Dobro
 premišljen 
načrt

29. 5. 2013 | Besedilo: Sara Štern, Prevalje

pero in papir

S pogledom sem pazljivo premerila zid. Bil je čisto navaden, prebarvan pastelno oranžno, odkar se je moj mož po tednih pregovarjanja le vdal v usodo in zmešal barvo. Spet sem si rekla, da moje načrtovano dejanje ni prav nič posebnega.

V mislih sem si to že ves dan vztrajno ponavljala in trmasto zavračala vse, kar bi me odvrnilo od načrta. Navsezadnje so na televiziji to počeli ves čas. Že zelo dolgo sem kolebala med tem, da bi svoj načrt uresničila, in med tisto drugo varianto, ki je bila popolnoma dolgočasna in zaradi katere bi stvari ostale na svojem mestu. Čez mejo so me potisnile fotografije, objavljene v reviji Deloindom, ki so prikazovale prostor mojih sanj. No ja, ne nujno prostor mojih sanj, ampak vsekakor dober približek temu. Naveličana sem bila zaprtih prostorov, zdelo se mi je, da me dušijo. Tega občutka nisem bila pripravljena prenašati dolgo. Potežkala sem kladivo v roki. Našla sem ga v garaži, med kupom moževih stvari, ki jih je že dolgo nameraval spraviti v red, čeprav sem sumila, da je to govoril samo zaradi lepšega. Kladivo sem dvignila v zrak. Bilo je veliko in najbrž je imelo posebno ime, ki ga nisem poznala in me, po resnici povedano, niti ni zanimalo. Edina misel v moji glavi je bila preprosta ugotovitev, da me bo mož ubil. Sama pri sebi sem se nasmehnila, potem pa se odločila, da moram ukrepati, dokler še imam zagon.

In tako sem z vso močjo udarila in zamižala, ko so po zraku poleteli delci zidu ter se je po prostoru razlegel top zvok udarca. »Ups,« sem zamrmrala, že v naslednjem trenutku pa je v sobo planil mož z najbolj osuplim izrazom, kar sem ga kdaj videla na njegovem obrazu.

»Kaj pa počneš!« je vzkliknil, čeprav je bil njegov glas bolj zaprepaden kot karkoli drugega, ko se je soočil z luknjo v zidu, ki je bila posledica mojega malega podviga, in ob tem kar izbuljil oči. Na srečo sem vse skupaj dobro premislila in na tla nastavila časopisni papir, da bi bilo čiščenje pozneje lažje. Vsekakor sem bila ponosna na to idejo.

»Saj veš, da sem hotela bolj …« sem začela, ko me je sredi govorjenja zmotil njegov nejevoljni pogled, vendar nisem mu nameravala dovoliti, da bi me to ustavilo pri iskanju prave besede, »... odprt prostor,« sem trmasto končala in občutila potrebo po tem, da bi kladivo napol skrila za hrbet. »Ne morem verjeti, da si to naredila!« je skozi zobe iztisnil mož in morda me je malo zaskrbelo zanj, ker je bil videti precej – ne, tokrat nisem našla prave besede za tisto popolno osuplost na njegovem obrazu. »Seveda si rekla, da hočeš bolj odprt prostor, ampak rekla si tudi, da bi se preselila na Havaje, in ne vidim, da bi se to dogajalo!«

Vedela sem, da ne bo navdušen nad mojo idejo. Ampak če bi čakala nanj, se to ne bi nikoli zgodilo.

»Ne moreva kar zrušiti cele stene! Tole bom lepo popravil …« je začel kovati načrt in za trenutek sem zamižala, preden sem s kladivom spet udarila po steni.

»Hočem odprt prostor,« sem pojasnila svoje dejanje z neko nenavadno trmo, preden sem še trikrat udarila po zidu. Najbrž še nisem videla svojega moža bolj šokiranega.

»Nehaj!« je zajel sapo in nejeverno zmajal z glavo. »Ne moreš kar … V steni so žice in napeljave in vse,« je spravil iz sebe, stopil do mene in mi vzel kladivo. »Prav, hočeš odprt prostor. Lahko bi rekla!« je zavil z očmi in trenutek se mi ni zdel primeren za to, da bi ga opomnila, kolikokrat sem ga že poskušala prepričati.

Je pa moj načrt deloval. V naslednjih dneh je z veliko manj hrupa in večjo preciznostjo moj mož počasi podrl steno, odnašal opeko za opeko in spremenil prostor. Zdelo se mi je, da živiva v čisto drugi hiši. Vse grde besede ob delu in izgubljanje živcev zaradi vsega, kar je šlo narobe, so bile pozabljene, ko je stena končno dobila obliko, v katero sem jo hotela spraviti že od samega začetka. Jedilnica in dnevna soba nista bili več popolnoma ločeni, in ko je bilo delo končano, prostor pospravljen in prah pobrisan, sva se z možem usedla na kavč. Vsak je imel svoj kozarec šampanjca, ko sva si ogledala rezultate dela.

»Zadovoljna?« se je obrnil k meni in prikimala sem s širokim nasmeškom na obrazu. Je bil to dober trenutek, da bi na dan privlekla željo po preurejenih stopnicah? S pogledom sem ošinila možev obraz. Nekoliko utrujen, ampak po svoje srečen. Ne, bom omenila kdaj pozneje.

»Še vedno ne morem verjeti, da si se tega lotila. Preveč bereš tisto tvojo revijo. Morda bi morala odpovedati naročnino …« je začel popolnoma resno in prisiljena sem ga bila utišati s poljubom.

Za zgodbo lahko glasujete TUKAJ, ostale zgodbe pa najdete TUKAJ.

 

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE