeni literaturi. Recimo to, da se skalnjak zasaja od zgoraj navzdol, da si ne delamo škode.

V krajih s hudo zimo to opravimo marca in aprila, v toplejših pa jeseni, saj bi se drugače nežne rastlinice poleti posušile. Če želimo doseči močan barvni učinek v kratkem času, sadimo po več enakih primerkov. Vendar bo to kar lep zalogaj za denarnico, kmalu pa se nam bodo rastline tako razrasle, da jih bomo morali celo puliti. Bolje je, da pustimo skalnjaku čas in uživamo pri spremljanju širjenja naših drobižkov.

Da bo imel skalnjak kar najbolj naraven videz in bomo uživali v raznolikosti barv in oblik, ne smemo pretiravati z zbirateljstvom. Ni pomembno število primerkov in njihovih različic, ampak to, da se nam posreči vzgojiti zdrave rastline, ki smo jih razporedili tako, da se zdi, kakor da so tam zrasle same.

Vendar tudi dobro ukoreninjene rastline v skalnjaku potrebujejo redno oskrbo, da ostanejo v dobri kondiciji. Odstranjevati moramo plevele, takoj ko se pojavijo, predvsem pa preden zacvetijo in semenijo. Če smo skalnjak dobro pripravili, na novo zasajenih rastlin nekaj let ni treba dognojevati. Po nekaj letih pa lahko opazimo šibkejše cvetenje in rast. Takrat si moramo pomagati ali z vsakoletnim dodatkom kostne moke ali pa z odstranitvijo površinske plasti, ki jo zamenjamo s svežo. V času daljše poletne suše moramo skalnjak ali zgodaj zjutraj ali pozno zvečer zaliti. Bolje je, če to storimo redkeje, ampak takrat obilno. Včasih alpske rastline za ohranitev naravnega videza potrebujejo striženje in obrezovanje, pa tudi zato, da se ne razrastejo preveč.

Dvignjene grede, zidovi, korita

Ker so alpske rastline majhne rasti, so zelo primerne za manjše vrtove, saj lahko z njimi na manjšem prostoru zasadimo bogato zbirko različnih vrst in sort. Z dvignjenimi gredami lahko bolje izrabimo prostor, in če so pravilne oblike, se lepo ujamejo z modernimi zasaditvami. V njih lahko pripravimo rastišče za rastline s prav posebnimi zahtevami. Odlična rastišča za alpske rastline so tudi najrazličnejši zidovi in stranice dvignjenih gred. Pametno je, če na to mislimo že pri zidavi in pustimo razpoke, žlebove in niše za sajenje. Stara kamnita korita so prav imenitna za zasajanje z alpskimi rastlinami, so pa zelo redka in draga, zato velikokrat izberemo najrazličnejše okrasne posode, ki pa morajo biti odcedne in odporne proti mrazu. Z njimi lahko poživimo poti in stopnišča ali pa gojimo v njih rastline po »nam ljubem ključu«.

Kakršenkoli skalnjak že imamo, je to velikokrat prav poseben vrt v vrtu. Tu si največkrat vzamemo veliko časa za opazovanje drobcenih cvetov, ki so dovršeni v svoji očarljivosti. Lahko se samo čudimo njihovi raznolikosti barv in oblik. Nikar ne pozabimo, da lahko za zasaditev uporabimo tudi rastline z zanimivo obarvanimi listi. Sicer pa lahko v skalnjaku vsakdo goji tiste, ki so mu ljube in ki se bodo za posvečeno skrb in čas vsako leto zahvalile s tistim, kar najbolje znajo in zmorejo.