Skoraj vsako stanovanje doleti v njegovi živ­ljenjski dobi večja ali manjša prenova, prilagoditev, adaptacija ali kakor se tak poseg še imenuje. Vzroki zanj so različni, najpogostejši povod pa je menjava lastništva. Še posebno če je med prejšnjimi in novimi lastniki precej velika generacijska razlika. Nemalokrat lahko slišimo trditev, da si stanovanje vsak uredi po svojih željah in potrebah. Lepo je, če lastnik stanovanja ve, kaj sploh želi in potrebuje. A velikokrat, žal, ni tako.

Nasploh je adaptacija stanovanja razmeroma kompleksen poseg. Pri njem sodeluje večje ali manjše število obrtnikov, odvisno, kako globoko smo pripravljeni posegati v gradbeno substanco ter napeljave stanovanjskega bloka ali hiše in koliko finančnih sredstev imamo na razpolago. Poleg teh dveh pogojev, ki sta odvisna predvsem od lastnika, je treba upoštevati še lego stanovanja v hiši ali bloku ter njegovo prvotno arhitekturno in konstrukcijsko zasnovo. Največji strošek, če se odločimo za radikalnejši poseg, predstavlja obnova oziroma zamenjava inštalacij, bodisi električnih bodisi cevnih, tj. vodovoda, kanalizacije in ogrevanja, in s tem povezanih prostorov. Kuhinje, kopalnice, stranišča, včasih tudi kotlovnice. Če je zasnova stanovanjskega tlorisa racionalna in dobro premišljena, so t. i. mokri vozli postavljeni skupaj. Seveda pa je njihova razporeditev v večstanovanjski hiši odvisna tudi od zasnove celotnega objekta. Pomembno je, da pri prenovi posamezne enote uporaba sosednjih stanovanj ni motena oziroma je motena minimalno. Vsaj hrupu in prahu se v takšnih primerih ne da povsem izogniti.

Naslednji vidik prenove je arhitekturne narave – to pomeni, kako obstoječi ambient narediti boljši. Pomembno je, kakšne oblike so posamezni prostori, kaj zagledamo, ko vstopimo, koliko hodnikov, ki včasih po nepotrebnem kratijo bivalne površine, ima stanovanje. Dobro je, če je oblika prostorov čim bolj preprosta, čista, brez mrtvih kotov. Ali čudnih kotov in štrlečih vogalov. V takšnem primeru je izbira pohištva in druge notranje opreme lažja. Dodatki, ki sčasoma napolnijo vsako bivališče, tako ne preobložijo prostora, ampak ga le dopolnjujejo, uravnotežujejo.

Prenovljeno stanovanje na Viču v Ljubljani je del večjega stanovanjskega kompleksa nizkih blokov, ki je bil zgrajen v 80. letih prejšnjega stoletja. Med zgradbami je obilo zelenja. Stanovanja dobivajo svetlobo z dveh strani, severovzhodne in jugozahodne. Skratka, optimalne razmere za kakovostno bivanje. Prvotni tloris je odražal tipično razumevanje bivalnega prostora tistega časa, ko je veljalo strogo funkcionalno ločevanje posameznih prostorov znotraj bivalne enote – ne glede na želeni standard bivanja. Stanovanje z večjo tlorisno površino je imelo večje, stanovanje z manjšo površino pač manjše število sob. Le površina hodnikov je bila pri prvih večja. Če upoštevamo še debelino notranjih sten, je izguba sicer koristne površine lahko kar občutna.

Arhitekt, dr. Tomaž Slak – skupaj z arhitektom Klemnom Vodnikom vodita atelje Bazaarhitektura –, se je pri tej prenovi odločil za razmeroma radikalen prostorski poseg. Na srečo je imel vso podporo lastnikov, ki jim sodobna kultura bivanja ni tuja. Prvo prostorsko zadrego, ki se je pojavila takoj ob vhodu v stanovanje v obliki majcene predsobe, je rešil s preprosto odstranitvijo ene od sten, ki so mejile na notranji hodnik. Prostor se je takoj odprl! K temu pripomore še dnevna svetloba, ki prihaja skozi vrata na teraso. Klasične predsobe ni več. Nadomešča jo prijeten medprostor, nekakšen salon za sprejem gostov. Nizka mizica in dva udobna stola. Za primer, ko se dva ali dve želita pred večjo družbo umakniti na zaupen klepet ali posvet in se jima ne zdi primerno, da bi se zaprla v ločeno sobo. Večnamenski ambient torej. Izredno pomembno je namreč, kakšen pogled se nam odpre pri vstopu v prostor. Seveda je treba pri tem razlikovati, ali gre na primer za dnevno sobo ali kopalnico.

Hodnika v običajnem, prostorskem pomenu besede v tem stanovanju ni več. Čeprav v simbolnem, funkcionalnem in likovnem pomenu besede še kako obstaja. Določa ga poudarjen osrednji del tlorisa, kjer so razporejeni t. i. mokri vozli: kuhinja, kopalnica in stranišče. Kot vsadek v sredini govori svoj jezik barve in teksture. Močne barve in grobe teksture. Poudarjeno izstopa. Hoče biti glavni. In tudi je glavni, saj nekako nosi celoten tloris. Ima vlogo fokusa prostora. Deluje spreobrnjeno. Prostori, ki so navadno stranski, servisni, so tu postali glavni, drugi pa so nanizani okrog njih.

Groba lupina tega novega jedra je v komplementarnem nasprotju z drugimi elementi notranje opreme, ki so gladki, beli, nevtralni: kuhinjski pult, jedilna miza in stoli, omare, vrata. Minimalni dekorativni ali funkcionalni dodatki ne motijo, ker vzpostavljajo ravnotežje oblik ter ravnotežje med svetlim in temnim. Dnevni prostor zaokrožuje kotna sedežna garnitura v toplih sivih odtenkih. Obrnjena je proti televizorju, ki je pritrjen na lupino novega jedra. Namesto televizorja bi bil v drugačnih razmerah lahko tam kamin. Morda nekoč tudi bo …

Prenovljeno stanovanje na Viču ni zanimivo toliko zaradi samega posega adaptacije niti ne vsebuje pretirano trendovskih elementov notranje opreme. Bistvena kakovost tokrat opisanega bivališča se kaže predvsem v ambiciozni ideji, kako na neagresiven in likovno korekten način preseči prakso sestavljanja stanovanja iz posameznih majhnih prostorov. Namesto tega vpeljuje celostno oblikovanje, pri čemer notranja oprema ni nekaj, kar le postavimo v prostor, temveč ga z njo tudi sooblikujemo.