Da bosta gradila montažno hišo, sta vedela že od vsega začetka. Pravzaprav o zidani sploh nista razmišljala, ker sta imela z zidarskimi podjetji in mojstri slabe izkušnje pri prenovi stare hiše. Poleg tega je zemljišče, na katerem sta nameravala graditi, na Ljubljanskem barju, za katero je značilna manjša nosilnost tal, montažna hiša pa je štiri- do petkrat lažja od zidane in zato za takšna območja veliko primernejša, saj manj obremenjuje temelje. Ti sicer slonijo na 200 pilotih, zabitih približno osem metrov globoko v mehka barjanska tla. Če upoštevamo še dejstvo, da je montažna hiša veliko hitreje zgrajena kot zidana, čas pa je danes dobrina, ki je ni v izobilju, je bila montažna gradnja logična izbira.

V ožji izbor sta se po njunih merilih, ki so med drugim vključevala najboljše razmerje med kakovostjo in ceno (od ponudnika do ponudnika sta sicer hodila z istimi kvadrat­nimi metri, da sta lažje primerjala različne ponudbe), uvrstila dva ponudnika, enega od večjih in manjše, družinsko podjetje. »Odnos, ki sva ga vzpostavila z izbranim ponud­nikom, je bil tisti, ki je prevesil jeziček na tehtnici. Da se lahko sproščeno pogovarjaš, tehtaš med različnimi možnostmi, ki jih imaš na voljo, najdeš skupni jezik in se na koncu tudi dogovoriš o vseh stvareh, ki so zate kot investitorja zelo pomembne, naju je prepričalo, da sva se odločila za družinsko podjetje. Tudi ponudba konkurenčnega podjetja je bila mamljiva, a pri njem sem že imela občutek, da sem del večjega kolesja, da sem samo en člen in me ne obravnavajo individualno, tega pa nisem želela,« odločitev pojasnjuje lastnica Aleksandra Pušenjak Klemenc. V smehu doda, da se iz enakih razlogov ni hotela poročiti na Ljubljanskem gradu, ampak se je raje odločila za rodno Prekmurje: »Na Gradu komaj dahneš 'da', pa že moraš ven, kjer čaka naslednji par. Na ploščadi odmeva pet različnih glasb, da ne veš, kateremu paru je katera namenjena …«

Pasivna in na ključ

Odločila sta se za gradnjo na ključ, s čimer jima je bilo prihranjeno zamudno iskanje različnih podizvajalcev in koordiniranje njihovega dela. »To je najbolj elegantna rešitev, kot investitor imaš opraviti samo z eno odgovorno osebo, z njo se dogovarjaš o vsem potrebnem in sproti rešuješ morebitne zaplete,« pravi lastnica. Arhitekturna zasnova hiše sicer izhaja iz tipskega načrta, a končni rezultat je precej drugačen. Je kombinacija njunih želja in zahtev prostorskoureditvenih načrtov, ki veljajo na območju Ljubljanskega barja. Zaradi njih sta se, denimo, morala odpovedati ravni strehi, ki jo je nadomestila dvokapnica z naklonom 45 stopinj. Hiša s 154 kvadratnimi metri, ki je zdaj pod streho, v notranjosti pa potekajo zaključna dela, je dvoetažna; v pritličju so bivalni prostori (dnevna soba z jedilnico in kuhinjo ter servisni prostori), v nadstropju so spalnica in otroški sobi ter utiliti. Starši in otroka imajo ločene garderobe in kopalnice, tako so vsakemu zagotovili zasebnost.

Okoljska ozaveščenost lastnikov je pomembno vplivala na izbiro konstrukcijskega sistema. »Z novim domom sva želela čim manj vplivati na okolje, ki je vedno bolj onesnaženo in obremenjeno,« pravi lastnica. Mož jo je navdušil za pasivno hišo, o kateri sicer sama ni vedela prav nič, a ko je spoznala njene prednosti, dvomov ni bilo več. Kakor pravi Janez Rihter iz podjetja Rihter, so zunanje stene izbranega konstrukcijskega sistema, ki ima certifikat nemškega inštituta za pasivno gradnjo, debele 470 milimetrov, vanje je vgrajenih 160 milimetrov kamene volne, dodatnih 50 milimetrov enakega izolacijskega materiala je v inštalacijskih ravninah, 200 milimetrov pa še pod paroprepustnim fasad­nim ometom: »Z enakim materialom, le da ima boljše toplotno- in zvočnoizolativne lastnosti, je izdatno izolirana tudi streha, katere skupna debelina je 565 milimetrov. Toplotna prehodnost zunanje stene pasivne hiše mora biti 0,15 W/m2K, izbrana pa se ponaša z vrednostjo 0,09 W/m2K, kar velja tudi za strop mansarde in streho. Zunanji ovoj je po besedah sogovornika eden najpomembnejših delov pasivne hiše, tu pa je še zrakotesnost, ki preprečuje izgube zaradi naravnega prezračevanja, vstop vlagi v zunanji ovoj hiše ter omogoča optimalno delovanje prezračevalnega sistema z izkoriščanjem odpadne toplote: »S pravilno načrtovanim in izvedenim zrakotesnim ovojem v zunanjih konstrukcijah omogočimo tudi poznejše brezskrbno poseganje v inštalacijsko ravnino, ko je treba bodisi odpraviti kakšno napako na napeljavah bodisi jih nadgraditi.«

Brez alergenov v bivalnih prostorih

Prezračevanje je v pasivnih hišah nujno, za družino Pušenjak Klemenc pa je še toliko bolj pomembno, ker se en član družine spopada s hudimi alergijami. »Ker ne bo potrebe po odpiranju oken, bo sin vsaj v hiši varen pred cvetnim prahom in drugimi alergeni, ki mu grenijo življenje,« pravi lastnica. Rihter dodaja, da je sistem nadzorovanega prezračevanja z vračanjem toplote odpadnega zraka nujen ne samo zaradi zagotavljanja kakovosti zraka, ampak tudi zaradi doseganja čim manjših toplotnih izgub.

Za prezračevanje, ogrevanje, pohlajevanje in tudi za pripravo tople sanitarne vode bo skrbela kompaktna naprava v kombinaciji s 185-litrskim bojlerjem za sanitarno vodo, ki mu je mogoče po potrebi prigraditi tudi večji bojler. Skozi zaščitno rešetko bo zajemala svež zunanji zrak, ki se bo na poti do prezračevalne naprave skozi filter očistil praš­nih delcev. »V toplotnem izmenjevalniku (rekuperatorju) si sveži zunanji in notranji odpadni zrak izmenjata toplotno energijo. Pozimi tako odpadni zrak pogreva vstopni zrak, poleti pa ga pohlajuje. S tem so izgube zaradi prezračevanja prostorov v hiši minimalne. Pravzaprav je dobro prezračevanje prostorov zaradi našega zdravja celo pomembnejše od samega prihranka,« pojasnjuje sogovornik. Po njegovem se premalo zavedamo, kako slab zrak vdihavamo v zaprtih prostorih sodobno grajenih hiš, ki so praviloma vse grajene bolj ali manj zrakotesno. Naloga rekuperatorja torej ni samo varčevanje, ampak stalno dovajanje svežega zraka v bivalne prostore in odvajanje odpadnega skozi pomožne prostore.

Zemeljski kolektor, kompaktna naprava

Pri tehtanju različnih možnosti glede ogrevanja sta imela lastnika poleg čim manjših stroškov v mislih tudi skrb za okolje. »Priključitev na zemeljski plin ni prišla v poštev, ker imam, priznam, pred njim pravo fobijo. Prav tako ne noben sistem na lesno biomaso. Ko omeniš kamin na drva, večina pomisli na romantičen večer ob poslušanju prasketanja ognja in gledanju plamenov, jaz pa vidim samo ogljikov monoksid. Enako velja za plin. V službi se preveč pogosto srečujem s posledicami zastrupitev z ogljikovim monoksidom, zato se želim doma izogniti tudi najmanjši nevarnosti, povezani s tem tihim ubijalcem. Verjetno sem res malo paranoična, kakor pravi mož, ampak pri nas ni nikjer v hiši plina, štedilnik je na elektriko, v prikolico na morju pa sem vstopila šele, ko so bili nameščeni detektorji za plin, čeprav ga nismo še nikoli uporabili,« pripoveduje Alek­sandra Pušenjak Klemenc.

Kamina v njihovem novem domu, razumljivo, ne bo, čeprav bi lahko zaradi majhnih potreb po toploti z njim ogrevali celo hišo, pravi Rihter: »Kamin je lahko v pasivni hiši edini vir ogrevanja, pri čemer zadošča že kamin s tremi kilovati moči. Od investitorja pa je odvisno, ali bo vzel v zakup tudi skrb za kurjenje, kar je že povezano z manjšo stopnjo udobja, kakršnega bi bil deležen s pritiskom na gumb na drugi ogrevalni napravi. Pomembno je, da je kamin zaprt sistem, z zunanjim zajemom zraka, sistem prezračevanja v hiši pa mora biti pravilno nastavljen.«

Glede na to, da je na parceli podtalnica, sta se sprva spogledovala z idejo o toplotni črpalki voda/voda. Naslednja izbira je bila geosonda za toplotno črpalko zemlja/voda, na koncu sta se odločila za zemeljski kolektor, za katerega je ob hiši dovolj prostora. Janez Rihter meni, da je ogrevanje z zemeljskim plinom za tako majhne porabnike, kot so pasivne hiše, negospodarno, prav tako bi bilo negospodarno namestiti sprejemnike sončne energije za ogrevanje sanitarne vode, za kar bo v hiši družine Pušenjak Klemenc skrbela kompaktna naprava: »Poleti, ko bo naprava hišo pohlajevala, bo ogrevanje sanitarne vode tako rekoč zastonj, saj jo bo grela odpad­na toplota.«

Glede na to, da bo vse v hiši delovalo zgolj in samo na elektriko, je seveda jasno, da bi bili ob morebitnem izpadu električne energije na mrzlem, dobesedno in v prenesenem pomenu. A ne bodo, ker sta si lastnika ravno zaradi letošnjega žleda, ko je brez elektrike ostalo več kot 100.000 gospodinjstev, omislila agregat. Prostor zanj bo v gospodarskem poslopju v neposredni bližini hiše, po Rihterjevih besedah pa bo mogoče z napravo kljub majhni moči premostiti izpad elektrike, saj bodo tudi vsi porabniki v hiši manjše moči.

Deževnica v hiši

Na vrtu je vkopan 6000-litrski zbiralnik za deževnico. Speljana je do pomivalnega in pralnega stroja in do kotličkov za splakovanje stranišč, medtem ko bo iz pip in prh tekla voda iz vodovoda. Lastnika sta razmišljala, da bi se z deževnico prhali oziroma kopali, a sta se temu po temeljitem razmisleku odpovedala, predvsem zaradi težav z alergijami, ki pestijo sina. Kakor pravi lastnica, je kakovost pitne vode v vodovodnem sistemu pod strogim nadzorom, pri deževnici pa bi bila kar naprej v skrbeh zaradi morebitnih alergijskih reakcij in temu sta se z možem hotela izogniti.