Pogledala sem ga, kot da bi pravkar priletel z lune. Nisem verjela slišanemu, a je bil zelo prepričljiv: »Časa imam na pretek, zima se bo še kar vlekla. Gori v goricah v vikendu lahko žagam, zabijam, nikogar ne bo motilo. Spomladi pa nabavim nesnice. Če bo posel dobro tekel, lahko 'viške' tudi prodajava znancem in prijateljem.«

Odločitev je bila videti zabetonirana v njegovih možganih. In res, vsako dopoldne se je odpeljal do vikenda, tam pa načrtoval, žagal, zabijal, lepil in prihajal domov ves evforičen (in sestradan) v poznih popoldanskih urah. Nehal je jesti trgovinska jajca! Bila sem presrečna, ker sem imela svoj mir, on pa končno nekaj, kar ga je premaknilo iz enoličnega upokojenskega vsakdanjika. Narisal mi je načrt nastajajočega kokošnjaka, ki bo pomembno prispeval k izboljšanju najinega socialnega položaja. Navdušila sem se, čeprav si nisem mogla čisto natančno predstavljati, kako bova skrbela za perutnino. Zadnje čase se tudi pri nas dogajajo kraje – če bova hotela obvarovati kokoši, se bova morala iz bloka preseliti v vikend med vinograde.

»Pa kaj, gori je mir, tišina, ni kavice s kolegicami, ni šopinga po brezveznih trgovinah … in ni televizije,« je razpredal, da bi me podražil, ker imam tako rada druženje ob kavici in pohajkovanje po trgovinah. Molčala sem. Sveža jajca, zdravo meso domačih kokoši, svež zrak sredi vinskih trt … kako idilično! Lahko našteto res nadomesti udobje in razvade mestnega življenja tri kilometre proč v dolini?

»V prilogi Deloindom sem prebral, da so za nesnice najprimernejše avtohtone rjave kokoši pa štajerske, grahaste in srebrne. Pojma nimam … a bom preštudiral.«

In se je posvetil kokošim nesnicam. Še dobro, da sem jutranji človek, sicer bi težko prišla do računalnika. Čisto ga je prevzelo! Imela bova 25 kokoši, ki bodo znesle vsaka po 200 jajc v sezoni, ob koncu poletja pa jih bova poklala in se vso zimo mastila z njihovim odličnim bio mesom. Kako obetavno!

Konec aprila je postavil kurnik, ga opremil z vsem potrebnim: na tla je posipal oblance, montiral grede, na katerih bodo kure počivale, nanje pa pritrdil »gnezda« pa krmilnike in napajalnike. Kurnik bi bilo treba seveda ograditi, a takrat je ostal brez sredstev.

»Mi lahko posodiš kakšnih tristo evrov?« je prišel z besedo na dan.

»Tristo? Se ti kisajo možgani? Od kod naj jih vzamem?«

»Z varčevalnega računa. Videl sem, da imaš privarčevanih več kot tisoč evrov …«

»Pa ne za jajca! Veš, koliko mesa in jajc si lahko kupim za tristo evrov? Do smrti jih ne bi mogla pojesti,« sem se upirala. A ni popustil in tako je moj težko privarčevani denar šel za kokošnjak. Od muke nisem mogla spati – on pa je bil prezadovoljen.

Tako sva začela »veliki biznis« s kurami.

Preselila sva se v vikend, dihala absolutno svež zrak, namesto vsakdanjega klepeta s prijateljicami sem poslušala žvrgolenje ptic, kokodakanje kokoši in moževo požvižgavanje, namesto gledanja televizije brala knjige, namesto pohajkovanja po trgovinah hodila na dolge sprehode po razkošno zeleni, cvetoči okolici. On je bil vse bolj srečen, jaz pa vse bolj zdolgočasena in nezadovoljna.

»Poglej, kako lepe so … kako lepo se redijo,« je hvalil svojo jato. Kure so mu odgovarjale z veselim kokodajsanjem. Kot našopirjene gospe so se sprehajale po ograjenem dvorišču, kjer so bile še nedolgo tega moje cvetlične grede, puščale iztrebke naokoli, da je pogosto pošteno zaudarjalo, mnogo bolj kot trgovinska jajca! Veliko dela je imel s presnetimi kurami. Kot da je zaljubljen v vsako posebej. Nisem mogla verjeti, da ga je tako prevzelo.

Prvih jajc se je razveselil kot Božička s košem, polnim daril. Jajca so imela lepo rjavo lupino, bila so debela in težka, in ko si katero ubil, se je razlil v skodelo čvrst beljak s čudovitim zlatim rumenjakom v sredi. Dišalo je po travi, pomladi in soncu. Jajca so bila odličnega okusa.

»Si videla? Dobro sva se odločila, kajne?« je bil poln navdušenja.

Kokoši so vsak dan znesle do 25 in še kak­šno jajce več. Sprva jih je velikodušno delil znancem in prijateljem, tudi sosedom v goricah, potem pa jih začel prodajati. Deset jajc po dva evra. Ker so bila v trgovinah po evro in trideset centov, se je zdelo najinim strankam, da so jajca po dva evra predraga. »Saj nismo v Ljubljani,« se je obregnila znanka po prvem paketu desetih jajc. Toda moj ponosni mož cene ni hotel spustiti in tako sem za njegovim hrbtom prodajala jajca po evro in pol, k vsakemu paketu desetih jajc pa iz svojega žepa dodala manjkajočih petdeset centov. Samo da bo posel čim prej zacvetel.

»V hladilniku imam že več kot sto jajc,« sem potarnala po dveh tednih. »Izmisli si kaj, da jih spraviva v promet! Daj oglas na lokalni radio.«

Poslušal me je in po oglasu se je pojavilo pri najinem kurniku lepo število interesentov za bio jajca. A kaj, ko je vsak kupec malo posedel v moževi družbi, spil kozarec ali dva dobrega domačega vina, morda raje kavico ali čaj iz mete in melise, tako da bi bilo skoraj bolj smiselno odpreti vinotoč kot prodajati jajca. Posel je prinašal samo sitnosti, prej izgubo kot korist. Pa še veliko časa nama je požrl.

»Tako ne gre naprej!« sem se uprla. »Sprejemam kupce, brezplačno strežem najino odlično vino, od jutra do večera kuham in nalivam čaj, pomivam posodo, od jajc pa ni nobenega pametnega prihodka. Drugače se je treba lotiti zadeve.«

»Kako? Ti si predlagala reklamo po radiu. Zdaj imava stalne kupce!«

»Kaj pa moje delo? Naj plačajo za vino, mineralno vodo in čajčke!« sem vztrajala.

Začuda sploh ni bilo težav s tem. Ljudje so radi plačali evro za dober »špricer« ali sveže skuhan čaj iz domačih zelišč. In tako se je v moj mošnjiček stekalo precej več evrčkov kot v njegovega. Prevzelo me je pravo navdušenje. Spisala sem vesel oglas in ga objavila po lokalnem radiu: »Če se oglasite pri zidanici v Lendavskih goricah 526, boste v prijetni senci pod veliko češnjo lahko pokusili odlična domača vina, čaj iz zelišč, ki si jih lahko natrgate kar sami, obenem pa se oskrbeli z bio jajci iz domače reje. Pridite, ne boste razočarani!«

Res so prišli od blizu in daleč. Posel je zacvetel. Pozabila sem, da so mi šle kokoši še pred nedavnim na živce (tako kot obiskovalci, ki so prihajali kupit jajca ob vsaki uri dneva). Evrčki so me naredili evforično, željno velikega zaslužka, odločno, da uspem. Začela sem sanjariti, da bi si omislila še čebelnjak. Med je vendar naravno zdravilo za vse tegobe človeštva.

»Kure že obvladam,« je bil navdušen tudi mož, »lahko se posvetim čebelam.«

Zamisel je razlagal vsem, ki so ga le hoteli poslušati.

Tistega avgustovskega dne sta bili to prijazni gospe, ki sta kupili petdeset jajc, si natrgali mete in melise v mojem zeliščnem vrtu, nato z užitkom spili odličen čaj, postregla pa sem jima še s svojimi čajnimi kolački (ki so tudi šli v prodajo, kot bi bili edini takšni na svetu), prijazno klepetali z možem v senci velike češnje in bili videti močno navdušeni nad najino podjetnostjo.

»Kaj pa, ko odvedeta vse dajatve in davke državi … ostane kaj omembe vrednega prihodka?« je – tako mimogrede – vprašala ena.

»Davke? Vse, kar počneva, delava na ljubiteljski bazi,« se je pošalil mož.

»Ne gre tako,« se je zresnila gospa. »To je delo na črno, siva ekonomija!«

»Dajte no, saj ne služiva milijonov!« se je še naprej smehljal mož. »Država bi morala biti vesela, da smo tudi upokojenci podjetni, saj iz teh pokojnin, ki jih imamo, se ne da spodobno preživeti.« Gospa pa je pobrskala po svoji torbici in potegnila iz nje izkaznico, na kateri je pisalo, da je tržna inšpektorica.

»Spodobno ali ne – moram napisati prijavo!« je rekla odločno kot policaj, ko napihaš preveč promilov. Osupnila sem! Inšpektorica! Kot bi me kdo treščil po glavi. Z muko sem izdavila: »Pa morate … napisati prijavo? Ne bi šlo samo z opozorilom? Nisva vedela …«

Njen ostri pogled je bil neizprosen: »Neznanje ne more biti opravičilo, razumete?«

Njena spremljevalka je že vzela mapo s papirji in potem je bilo kratko in jedrnato konec najinega tako lepo cvetočega »velikega posla«. Mislila sem, da mi bo počilo srce. Kokoši se bova morala znebiti, odstraniti kurnik, odsloviti vse, ki pridejo na špricer ali zeliščni čaj z domačimi kolački ali samo na prijeten klepet pod veliko češnjo … in životariti naprej s skromnima pokojninama. Zaslužek, za katerega sva se pošteno nagarala, pa bo požrla kazen, ki bo sledila po prijavi gospe inšpektorice.

O ja, država pri malih ljudeh brez težav hitro izterja, kar ji pripada! Z velikimi ribami je mnogo bolj obzirna.

Za zgodbo lahko glasujete TUKAJ, ostale zgodbe pa najdete TUKAJ.