Argumentov, ki govorijo v prid bodisi klasično zidanim bodisi montažnim hišam, ne manjka. Zagovorniki prvih med največjimi prednostmi navajajo možnost postopne grad­nje, po finančnih možnostih, poleg tega lahko najbolj spretni kljub strožjim predpisom na področju energijsko učinkovite gradnje še vedno marsikaj postorijo sami. Zagovorniki drugih v ospredje postavljajo kakovost in udobje bivanja. Oboji imajo prav, a dejstvo je, da se v zadnjih letih razmerje med zidano in leseno montažno gradnjo spreminja v prid drugi. Razlog je predvsem vedno večje zavedanje o pomenu trajnostnih načel – vse, kar je zeleno, ima prihodnost, kar obremenjuje okolje, pa se počasi umika.

Kljub sodobnim postopkom izdelave in preizkušenim tehnikam gradnjo lesenih hiš še vedno spremlja nekaj predsodkov in zmot, zlasti glede požarne in potresne varnosti, vlage, zaščite pred insekti, akumulacije toplote ... Poudariti je treba, da s pravilno sestavo konstrukcije, strokovno vgradnjo ustreznih izolacijskih materialov in primernih stenskih oblog montažne hiše brez težav dosegajo zahtevano požarno varnost, zvočno zaščito in trajnost. Les kot glavni konstrukcijski material je trajen gradbeni material, kar ne nazadnje dokazujejo številne lesene stavbe, med katerimi nekatere stojijo že več sto let in se uspešno upirajo zobu časa.

Dva načina gradnje: skeletni in panelni

Montažna hiša je postavljena veliko hitreje kot zidana – praviloma je za vselitev nared že v dveh do šestih mesecih –, saj glavnino dela opravijo že pred začetkom gradnje. Tudi zanjo je najprej treba pripraviti betonske temelje in betonsko ploščo, če želimo podkleteno hišo, pa zgraditi klet. Od postavitve temeljev se način postavitve montažne hiše razlikuje glede na sistem gradnje – ločimo namreč dva. Pri panelni gradnji vse konstrukcijske elemente (stene in strope) izdelajo v proizvodnji, na gradbišču jih le še sestavijo. Proizvodnja panelov za povprečno veliko hišo traja od tri do pet dni, v dveh do treh dneh jih na parceli sestavijo. Skeletna gradnja pa je po načinu dela zelo podobna zidani, saj vse faze dela potekajo na gradbišču – les za nosilno konstrukcijo razrežejo na računalniško vodenih strojih, vsak kos posebej označijo, na gradbišču pa konstrukcijo postavijo in povežejo z les­nimi zvezami. Skelet dokončajo v treh do sedmih dneh, zapiranje sten, vgradnja toplotne izolacije in priprava odprtin za okna in vrata trajajo približno mesec dni.

Nekdaj so si bile vse montažne hiše zelo podobne, tipske, in že na daleč je bilo jasno, katera je montažna in katera zidana. Razvoj tehnologije lesene gradnje in materialov v zadnjem desetletju pa je omogočil, da so montažne v vseh pogledih postale primerljive z zidanimi – tako na videz kot po karakteristikah. Tipskih skoraj ni več. Spremenile so se namreč tudi želje naročnikov, ki si želijo individualno zasnovanih objektov, prilagojenih njihovim potrebam. Proizvajalci zato zdaj snujejo serije hiš, pri katerih osnovna ideja izhaja iz velikosti družine ali načina bivanja, na primer hiše za pet- ali tričlansko družino, hiše za ljudi s posebnimi potrebami in podobno, zadnjo besedo pri velikosti in zasnovi tlorisa pa ima naročnik, ki lahko idejno zasnovo prilagodi svojim potrebam in željam. Vedno več pa je tudi primerov, ko pride stranka k proizvajalcu s svojimi zamislimi in svojim arhitektom. Ta mora dobro poznati tehnologijo gradnje proizvajalca, ki bo hišo izdelal, sodelovanje pa se mora začeti že v idejni fazi. Individualna zasnova sicer lahko projekt podraži, odvisno od velikosti in posebnosti, ki si jih zamisli naročnik, a načeloma znaša razlika v ceni približno 10 do 15 odstotkov.

Konstrukcijski in energijski sistemi

Skoraj vsaka montažna hiša, ne glede na tip gradnje, je mogoča v različnih izvedbah – konstrukcijske in energijske sisteme lahko izbira naročnik sam, od njih pa je odvisno, v kateri energijski razred bo sodila hiša. Ločimo nizkoenergijske, visokoučinkovite nizkoenergijske in pasivne hiše, ki se razlikujejo predvsem po letni porabi toplote za ogrevanje. Pri nizkoenergijskih znaša poraba energije za ogrevanje od 30 do 60 kWh/m2, visokoučinkovite nizkoenergijske so tiste s porabo pod 25 kWh/m2, medtem ko za pasivne hiše velja, da je poraba energije manjša od 15 kWh/m2. Razlika se pokaže tudi pri uporabi in izbiri konstrukcijskih sistemov.

Obvezna oznaka CE

V montažne objekte se po zakonu smejo vgrajevati le gradbeni proizvodi, ki so označeni z oznako CE, kar pomeni, da mora biti z njim klasificirano prav vsako vgrajeno okno, lesena plošča, toplotna izolacija, tesnilni trak ... Pridobljeni certifikat o skladnosti in oznaka CE kupcu zagotavljata, da hiša izpolnjuje bistveni zahtevi glede varnosti: nosilnost in požarno varnost, prav tako izpolnjuje zahteve glede sproščanja nevarnih snovi, zrakotesnosti in vodoodpornosti, toplotna in zvočna izolativnost ter absorpcija zvoka pa so preverjene in skladne s predvideno uporabo. Postopek pridobitve certifikata lahko traja do dve leti, saj morajo vse faze od načrtovanja do končne izvedbe prestati več zelo strogih testov in analiz, ki jih opravljajo različne inštitucije in laboratoriji, v katerih strokovnjaki ugotavljajo, ali so skladne z evropskimi tehničnimi standardi. Brez obveznih oznak CE proizvajalci oziroma obrt­niki po zakonu o gradbenih proizvodih ne bi smeli graditi oziroma sploh nastopati na trgu, saj kršijo zakonodajo.