Do kontejnerske gradnje je prišel povsem naključno, saj si je za cilj diplomske naloge postavil poiskati cenovno ugodno in hkrati arhitekturno oblikovano stanovanjsko gradnjo. Pregledal je ponudbo približno dvesto proizvajalcev kontejnerjev na svetu in zbral kakšnih sto projektov stanovanjske kontejnerske gradnje. Raziskava montažne gradnje, ki jo je opravil, je pokazala, da so bivalni kontejnerji najcenejši montažni objekti, a so za sodobne bivalne standarde neustrezni in potrebni predelave.

Ob tem se takoj zastavlja vprašanje, kdo bi sploh hotel živeti v kontejnerju. Kotnik je prepričan, da večinoma mladi pari in družine, ki si zaradi visokih cen nepremičnin ne morejo kupiti stanovanja, študentje, samski in poslovneži, dodaja pa še, da morda tudi starejši, ki težko skrbijo za preveliko kvadraturo hiše, ki so si jo zamislili v mladosti zase in za otroke. Odkar svojo zamisel predstavlja na spletnih straneh, opaža, da so med mnogimi zainteresiranimi tudi starejši. Kontejnerske hiše, ki jih je mladi arhitekt poimenoval konhiše, imajo lahko le 30 kvadratnih metrov bivanjske površine, pri klasičnih montažnih hišah pa je ta meja približno 80 kvadratnih metrov.

Izboljšana notranjost

Konhiše je zasnoval na kontejnerskem sistemu modulov, ki pa v izvirni obliki nimajo kakovostne notranje namestitve. Zato si je zamislil boljše materiale za stenske in talne obloge ter kakovostnejšo izolacijo, ki se uporablja tako pri montažnih hišah kot pri klasičnih (mineralna volna, celulozni kosmiči, lesena volna …). Notranje predelne stene so iz mavčnih plošč (debeline osem centimetrov), prav tako je možnost izbire fasade. Ta je lahko običajna kontejnerska iz barvane pločevine, in to v številnih barvah, lahko pa je tudi iz lesa, stekla, vlaknocementnih plošč ali iz drugih fasadnih sistemov, položenih na dodatno podkonstrukcijo, ki je pritrjena kontejner. Streha je običajno ravna, ob leseni fasadi pa je lahko tudi dvokapna. Okna in vrata so podobna kot pri drugih gradnjah, le v notranjosti so lahko zaradi omejenega prostora boljša izbira drsna vrata. Konhišo po besedah arhitekta lahko postavimo na ravno trdno podlago (asfalt, beton …), na točkovne temelje (betonske kocke mer 30 x 30 x 30 cm) ali na pasovne temelje (betonski pas širine 30 cm).

Ogrevanje je lahko klasično, na primer s priključitvijo na mestni plinovod, talno ali stensko električno, kot dopolnilni vir ogrevanja pa se lahko uporabi sončna energija – to pomeni ogrevanje s sončnimi kolektorji.

Ponavadi se kontejnerji sestavljajo in zlagajo po višini drug na drugega. Nov sistem spajanja, ki si ga je zamislil arhitekt, to je križni sistem, pa omogoča sestavljanje z zamiki. Tako nastanejo konzolni previsi in balkoni, zaradi katerih je takšna gradnja tudi na zunaj pestrejša.

Kataloška prodaja

Po Kotnikovih izračunih naj bi bila okvirna cena konhiše na ključ približno 480 evrov za kvadratni meter, seveda pa se ta spreminja z dodajanjem ali odvzemanjem dodatne opreme. Takšno razmišljanje o stanovanjski gradnji ga je pripeljalo do razmišljanja o avtomobilih, pri katerih se cena prav tako spreminja z dodatno opremo in ponudba sledi trendom.

Za vse tiste, ki radi sami gradijo in sestavljajo pohištvo, je kot nalašč montaža kontejnerjev. Ta je mogoča po priloženih navodilih ali s pomočjo inštruktorja.

Poleg omenjenega je po besedah sogovornika pomembna prednost konhiš ekologija, saj gre za gradnjo, ki ima eno višjih stopenj ponovne uporabe med gradbenimi materiali. Montaža ne onesnažuje okolja s hrupom, po odstranitvi se hitro vzpostavi prvotno stanje, zlasti pa je pomembno, da se da konstrukcijo pretopiti in spet uporabiti.

Med glavne pomanjkljivosti kontejnerske gradnje sodi odnos do ideje bivanja v kontejnerju, saj nas že sama beseda spominja na zabojnike, ki nikakor ne sodijo v predstavo o domu. Podobno je z zaupanjem v sodobne materiale in prepričanjem, da je hiša lahko le iz opeke ali lesa. Zato si prizadeva, da bi v prihodnosti postavil vzorčno konhišo, ki bi ljudem omogočila vpogled v sodobno kontejnersko gradnjo.

Sogovornik opozarja še na eno pomanjkljivost, ki pa je lahko tudi prednost, to je omejenost na modularno enoto, ki meri 14 kvadratnih metrov. Prav tako je omejitev širina posameznega modula, ki znaša 215 cm. Po njegovem mnenju lahko kakovostno bivanje zagotovi le sestavljanje in povezovanje več modularnih enot. Šibka točka konhiš je še hitro ohlajanje in hitro segrevanje prostorov. Za rešitev predlaga uporabo termostatov, s katerimi se uravnava ogrevanje.

Kakor še poudarja arhitekt, bi morali pri nas izkoristiti prednosti kontejnerske gradnje, saj imamo v Sloveniji največje podjetje za proizvodnjo kontejnerjev v Evropi, in sicer Arcont iz Gornje Radgone.

Kontejnerska gradnja v tujini

Kontejnerji so industrijskega izvora. V različnih oblikah so se in se še vedno uporabljajo za shranjevanje in prevoz blaga. Prvi zapisi o montažni gradnji po besedah sogovornika segajo v 15. stoletje, in sicer gre za koče, ki so jih sestavljene v Angliji z ladjami prepeljali v kolonije. V poznih dvajsetih letih 20. stoletja so v ZDA začeli prodajati prve montažne hiše, ki so bile zasnovane na leseni konstrukciji.

Zdaj je ponudba kontejnerjev za bivanje bolj ali manj namenjena začasnim rešitvam ob naravnih nesrečah, za namestitev delavcev ob gradbiščih ali vojakov. Ponudba nekaterih proizvajalcev je po Kotnikovih ugotovitvah razširjena tudi na proizvodnjo počitniških hišic. A pri vsem skupaj gre bolj za poudarek na funkcionalnosti in ekonomičnosti, manj na arhitekturi.

So pa tudi svetle izjeme, Kotnik jih je zbral približno sto. To so realizirani in nerealizirani projekti, ki so nastali na raznih delavnicah in natečajih, pogosto kot umetniško-arhitekturne zamisli. Med avtorji lahko omenimo konceptualnega umetnika Adama Kulkina, ki sodi med pionirje kontejnerske gradnje. Takšna gradnja je zelo razširjena na Nizozemskem, kjer ravno zdaj v Amsterdamu poteka projekt Temphousing. Gre za postavitev približno tisoč kontejnerjev, ki jih zlagajo po šest nadstropij visoko in so namenjeni za bivanje študentov. Stanovanja so opremljena s kopalnico, kuhinjsko nišo in bivalnim prostorom, ki se nadaljuje v manjši balkon.

Delo in dom, 13. september 2006