Ruthin vrt
 pred
 Minkino 
hišo

29. 5. 2013 | Besedilo: Staša Lepej Bašelj, Zagorje ob Savi

natečaj, pero in papir

Rada imam stare hiše. Sredi našega mesta, na začetku ulice, v kateri živim, stoji 120 let stara hiška. V njej je živela Minka, nekdanja poštarica, ki je imela rada glasbo in je igrala violino. Na skrbno obdelanem gartlcu pred Minkino hišo so bujno dehtele vrtnice.

Kot otrok sem hodila vsak dan mimo nje v šolo. Hiška se mi je zdela pravljična, stara, nizka, rumene barve, obdana z lesenim plotom in z rožami na oknih in na vrtu. »Ko bom velika, bom kupila to hišo,« sem obljubljala sama sebi. Sanje so se mi uresničile čez mnoga leta. Minka je umrla, dediči so se hiše želeli čimprej znebiti. Hiška ni bila več pravljična. Zob časa jo je pošteno naglodal. Streha je puščala, omet odpadal, okna so zevala. Vrt je postal kot Trnuljčica, ovit v trnje starih vrtnic, za katere ni nihče več skrbel, preraščal ga je trdovraten plevel in goščavje.

»Zavaruj in zažgi to podrtijo in postavi novo hišo,« so svetovali znanci in razni strokovnjaki, ko sem oznanila, da želim hiško obnoviti.

Poleg starih hiš imam rada še knjige, potovanja in – Delo. Delo imamo v naši družini naročeno, odkar pomnim. Vsi ga beremo. V Zasavju se šalimo, da Dela zaradi njegovega formata in ozkosti naših treh dolin pravzaprav ne moremo brati, ker se ga ne da razgrniti. Ker plačujem naročnino, imam nekak tihi privilegij, da časopis vsako jutro prva preberem. Začetka dneva brez Dela si ne znam predstavljati. Kava, zajtrk in časopis. To definitivno spada skupaj. Kadar smo na potovanju ali na dopustu kje zunaj domačega kraja, vsako jutro rečemo: »Kak­šnega zanikrnega raznašalca imajo tukaj, še vedno ni prinesel Dela!«

Z nakupom stare Minkine hiške se je povečalo moje zanimanje za sredino prilogo Deloindom. Koliko koristnih nasvetov in idej sem našla za preurejanje hiše, predvsem v rubriki Odprta vrata! Seveda niso ostali neopaženi niti članki o urejanju vrtov in okolice hiš.

Z neizmernim veseljem sem se s pomočjo brata sama lotila obnove stare hiške. V kontejner sva znosila vedra in vedra odpad­nega materiala, opeke, keramičnih ploščic, ostankov dimnika ... Z mojstri sem vsak dan znova bila bitke, kako ohraniti čim več starih elementov hiše. Okna so bila preveč dotrajana in se jih ni dalo več obnoviti, notranja vrata pa so bila sicer premazana z neštetimi sloji raznih oljnih barv, a sva vsak centimeter stoletnih premazov ročno spraskala, dokler se ni končno prikazal les. Pragovi, oboki, star hrastov parket … vse to mora ostati, sem naročala mojstrom, oni pa so zmajevali z glavo in skrivaj trkali po čelu. »A niso lepši laminati kot ta oguljeni parket in bolj praktična plastična okna ter vrata iz iverice?« so me neuspešno prepričevali.

Nekoč so pripeljali iz trgovine nova masivna lesena vrata. K sreči sem ravno prišla k hiški in zagledala na vrtu na kupu smeti 120 let stara hrastova, bogato izrezljana vhodna vrata. Mojstri so jih nameravali zažgati, saj so menili, da bodo nova nadomestila »ta stara jajca, ki še za štalo niso več dobra«. Ko smo stara vrata pozneje restavrirali, so zasijala v vsej svoji starinski lepoti. Obnova hiške je trajala kar nekaj časa. Ni mi bilo težko prijeti za lopato, kramp, brusilko, čopič ali metlo, z veseljem sem pomagala lakirati, barvati, loščiti in čistiti.

Neki vikend je bilo dogovorjeno, da krovci zamenjajo ostrešje in položijo novo kritino. Pri tem delu nisem imela kaj pomagati, zato sem odšla v hribe. Ko sem se vrnila, sem namesto pričakovane nove strehe zagledala le še pol nekdanje hiške. Ko so krovci odstranili strešnike in tramove, se je zgodnji del hiše dobesedno sesedel sam vase in zrušil! A nisem obupala. Sčasoma se je Minkina hiška iz uboge podrtije spremenila v pravo lepotico in zasijala v polnem in nadvse očarljivem sijaju.

Urediti je bilo treba še vrt. V Delovi prilogi Deloindom sem večkrat naletela na ime in članke vrtnarice Ruth Podgornik Reš. Z neizmerno ljubeznijo je pisala o rožah in rastlinah nasploh, všeč so mi bili njeni nekoliko divji vrtovi, z bogato razraščenim rastlinjem, kjer ni vse simetrično in urejeno na milimeter natančno. Predvsem pa mi je bila všeč njena ljubezen do starih rastlin, ki so nekdaj rasle po slovenskih vrtovih in gartlcih in ki so jih marsikje izpodrinile bolj cenjene palme in tujerodne eksotične rastline, ki nekako ne sodijo v naše okolje.

Zaradi Ruthinih člankov v Delu sem po­iskala stik z njo. Takrat, pred nekaj leti, še ni bila tako medijsko poznana. Ko sva se prvič srečali, je široko razširila roke in me toplo objela. Nekateri ljudje se vedno in povsod objemajo, jaz pa ne, ampak pri Ruth sem čutila, da jo moram objeti in sprejeti njeno ljubezen. Oddajala je ljubezen in žarela toplino in milino. A njena krhka in drobna postava je bila varljiva. Njeno čvrsto telo je bilo ena sama mišica, vajeno lopate in motike, dviganja težkih kamnov, cvetličnih loncev in velikih rastlin. Z

Ruth sva skupaj zasnovali vrt okrog Minkine hiške, v katerem naj bi našle svoje mesto stare slovenske kmečke rastline: hortenzije, španski bezeg, gladiole, regine, cinije, astre, potonike, pelin, žajbelj, hermelika, rožmarin, lilije in srčki. Nekaj Minkinih vrtnic, starih že več kot sto let, nama je uspelo ohraniti. Te še posebno lepo dišijo.

V naši družini imamo že dolgo navado, da vsakemu novorojenčku posadimo drevo. Tako sva se z Ruth domislili, da bi bila otvoritev Minkine hiške nekaj posebnega. Namesto navadnega slavja so povabljenci posadili vsak svojo rastlino. Rožice in grmičke sva z Ruth seveda že prej skrbno izbrali, na dan otvoritve pa so jih prijatelji na že pripravljena mesta in v že izkopane luknje posadili. Koliko veselja in smeha je bilo s sajenjem! Svojo hortenzijo so posadile članice mojega bralnega krožka zagorske knjižnice, drugo hortenzijo so posadili popotniki, s katerimi smo s pesmijo Vlada Kreslina prehodili pot od Goričkega do Pirana. Moja otroka imata na vrtu vsak svojo marelico, bratoma v čast rasteta španski bezeg in nepozebnik. Prijateljice, ki smo se zaradi pretežno računalniške komunikacije poimenovale comovke (5žensk.com), smo posadile drevo ginko. Moja draga prijatelja, sinova osnovnošolska učitelja, imata na mojem vrtu svoj hibiskus. Za Sašo in njenega ljubimca vsako leto cvetijo srčki, za več kot prijatelja Sama in Andreja pa rdeči vrtnici. Taji v čast, ki se je po hudi prometni nesreči drugič rodila, raste okrasna jablana, ki je spomladi posuta z belimi cvetovi, jeseni pa zažarijo v njeni krošnji rdeči plodovi. Vsi tisti, ki so posadili svoj grmiček ali drevo, sedaj budno spremljajo njegovo rast in kontrolirajo število cvetov. Vsak obiskovalec Minkine, sedaj moje hiške gre najprej pogledat na vrt, kako uspeva njegova rastlina.

Zagorjani so navdušeni nad vrtom. Neka starejša gospa je rekla: »Včasih smo Zagorjani občudovali Minkine rože in vrt, zdaj pa smo veseli, da lahko vaše. Vsakič je kaj novega in lepega.«

Kadar delam na vrtu, se mimoidoči ustavljajo in rečejo kaj pohvalnega. »Letos boste pa jabolčka lahko prodajali na trgu, toliko jih je,« je nekdo preštel okrasna jabolka. Naslednje leto je z obžalovanjem ugotavljal, da so na jablani le trije sadeži. »A bo drugo leto bolje,« me je tolažil. Nekateri vedo za čisto vsako rožo, ki raste na vrtu, drugi me sprašujejo o imenih rastlin in kako skrbim zanje. Nekaj uslužbenk iz bližnje občinske stavbe pravi, da sedaj rajši hodijo v službo, ker si vsako jutro spočijejo oči na mojih rožicah in preverijo, ali se na vrtu dogaja kaj novega.

Svojo anekdoto ima krtek, ki je neko jesen zašel na moj vrt in napravil na njem pravi masaker. Krtina pri krtini, prej negovana angleška trava je bila prepredena s kupčki zemlje. Nekoč zazvoni telefon in ena od občinskih šefic mi z resnim glasom naroči v telefon: »Gospaaaa! Lepo prosim, naredite nekaj s tem krtom! Vsako jutro pijem kavo in gledam skozi okno na vaš vrt in te grozne krtine motijo moj estetski čut. Pozanimajte se, kako se znebiti krta.« V eni od starih številk Delaindom sem res našla nasvet, kako odreči gostoljubje krtu, ki je sicer ljubka živalca, dokler se ne naseli na tvojem vrtu.

Ruth je zasadila tudi cvetlice na oknih Minkine hiške. V lončkih so našle svoje mesto pelargonije, roženkravt, rožmarin, fiškravti in nageljni. Slovenske rože. Naučila me je, kako izbrati pravo kombinacijo cvetja in kako ravnati z njim, da bo čim lepše. Lani so rože nenavadno lepo cvetele. Ob koncu poletja so bile tako bujne, da sem morala v hiški tudi podnevi prižigati luč, ker je cvetje povsem zakrilo okna. Ljudje so se ustavljali, jih občudovali in fotografirali. »Čudovito, čudovito!« so vzklikali. »A se tudi pogovarjate z njimi?« so bili radovedni. »Tudi, tudi. Vsak dan jim rečem, kako so lepe in kako jih imam rada,« sem malo v šali, malo zares pojasnjevala.

Šele prve dni oktobra lani so rožice odcvetele in moj vrt se je zavil v zimsko spanje in počitek. Tik pred koncem leta pa je za vedno odšla tudi moja draga Ruth. V onstranstvo in večnost so jo odnesle gore in snežni plaz. Ruth zdaj ureja nebeške gredice. V srcih in mislih premnogih ljudi, v rožah in vrtovih živi še naprej in bo vedno živela. Ruth je vedno rekla: »Kdor zasadi vrt, zasadi ljubezen.« Moj vrt so oblikovale in zasadile Ruthine in moje roke. Njene rože na oknih Minkine hiške so lani bohotno in razkošno cvetele, kot bi se še zadnjič poslavljale od nje. Lepše niso mogle biti, ker je bila vanje položena Ruthina ljubezen do rož in do vsakega živega bitja nasploh. Moj vrt ob Minkini hiški je Ruthin vrt, poln sonca, topline, energije, ljubezni in prijateljstva. Ruth ne bo nikoli povsem odšla, v meni in v mojem vrtu je za večno pustila svojo sled. Pogrešam jo.

Ko letošnji prvi pomladni žarki obsijejo vrt, sedim na klopci pred Minkino hišo, pijem kavo in berem Delo. V Ruthinem vrtu moram najti prostor za dve novi rastlini. V tem letu bom namreč kar dvakrat postala babica in prihajajočima dojenčkoma bo treba posaditi njuni rastlini, da bosta rastli z njima.

Za zgodbo lahko glasujete TUKAJ, ostale zgodbe pa najdete TUKAJ.

 

KOMENTARJI

Darka
31. 5. 2013 12:18

Vidim, da je na svetu še nekaj "čudakov", ki razmišljajo podobno kot jaz....da ni vse kar je staro, za na odpad... bravo Staša za pogum, kreativnost, ljubezen...

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE