Najprej moramo vedeti, koliko časa bomo lahko namenili delu na zelenjavnem vrtu. Najbolje se je načrtovanja lotiti pozimi, ko imamo čas prebrati kakšno strokovno literaturo. Za zelenjavni vrt naj se odloči vsa družina, saj je to lahko ena izmed priložnosti za druženje vseh članov, tudi otrok. Ti naj izrazijo svoje želje in potrudimo se, da bi jim jih po najboljših močeh uresničili. Naredimo si tudi seznam vrtnin, ki bi jih želeli pridelati, in se morda prvo leto ne odločimo za preveč širok izbor, da bomo delo bolje obvladali. Potem pa si po literaturi, morda tudi s pomočjo bolj izkušenih staršev ali prijaznih sosedov, naredimo načrt setve in sajenja. Ta je zelo dobrodošel, da ne bomo kdaj kaj zamudili.

Lega in velikost

Zelenjavni vrt je lahko z malo truda zelo lep in lep okras vrta, zato ga ni treba skrivati. Zato zanj ne izbiramo oddaljenih leg. Lažje ga bomo zalivali, bolje nadzorovali vsakodnevno dogajanje na njem, kar je izrednega pomena za naravno vrtnarjenje. Najbolj pomembno pa je, da bomo brez razmišljanja skočili tudi po šopek začimb, en korenček in peteršilj, pozimi pa še v snegu nabirali svežo zelenjavo, ne da bi gazili po snegu in delali škodo zelenici.

Namenimo mu najbolj sončno lego, kjer je po možnosti sonce ves dan. Številni si izberejo ravni del parcele, vendar to ni nujno. Bolj pomembno je, da na tistem delu ne zastaja voda. Posebno pozorni bodite na to pozimi, ki se tali sneg. To je razlog, da je vrt najbolje zastaviti spomladi. Pozimi pa opazujte, kje se najmanj časa zadržuje voda.

Velikost vrta je seveda odvisna od tega, kaj od njega pričakujemo. Samo za sprotno svežo zelenjavo, brez ozimnice, potrebujemo približno 10 m2 na družinskega člana. Svetujem vam, da najprej začnete s toliko, si pa vrt zamislite tako, da ga boste ob morebitni večji potrebi lahko povečali. Za nekaj ozimnice potrebujemo 25 m2 na družinskega člana, za polno ozimnico s krompirjem in korenovkami v kleti ter kozarci, polnimi vložene zelenjave, na policah pa že od 80 do 100 m2 na družinskega člana.

Značilnosti prsti

Pred začetkom dela spoznajmo prst. Nekaj lahko naredimo na otip in pogled. Če se zemlja v pesti zlepi in sprime, se sveti in se svaljek, ki ga naredimo iz nje, zvija in ne poka, potem imamo opraviti s težko zemljo, ki bo potrebovala veliko dobre volje, organske snovi, da bo postala prijetnejša za delo in zračnejša za korenine rastlin. Taka pomeni veliko nevarnost zastajanja vode, s tem pa gnitja korenin. V kolobar nujno vnesemo neprezimne rastline za zeleni podor, ki bodo zemljo rahljale že s svojimi koreninami, pozneje pa tudi z rastlinsko maso, ki jo vkopljemo v tla. Za prvo spomladansko sajenje prekopavamo jeseni, za spomladi pustimo samo tiste gredice, ki jih bomo zasadili v maju. Taka tla se počasi ogrevajo, zato ne hitimo s spomladanskimi setvami in sajenjem.

Ravno nasprotno pa je, če se zemlja v pesti ne sprijema, ne svaljka. Opravka imamo z lahkimi tlemi. Ta se spomladi hitro ogrejejo in lahko začnemo delati že zelo zgodaj. Nujno pa je razmisliti o namakanju že pred začetkom sezone, saj se posušijo v nekaj dnevih. Slabo zadržujejo tudi hranila, zato je treba rastline z daljšo rastno dobo dognojevati. V tla je treba zadelati veliko organske mase, komposta, hlevskega gnoja, predvsem pa vsako leto zasejati prezimne rastline za zeleni podor. Tako bomo preprečili, da bi se hranila čez zimo izpirala v globino. Lastnosti tal so sicer najpogosteje nekje vmes.

Drugi del poznavanja zemlje bo prispevala analiza tal. Ta nam pove, kako so tla založena z osnovnimi gnojili in kakšen je njihov pH. Svetujem, da vsaj prvič naredite analizo rastlinam dostopnih hranil v nekoliko širšem smislu, torej poleg osnovnih makrohranil fosforja in kalija preverite še vsebnost rastlinam dostopnega magnezija in bora ter organske snovi.

Pomen kolobarja

Pozimi si preglejte tudi, kako na vrtu zasnovati kolobar, vrstenje vrtnin. Mnogi se ga bojijo, a treba je le prebrati, katere vrtnine so si med sabo botanično v sorodu. Edino pravilo kolobarja je, da si vsaj tri leta na isti gredice ne sledijo sorodne vrtnine. Ne zadošča, da zelju ne sledi zelje, za njim ne sme rasti cvetača, pa tudi repa ali redkvica ne. Na srečo med vrtninami ni veliko botaničnih družin in je stvar dokaj enostavna. Dobro je sicer, da rastlinam z globokimi koreninami, kot so korenovke, sledijo take s plitvimi, kot so na primer solatnice. Ponavadi načrtujemo tako, da stročnicam sledijo rastline, kot so kapusnice, pa tudi bučnice in krompir, ki potrebujejo več dušika. Vendar je vse to samo priporočljivo, ni pa obvezno.

Načrt zasaditve

Da bi se kolobar izšel brez težav, je vsaj v prvih letih dobro narediti načrt zasaditve. Zaradi gnojenja z organskimi gnojili je najbolje vrt razdeliti na tri dele in temu primerno razdeliti gredice. Na eno tretjino razporedimo požrešne vrtnine (kapusnice, krompir, plodovke, bučnice, sladka koruza). Naslednjo tretjino namenimo tistim, ki jih sploh ne gnojimo, to so čebulnice in stročnice z izjemo visokega fižola. Na preostalo tretjino nasadimo tiste, ki ne prenesejo neposrednega gnojenja s hlev­skim gnojem, a potrebujejo nekaj več hranil. Kratek čas rastoče vrtnine, kot so solata, redkvica, rukola, lahko sadimo povsod z upoštevanjem kolobarjenja. Če to naredimo pozimi, potem vsako leto te tretjine samo zamenjamo, s hlevskim gnojem vsako leto pognojimo drugi del vrta in v treh letih se vrnemo na prvi del. Ob enem pa z malo prilagoditvami poskrbimo tudi za najmanj triletni kolobar.

Priprava gredic in gnojenje

V naslednjih letih boste gnojili s hlevskim gnojem konec jeseni, tik pred zimo, s kompostom pa gnojimo spomladi ali jeseni, odvisno, kako se bomo lotili tega dela. S kupljenimi organskimi gnojili gnojimo spomladi. Mineralna, lahko topna gnojila pa uporabljamo samo v sili, če nam analiza pokaže, da moramo kaj na hitro popraviti ali dodati.

Ker se mi zdi bolje, da se novega zelenjavnega vrta lotimo spomladi, je treba jeseni pregledati, ali na mestu, ki smo ga določili zanj, ne rastejo trajni pleveli. Posebej nadležen je slak. Žal je že malo pozno, da bi ga uničili s posebnimi herbicidi, kar kljub vsemu svetujem, saj se ga je med občutljivi vrtninami pozneje težko znebiti. Zaradi njega bo začetek vrtnarjenja spomladi treba prestaviti na konec maja. Potem vrt prekopljemo ali preorjemo. Zelo je priporočljivo, da najprej posejemo belo gorjušico ali oljno redkvijo, sejemo ju lahko nekje v sredini aprila, a potem izgubimo del sezone. Vendar ti dve rastlini zemljo krasno pripravita za občutljivejše vrtnine. Posebno če smo izbrali zbit, od gradbenih strojev ali kakšnega kupa desk oz. gradbenega materiala uničen kos zemlje, je taka odločitev zelo dobra. Nato oblikujemo gredice. V prvem letu jih pognojimo s kupljenimi organskimi gnojili, pri tem pa nujno upoštevamo rezultate analize in potrebe posameznih vrtnin, navadno dobimo na gnojilih dovolj natančna navodila o odmerkih.

Kako izberemo vrste in sorte zelenjadnic

Kaj bomo sejali in sadili, je po mojem mnenju odvisno predvsem od naših želja in potreb. Tudi v slovenski literaturi boste našli podatke o tem, koliko rastlin na družinskega člana posadite. To naj vam bo za prvo orientacijo, pozneje boste količino vsako leto prilagodili svojim potrebam. Da boste v prihodnjih letih vedeli, koliko semena potrebujete, katere sorte so vam bile všeč, shranjujte semenske vrečice po sejanju in si tudi zapišite, ali vam je neka sorta ustrezala.

Sajenje in setev

Osnovno pravilo pri setvi oz. sajenju je, da sadimo, sejemo vsako vrtnino ob njenem času. Žal nam navodila na vrečicah s semenom ne pomagajo vedno, saj so prevečkrat prekopirana od drugod in ne ustrezajo našim vremenskim razmeram. So pa lahko prva usmeritev. Še bolje je, da ustrezna navodila poiščete v slovenski literaturi. Vedno upoštevajte temperaturo zemlje, ne pa zraka. Spomladi se namreč zrak ogreje veliko hitreje kakor zemlja. Setev ali presajanje v mrzlo zemljo pa vedno pomeni velike težave za rastline. Sama bi predvsem na začetku čim več rastlin vzgojila iz kupljenih sadik, hkrati pa nabirala izkušnje z lastno vzgojo sadik in neposredno setvijo na vrt.

Zalivanje

Namakanje je nujno, če želimo vsako leto pridelati kakovosten pridelek. Pomanjkanje vlage je namreč lahko tudi vzrok nekaterih bolezni. Enako pa velja, če je vlage v tleh preveč. Vsak ekološki vrtnar zbira vodo, ki priteče bo strehah, in se kar najbolj izogiba uporabi pitne vode. Zdaj se dobijo v vrtnih centrih preprosti in tudi ne predragi sistemi za namakanje.

Varstvo rastlin

Prepričana sem, da se danes večina že odloča za naravno, ekološko vrtnarjenje. Prvo pravilo je, da dobro skrbite za zemljo in njene prebivalce ter izberete odporne sorte in hibride. Vedno je pomembno, da se rastlina dobro počuti, da je imela v času vznika in začetne rasti kar najboljše razmere, da upoštevamo pravila kolobarja in ne pretiravamo z gnojenjem. Poskrbimo tudi, da se bodo na našem vrtu dobro počutili koristni organizmi, od najmanjših do največjih.

O preventivnih ukrepih zoper tegobe, ki lahko prizadenejo posamezne vrtnine, se je dobro poučiti v vrtni literaturi, da težav sploh ne bo. Varstvo rastlin je seveda zelo pomembno. Vendar je včasih bolje in predvsem bolj zdravo, da kakšna rastlina propade, kakor da za varstvo vrtnin, ki so naša hrana, uporabljamo kemična sredstva.

Sama menim, da so najbolj uspešni tisti vrtičkarji, ki opazujejo naravo in rastline in se jim prilagajajo, ne pa nasprotno, in predvsem tisti, ki ne pretiravajo v nobeni stvari, naj bo to gnojenje, zalivanje, zgodnje ali pozno sajenje ali kar koli drugega. V naravi rastline čisto dobro uspevajo brez našega vmešavanja, zato poskusimo to zakonitost čim bolj prenesti tudi na zelenjavni vrt.