Slovenske nizkoenergijske hiše: Ogrevanje – najmanjši strošek

21. 4. 2010 | Besedilo: Barbara Primc | Fotografije: Igor Modic

nizkoenergijska hiša, dosje, lesena hiša, montažna hiša

Hiša na vzpetini sredi naselja Olševek pri Preddvoru je na prvi pogled klasična montažna hiša – preprosta kocka z dvokapno streho. Od drugih v bližini se razlikuje po rdečih obrobah na panoramskih oknih in francoskih balkonih, ki razbijejo monolitnost sivo-bele fasade.

Lastnika sta jo načrtovala in postavila tako, da je zajem sonca, predvsem zimskega, ko je niže na obzorju, čim bolj optimalen, čeprav se ne odpira v celoti na južno stran. Na daljši stranici so okenske odprtine namenoma na vzhodni strani zaradi naravnega senčenja poleti in jutranjega sonca pozimi. Pozimi jo tako sonce v pol ure prijetno ogreje že brez pomoči toplotne črpalke, saj ga ne zastirajo sosednje hiše ali drevesa, poleti pa se senči na naravni način, saj sončni žarki sredi dopoldneva »preletijo« sleme hiše in ogrevajo severno stran, na kateri razen vhodnih vrat in okna kurilnice ni drugih odprtin. Za ogrevanje, hlajenje in pripravo tople vode v 135 kvadratnih metrov veliki hiši so lani v vsem letu odšteli 271 evrov ali zgolj 0,75 evra na dan. Dobra nizkoenergijska hiša torej, ki je zanimiva ne samo zaradi premišljene rabe energije, ampak tudi zato, ker jo je v celoti načrtoval lastnik sam.

Da bo njun novi dom, v katerem zdaj z dvema otrokoma (pričakujeta pa še tretjega) živita dobri dve leti in pol, nizkoenergijski, je bilo jasno od vsega začetka. Sprva sta načrtovala hišo z ravno streho, a sta morala svoje želje podrediti prostorskim načrtom, ki ravne strehe v naselju ne dovoljujejo. Nikoli ni pomislil, da bi gradil pasivno hišo, saj je prepričan, da je prihodnost v dobrih nizkoenergijskih hišah, ki od lastnika ne zahtevajo, da spremeni svoje življenjske navade: »Človek ne bi smel biti suženj svoje hiše in njenih sistemov, ampak mora hiša služiti njemu.« Odločila sta se za hišo brez prezračevanja, preprosto zato, ker je njihov način življenja tak, da so radi zunaj, na zraku. »Pač nismo navajeni živeti v zaprtem prostoru. Poleti, na primer, so panoramska okna v pritličju kar naprej odprta, pa ne zato, ker nam bi bilo vroče, ampak zato, ker radi v vsakem trenutku stopimo na teraso in vrt,« razloži lastnik.

Svoje znanje je uporabil v praksi

V pritličju enodružinske hiše je en sam velik odprt prostor, če ne upoštevamo strojnice oziroma kurilnice in stranišča za goste, seveda. Od dnevnega bivalnega dela z delovnim kotičkom v enem vogalu in jedilno mizo v drugem je nekoliko ločena le kuhinja, medtem ko so v zgornjem nadstropju, kamor vodijo stopnice iz jesenovega lesa, spalnica, dve otroški sobi in prostorna kopalnica s kadjo, prho in infrardečo savno.

Načrt je naredil lastnik sam, vse je tudi sam sprojektiral, od zemeljskega kolektorja okrog hiše do toplotne črpalke in talnega ogrevanja. Vrsto let je namreč po službeni dolžnosti spremljal razvoj na področju gradnje in ogrevanja, obiskoval sejme po Evropi ter iskal nove in do okolja prijazne tehnologije, ki bi jih lahko prinesli k nam. Z novostmi pa je dobro seznanjen tudi zdaj, ko je zamenjal delodajalca, in svoje znanje uporablja v praksi. Marsikatero stvar namreč veliko laže razumeš, če jo znaš narediti sam, pravi. Čeprav po poklicu ni gradbenik, je gradbeništvo njegova ljubezen, hobi, ki mu vsak dan nameni več kot -uro za izobraževanje, saj želi biti na tekočem z vsem, kar se dogaja na področju nizkoenergijske, pasivne, ekološke in sonaravne gradnje.

Skoraj brez toplotnih mostov

Hiša ima osem okenskih odprtin, od tega dve panoramski steni v pritličju. Steklene površine so povečini obrnjene na jug, zahod in delno vzhod, medtem ko je na severni strani le okno v kurilnici. Temelji velike terase, ki objema južno in zahodno steno, so povsem ločeni od temeljne plošče hiše, tako da ne vplivajo na energijsko bilanco hiše, ki po besedah lastnika tako rekoč nima toplotnih mostov. Njene toplotne potrebe so 4,6 kW, kar pomeni, da za nekaj minut prižgeš dva sušilnika za lase in je povsod toplo, pravi lastnik. Temeljna plošča je zelo dobro izolirana, devetcentimetrski estrih, na katerem so uredili talno ogrevanje, pa zelo dobro akumulira toploto. Kot talno oblogo so v večini prostorov uporabili linolej – zelo praktična rešitev pri dveh majhnih otrocih –, ploščice so le na hodniku, v stranišču, kopalnici in kurilnici.

Odločil se je za toplotno črpalko zemlja/voda, saj je bila parcela okrog hiše dovolj velika za zemeljski kolektor. Cevi klasičnega horizontalnega zemeljskega kolektorja so položene v globini 1,2 metra v razmaku 80 centimetrov. »V njih kroži medij, mešanica glikola, ki odvzema toploto in s tem ohlaja njegovo okolico. Toplotni odvzem kolektorja je zaradi zelo mokrih ilovnatih tal med 25 in 40 W/m². Ko začne toplotna črpalka ogrevati hišo, je temperatura zemlje na globini 1,2 metra približno 22 stopinj Celzija. Temperatura zemeljskega kolektorja v prvi fazi ogrevanja hiše strmo pade in v drugi fazi začne zmrzovati. Na prvi tretjini se okrog cevi naredi leden oklep, ki ima lahko premer tudi pol metra, zato zemlja v tistem delu niha za približno deset centimetrov,« razloži lastnik in opozori, da zato zemeljski kolektor ne sme biti pozidan, torej ne sme biti pod temelji, cesto ali tlakovci, na primer. »Ledeni oklep« se začne ob padavinah tanjšati, tisti del, ki se ne odtali, pa hiša poleti uporabi kot hranilnik hladu.

Radi so na toplem

Ko je projektiral toplotno črpalko, je izračunal, da bi za ogrevanje, če bi bila stalna temperatura v hiši 21 stopinj Celzija, porabili približno 200 evrov na leto, ker pa imajo, predvsem žena, radi toplo – v hiši je vedno okrog 25 stopinj Celzija –, vmes se je podražila še elektrika, je znesek na računu za približno 70 evrov višji, vendar je ta strošek v primerjavi z drugimi še vedno zanemarljiv, pravi sogovornik: »Med vsemi stroški, ki jih imamo za hišo, na primer zavarovanje, smeti, voda, elektrika za gospodinjstvo, je ta še najmanjši. Še naročnina na časopis nas stane več.«

Toplotna črpalka je povezana s talnim ogrevanjem po vsej hiši. Sogovornik se je odločil za maksimalni razvod cevi, in sicer 16,7 metra cevi na kvadratni meter stanovanjske površine, s čimer je dosegel tudi nizko temperaturo dvižnega voda. »Maksimalna temperatura vode, ki priteka v sistem talnega ogrevanja, je 35 stopinj Celzija, vendar še nikoli ni presegla 32 stopinj Celzija.« Ogrevanje prostorov je krmiljeno z vremensko vodeno regulacijo z dodatnim tipalom za temperaturo v prostoru, ki prilagaja optimalni nagib ogrevalne krivulje v določenem času. Sanitarno vodo dodatno ogrevajo z dvema sončnima kolektorjema na strehi, ki sta obrnjena delno proti vzhodu, tako kot hiša z daljšo stranico. Ker ni nobenih motečih elementov, ki bi senčili površino kolektorjev, je poleti in tudi jeseni sončnih pritokov še preveč. Voda v zalogovniku se do poldneva segreje do 80 stopinj Celzija, potem pa se tekočina v kolektorjih upari in »pospravi« v veliko raztezno posodo. Kakor pravi sogovornik, se naložba v sončne kolektorje ob uporabi toplotne črpalke za ogrevanje sanitarne vode nikoli ne povrne v obliki solarnih dobitkov, a se je zanje kljub temu odločil, ker je toplotna črpalka že v osnovi vključevala solarno postajo z regulacijo, dokupiti je moral le še sončne kolektorje in povezovalne cevi.

Vedno svež zrak brez urejenega prezračevanja

Poleti uporabljajo za hlajenje hiše temperaturno raven primarnega krogotoka, torej zemeljskega kolektorja. Ker je kot vir hladu uporabljena zemlja, je za obtočne črpalke potrebna le majhna količina električnega toka. Toplotna črpalka se v poletnih mesecih vklaplja samo za ogrevanje sanitarne vode, kadar sončni kolektorji ne zadostujejo. Ob visokih zunanjih temperaturah pa se samodejno vklopi hladilna funkcija toplotne črpalke, tako imenovani sistem »natural cooling« v povezavi s talnim ogrevanjem. Temperatura, pri kateri se funkcija vklopi, je nastavljena v regulaciji. Pregrevanje prostorov preprečujejo tudi zunanje žaluzije, ki so jih opremili z elektromotornim pogonom.

Prostore prezračujejo naravno, z odpiranjem oken, kadar je to potrebno, le v stranišču in kopalnici so uredili lokalni sistem brez vračanja toplote. Vključi se, ko se prižge luč v prostoru, ventilator pa deluje še pet minut potem, ko luč ugasne. V kuhinji se zrak odvaja skozi kuhinjsko napo. »Za takšen sistem smo se odločili, ker popolnoma zadošča za naš način življenja. V hiši je vedno svež zrak ob zanemarljivih izgubah energije,« zagotavlja lastnik.

Delo in dom, 21. april 2010

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE