Načrtovana gradnja megalomanske skulpture iz železa, ki bo s svojimi dimenzijami (po prvotnih načrtih naj bi bila visoka 60 metrov, nato so jo znižali na 45 metrov) kot nekakšen svetilnik v Panonskem morju vidna od vsepovsod, je grob poseg v slikovito kulturno krajino, so prepričani urbanisti, arhitekti in krajinski arhitekti. Prof. dr. Aleš Vodopivec z ljubljanske fakultete za arhitekturo, denimo, je v kritični oceni projekta med drugim zapisal, da postavitev takega stolpa pomeni katastrofo za Lendavske gorice in skrunitev krajine, kar ne bo v prid turistični promociji kraja, kot razlagajo avtorji projekta.

Pa pustimo ob strani ponesrečeno izbiro lokacije za postavitev razglednega stolpa (le 300 metrov od že obstoječega stolpa z razgledno ploščadjo) in dejstvo, da idejni avtorji projekta niso pripravili javne predstavitve, s katero bi seznanili širšo javnost ali vsaj domače strokovnjake z urbanistično-arhitekturnega področja, kot je v odprtem pismu za javnost zapisal arhitekt Lauro Komloš, strokovnjak urbanistično-arhitekturne stroke in poznavalec prostora Lendave. Samo po sebi se namreč zastavlja vprašanje, zakaj ravno jeklena konstrukcija, ki v idiličnem okolju Lendavskih goric res nima kaj iskati. Zakaj ne lesena? Lesa imamo namreč v izobilju – z 1,18 milijona hektari gozda je Slovenija ena z gozdom najbogatejših evropskih držav. Dokazov, da je z lesom mogoče graditi najrazličnejše objekte, od enodružinskih hiš do poslovnih objektov in večnadstropnih stolpnic, ne primanjkuje.

Tudi v tem primeru bi se lahko zgledovali po naših sosedih, Avstrijcih, s katerimi se sicer radi primerjamo, a njihove primere dobre prakse premalokrat prenesemo v svoje okolje. Junija lani so namreč na hribu nad Vrbskim jezerom odprli najvišji leseni stolp na svetu. Pyramidenkogel, kot so ga poimenovali, je sto metrov visoka ultramoderna struktura iz lesa in jekla, ki se spiralno dviguje v nebo. Do kavarne in razgledne ploščadi na višini 70,56 metra (vrh antene je na višini sto metrov) vodi 441 stopnic in s steklom obdano dvigalo za 20 ljudi, ki potrebuje do »zad­njega nadstropja« pičlih 30 sekund. Z vrha se odpira prekrasen razgled na Vrbsko jezero z bližnjo in daljno okolico.

Stolp stoji na mestu, kjer so oktobra 2012 razstrelili več kot 40 let star in 54 metrov visok razgledni stolp iz betona. Idejna rešitev celovških arhitektov Markusa Klaure in Dietmarja Kadna je bila izbrana na vse­evropskem arhitekturnem natečaju leta 2007, uresničitev projekta pa se je zavlekla zaradi težav pri financiranju. Največja turistična znamenitost Koroške naj bi vsako leto privabila več kot 100.000 obiskovalcev z vsega sveta, naložba (osem milijonov evrov) pa naj bi se po prvotnih načrtih povrnila v 15 do 20 letih. A vse kaže, da se bo to zgodilo že veliko prej, v treh letih, je povedal Markus Klaura na strokovni javnosti namenjeni ekskurziji po avstrijski Koroški, ki so jo v času bienalnih avstrijskih dnevov arhitekture prejšnji mesec organizirali pri Odprtih hišah Slovenije.

Klaura oziroma njegov arhitekturni biro Klaura und Partner se je podpisal še pod en projekt, po katerem bi se lahko zgledovali. V enem izmed elitnih celovških predelov, St. Martin, je kupil malo več kot dva tisoč kvadratnih metrov veliko parcelo. »Zemljišče je bilo preveliko za poslovno stavbo, ki smo jo načrtovali, zato sem zbral osem someščanov, potencialnih investitorjev. Zemljišče smo razdelili na dva dela, poslovnega in stanovanjskega. Stavbo s 400 kvadratnimi metri poslovnih prostorov v dveh nadstropjih in z dvema stanovanjema na vrhu (v enem živim jaz, v drugem moj poslovni partner) smo umestili bliže zelo prometni ulici, večstanovanjski objekt z osmimi stanovanji pa za njo,« je pojasnil Klaura. In kaj je tu vredno posnemanja? Obe stavbi sta leseni in obe sta pasivni.

Pasivna poslovna stavba s prisilnim prezračevanjem med drugim varuje stanovanjski del, ki so ga zgradili za njo, pred hrupom. V stanovanjskem objektu bi lahko zgradili več stanovanj, a jih je le osem, velikih od 120 do 150 kvadratnih metrov. Gradnja kvadrat­nega metra stanovanj, ki so jih končali leta 2006, je stala 1770 evrov, v znesek ni vključena cena zemljišča. Kupci (tistih osem prej omenjenih someščanov Markusa Klaure) so za kvadratni meter odšteli 2550 evrov. Tudi stanovanjski objekt je pasiven, letni stroški za ogrevanje stanovanj (vsako ima teraso in veliko steklenih površin) in sanitarne vode znašajo v povprečju 200 evrov.