Za dobro počutje v prostoru, velikem trideset kvadratnih metrov, v katerem se zadržujejo trije ljudje, na primer, bi se moral zrak vsako uro zamenjati v celoti, česar z odpiranjem oken ne moremo zagotoviti. Stalno, prisilno prezračevanje s filtracijo vhodnega zraka in rekuperacijo odpadne toplote je zato pri sodobno grajenih objektih zaradi njihove zrakotesnosti prej nuja kot razkošje.

Prezračevalna naprava z vgrajenim prenosnikom toplote (rekuperatorjem) pozimi predgreva zrak pred vstopom v prostor in tako vrne skoraj vso toploto, ki bi jo sicer z odvzetim zrakom odvedli v okolico. Poleti se proces obrne – rekuperator delno ohladi zunanji zrak, preden ta vstopi v prostor, kar pomeni manjše toplotne dobitke in zato manjšo rabo energije za hlajenje.

Glavni deli prezračevalnega sistema so, kakor razlaga Franc Pesjak, vodja prodaje v podjetju Termotehnika, rekuperator, cevi oziroma kanali za dovod zunanjega svežega zraka in za odvod izrabljenega zraka v okolico, cevi (kanali) za dovod svežega zraka v bivalne prostore in za odvod izrabljenega zraka iz njih, zračni ventili in rešetke za dovod in odvod zraka. »Rekuperator je lahko nameščen v kotlovnici, na podstrešju ali v kakšnem drugem prostoru, pri čemer je priporočljivo upoštevati, da naj bo razvod za dovodni in odvodni zrak čim preprostejši,« pravi Pesjak.

Lokalno ali centralno

Zrak lahko v prostor dovajamo lokalno, pri čemer prezračujemo le določene prostore, ali centralno, kar pomeni, da po cevnih razvodih prezračujemo vse prostore. Cevi (na trgu je mogoče dobiti antibakterijske in antistatične, izdelane iz plastike za živila) lahko vgradimo že v ploščo ali v estrihe pod talno ogrevanje. Če je objekt dvoetažen, jih je najbolje speljati nad betonsko ploščo, ki je med etažama. V vsakem primeru pa je zelo pomembno, da so napeljane znotraj toplotnega ovoja objekta, drugače bomo izgubljali energijo, še preden bo odpadni zrak prišel do rekuperatorja oziroma preden bo ta vpihal sveži zrak v prostore.

Lokalno prezračevanje z izkoriščanjem odpadne toplote je ustrezna rešitev, če urejamo prezračevanje v obstoječem objektu in ne želimo večjih gradbenih posegov, ki se jim pri poznejši vgradnji centralnega sistema ne moremo izogniti.

»Če v hiši ni mogoče urediti cevnih razvodov, tudi centralni sistem ne pride v poštev. V tem primeru se odločimo za lokalne stenske rekuperatorje majhne moči oziroma pretoka, do sto kubičnih metrov,« razlaga direktor podjetja Vitanest Primož Kompara. Enoto, ki je videti kot klimatska naprava, namestimo na zunanjo steno, večji gradbeni posegi pa niso potrebni, saj »v steno naredimo le dva preboja s premerom približno sto milimetrov«. Z vgrajenim higrostatom, ki uravnava vlago v prostoru, so takšne naprave skoraj že prave klimatske naprave.

Za novogradnje je najprimernejši centralni sistem prezračevanja, ki sicer ni poceni, vendar investicijo upravičijo poznejši nižji stroški za rabo energije. Za nizkoenergijske in pasivne hiše pa je takšen sistem prezračevanja obvezen. Njegova bistvena prednost – poleg energijskih prihrankov – je stalna kakovost zraka v vseh prostorih: v zraku je manj CO2, iz njega so odstranjene vse neprijetne vonjave in nečistoče, poudarja Marko Babič iz podjetja Agregat.

Urediti je treba razvod dveh kanalov do prostorov, dovodni kanal za sveži zrak, ki bo prihajal v prostor, in odvodnega za odpadni zrak, ki ga bomo odvajali v okolico. Zunanji zrak se v notranjost dovaja neposredno ali skozi energijsko učinkovit zemeljski kolektor, ki je po Babičevih besedah običajna odločitev pri pasivnih hišah: »V toplotnem izmenjevalniku prevzame zunanji zrak toploto iz odvodnega zraka, nato se skozi razdelilnike in regulatorje pretoka dovaja v bivalne prostore. Zemeljski kolektor torej predgreva vstopni zrak v mrzlih dnevih in ga ohlaja v vročih.«

Pri izvedbi zemeljskega kolektorja je priporočljiva dolžina zunanjega cevovoda, ki je antibakterijski in antistatičen, najmanj 40 metrov, cev pa mora biti zakopana najmanj 1,2 metra pod zemljo. Na najnižji točki se izvede drenaža kondenzata, urejen je tudi neposredni zajem zraka iz okolice. Zajem zraka s kolektorjem ali neposredno iz okolice uravnava regulacijska loputa, in sicer glede na zunanjo temperaturo, pravi Babič.

Čim boljši izkoristek ob čim tišjem delovanju

Ponudba rekuperatorjev različnih proizvajalcev na trgu je velika, med seboj se razlikujejo po izkoristku, kakovosti izdelave, opremi, regulaciji, glasnosti in tudi po ceni. Najpomembnejši je seveda izkoristek toplotnega izmenjevalnika. »Ta se spreminja s hitrostjo pretoka zraka, zato lahko izkoristek posameznih rekuperatorjev primerjamo z diagrami učinkovitosti pri določenih pretokih zraka,« pravi Franc Pesjak.

Sodobne prezračevalne naprave z rekuperatorjem imajo izkoristek vračanja toplote tudi do 90 odstotkov in več. »Vsekakor je priporočljivo izbrati rekuperator z najmanj 75-odstotnim izkoristkom,« pravi Primož Kompare in doda, da je treba upoštevati tudi glasnost naprave. Najtišji modeli pri manjši hitrosti ventilatorja po njegovih besedah dosežejo približno 25 decibelov.

Na učinkovitost rekuperatorjev vpliva varčnost vgrajenih motorjev. Med najvarčnejše spadajo tako imenovani EC-motorji. Sodobne prezračevalne naprave porabijo za delovanje kljub zmogljivim motorjem zelo malo električne energije. »Vgrajen imajo predgrelnik za odtaljevanje zamrznjenega kondenza, ki nastaja pri zunanji temperaturi –5 stopinj Celzija. Vgrajena avtomatika omogoča nastavljanje različnih režimov obratovanja za vsako posamezno uro vsakega dneva v tednu,« razlaga Marko Babič. Omogoča tudi tako imenovano prosto hlajenje poleti, ko je zunanja temperatura ponoči nižja kot temperatura v prostoru – z vklopom tako imenovanega motornega by-pass sistema dovaja zunanji hladnejši zrak. »Odpre se loputa kanala za rekuperatorjem in hladnejši zrak ponoči vstopa v hišo, ne da bi ga pri tem ogreval odpadni zrak. Hiša je tako ponoči hlajena. Če je v sistem prezračevanja vključen tudi zemeljski kolektor za zajem svežega zraka, je hiša na ta način lahko hlajena tudi podnevi,« pravi Babič.

Ogrevanje s kaminom ni ovira

Če v svojem domu načrtujemo kamin, bo treba do njega speljati poseben kanal za dovod zunanjega zraka in prezračevalno napravo opremiti s posebno avtomatiko. Ta mora v notranjosti hiše vedno zagotavljati nadtlak, ki preprečuje uhajanje dimnih plinov iz kamina v bivalni prostor. Pri sodobnih prezračevalnih napravah imamo možnost, da odvodni ventilator izklopimo za petnajst minut – nadtlak, ki ga ustvari dovodni ventilator, zadostuje, da v času segrevanja dimnika iz kamina ne bo uhajal dim in se širil po bivalnih prostorih.

Čiščenje filtrov dvakrat na leto

Vsaka naprava ima vgrajena najmanj dva filtra, in sicer enega za zunanji dovodni zrak, drugega pa za odpadni zrak. Pri napravah z vgrajeno preusmeritveno loputo za pohlajevanje poleti je na tem delu še dodaten filter, boljši odvodni ventili iz posameznih prostorov pa imajo prav tako vgrajene grobe filtre, razlaga Franc Pesjak. Običajno gre za grobe filtre G4, sodobnejši modeli pa so opremljeni s finimi filtri F7, ki jih priporočajo zlasti za ljudi z alergijami na cvetni prah, saj ga, kot zatrjujejo proizvajalci, učinkovito zadržujejo.

Prezračevalni sistem zahteva redno vzdrževanje, kar pomeni redno menjavo filtrov za zrak. Zadostuje, da to naredimo dvakrat na leto, lahko tudi sami, pravi Primož Kompara: »V samem rekuperatorju je filter, nekakšna kocka iz papirja, ki nase veže vlago oziroma jo po potrebi oddaja nazaj v prostor. Ta ima življenjsko dobo približno pet let. Na vhodu v rekuperator pa so pralni filtri, ki jih je priporočljivo očistiti enkrat oziroma dvakrat na leto. Kako to naredimo sami, nam bo pokazal serviser oziroma tisti, ki smo mu zaupali montažo prezračevalnega sistema.«

Standard za novogradnje

Centralni prezračevalni sistem je najbolje načrtovati že ob gradnji in projektiranje prilagoditi zahtevam in željam uporabnikov, torej ljudi, ki bodo v hiši živeli. »Takšni prezračevalni sistemi bodo postali del standardne opreme vseh novogradenj, saj bo prihodnje leto začel veljati pravilnik o varčni rabi energije (PURES), v njem navedene parametre pa bo težko doseči brez prisilnega prezračevanja,« pravi Franc Pesjak. Pri tem opozori še na eno prednost: »Ob dobro načrtovanem prezračevalnem sistemu ima lahko ogrevalni sistem tudi do 50 odstotkov manjšo ogrevalno moč, saj bo zaradi prezračevalnega sistema raba energije bistveno manjša.«

Delo in dom, 23. september 2009