Novogradnja - zidana hiša: Gradnja hiše je velik kompromis

23. 6. 2014 | Besedilo: Sebastijan Ozmec | Fotografije: Mavric Pivk

novogradnja, družina Fučka, zidana hiša

Pri družini Fučka, ki se je lani vselila v svojo novo hišo nad Ajdovščino, smo preverili, s kakšnimi pastmi so se srečevali med gradnjo, kaj bi spremenili, če bi vse skupaj začeli znova, in ali ni preprosteje kupiti že postavljene ali montažne hiše.

Že leto dni v svoji novi, tako rekoč z lastnimi rokami zgrajeni hiši v Stomažu pri Ajdovščini živi družina Fučka. Tanja Kebe Fučka in njen mož Miran Fučka sta si nov dom želela že, ko sta živela v Ljubljani in si ustvarila družino. Sploh si je hišo želela Tanja, ki je po poklicu arhitektka. Ko sta se po koncu njenega študija vrnila v Miranovo rojstno vas, v hišo njegovih staršev, sta zavihala rokave, pripravila vse potrebno in se leta 2007 lotila gradnje zidane hiše, kjer zdaj živita skupaj s 17-letnim Maticem in 14-letnim Samom. Ob obisku v njihovi novi hiši sta nam pojas­nila, s kakšnimi težavami sta se spopadala med gradnjo in na kaj naj bodo bodoči graditelji pozorni, da se bodo izognili večjim zapletom.

Skrbno načrtovanje

Po dolgem iskanju prave parcele jima je na koncu uspelo kupiti tisto, na kateri je stala rojstna hiša Miranovega pradedka. Prva dilema, ki se jima je pojavila, je bila, ali staro dotrajano hišo obnoviti ali porušiti in graditi novo. Po temeljitem izračunu sta ugotovila, da se obnova ne splača, zato sta se odločila za novogradnjo. Med drugim zato, ker je imela stara hiša premajhno kvadraturo in ker je stala samo na zemlji. Tanja pojasni: »Temelji so bili slabi in hiša se je razpirala. Stroški bi bili previsoki, zato sva se odločila za novogradnjo.« Vendar tu ni bilo konec zapletov, največja težava parov, ki gradijo hišo, je uskladiti svoje vizije, ki so različne. Miran hudomušno pravi: »Najprej se začneš pogovarjati, kaj bi sploh imel. Kmalu ugotoviš, da imaš popolnoma različna pričakovanja. Kljub temu da je arhitekt v hiši, je enako težko priti do kompromisa, da so vsi zadovoljni. Kar nekaj časa sva obračala, kaj bi. Tanja je zrisala več različic, kot bi jih za katerokoli stranko.« Zakonca Fučka sta imela vsak svojo predstavo, kakšen naj bi bil njihov dom. Na koncu je Miran popustil in obveljala je Tanjina različica.

Čeprav bi bila montažna hiša cenejša, v njunem primeru ne bi prišla v poštev, saj živita na območju Zgornjevipavske doline, ki ga še najbolj zaznamuje burja. Čeprav si dandanes marsikdo tudi na tem koncu omisli montaž­no hišo, so domačini skeptični do takšne gradnje. Seveda je pred prvim korakom potreben tudi posvet s strokovnjakom, ki bolje kot investitorji pozna pasti gradnje. Sploh ker je vsaka situacija specifična in zahteva kakšno prilagoditev. Pri družini Fučka to sicer ni bilo potrebno, saj si je Tanja že med študijem ogledala precej hiš in tudi narisala številne načrte. »Če bi bila laik, bi si prej ogledala nekaj hiš. Ker pa sem jih toliko narisala in pregledala že na fakulteti, sem že imela izo­blikovano vizijo. Edino, česar nisem mogla uresničiti, je zelena streha, ker ni v skladu z občinskimi odloki. Tako je hiša kompromis. Kompromis med nama in še kompromis s papirji,« pojasni gostiteljica, da kljub vsemu hiša nikoli ni povsem takšna, kot si jo človek zamisli, mož pa se pošali: »Kljub temu bodimo pošteni, tisto z občino je lažji del ...«

Šest let gradnje

Čeprav je Tanja arhitektka, Miran pa je spreten pri gradbenih delih, sta za gradnjo potrebovala tudi gradbene izvajalce. Prav pri različnih izvajalcih del se največkrat zatakne. Marsikateri graditelj ugotavlja, da je njihovo delo dostikrat nekakovostno, ne upoštevajo rokov ali pa njihova cena sproti narašča. Tudi Miran si je zato vzel čas za temeljit premislek, komu bo zaupal. »Ko sem začel izbirati izvajalce, sem gledal samo na ceno. Sčasoma sem videl, da to ni ravno najboljši pristop. Zato sem zahteval, da je bilo vse na ključ, se pravi fiksna cena za fiksno delo. Najprej se pogajaš, potem pa dogovoriš za fiksno ceno, tako veš, koliko boš na koncu plačal. Nič te ne zanima, če je recimo pet metrov več ...«

Kot skoraj vsak investitor se je tudi Miran nekajkrat opekel pri izvajalcih, ki dela niso opravili, kot bi morali, zato je bil pri tem veliko bolj pozoren. Preden se je za katerega odločil, je znance spraševal o njihovih izkuš­njah in poslušal njihova priporočila. »Do informacij je najbolje priti ustno, ne po internetu. Najboljši so tisti iz lokalnega okolja, ki jih mogoče celo osebno poznaš. Človek, ki te bo vsak dan srečeval, te ne bo poskušal prevarati, saj mu ne bo prijetno. Kar zadeva lokalne izvajalce, jih res lahko pohvalim. Z večino smo imeli srečo.«

Materiali za hišo

Ko je bilo vse za gradnjo že pripravljeno, sta se najprej lotila kleti iz betonskih zidakov. Miran je sam postavil stene, nato so prišli izvajalci in izdelali ploščo, za njimi je spet sam sezidal stene in poklical delavce, da mu naredijo ploščo. Tako je prišel vse do strehe. Tudi večino drugih del je opravil sam ob pomoči prijateljev in sorodnikov: »Začela je gradbena ekipa, potem sem naročil izvajalce za streho. Elektriko sva z očetom napeljala sama. Za vodo je poskrbel sošolec. S tastom sva naredila centralno ogrevanje ...« V začetni fazi vse dela en izvajalec, nato jih je proti koncu gradnje potrebnih več, da opravijo različna manjša dela.

Pri odločanju o materialu, iz katerega bo hiša, sta imela Tanja in Miran predvsem vodilo, da bosta lahko zidala sama. Ker je del Tanjinega poklica tudi to, da dobro pozna različne materiale, je primerjala kakovost in ceno ter se na koncu odločila za zidake iz porobetona. »Material sva izbrala vnaprej. Konstrukcijski material stranka določi že v fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja. Po zakonu konstrukcijskega materiala ne smeš spreminjati,« bodoče graditelje opomni Tanja. »O tem, kakšne so prednosti in slabosti materiala, se mora vsak investitor pozanimati sam. Največ ljudi ga izbira po priporočilu znancev. Midva sva se odločila za porobeton debeline 40 centimetrov, na zunanji strani pa za desetcentimetrsko fasado iz pripadajočega materiala, tako imenovanega multipora. Skupaj z zaključnim fasadnim slojem so zunanje stene debele 50 centimetrov.«

Tanja je želela leseno ostrešje, ampak se mu je zaradi burje morala odpovedati. Na teh koncih je konstrukcija za streho najpogosteje betonska, na njej pa so strešniki. Sama sta se odločila za streho z majhnim naklonom, zato sta jo prekrila s pločevinasto kritino.

Ogrevanje in hlajenje

Celotno hišo sta si zamislila takšno, da bo čim manj energijskih izgub. Zaradi tega sta sicer pri gradnji porabila malo več denarja, a se bo vložek hitro povrnil. Vseeno Miran težko svetuje drugim graditeljem, kaj naj uporabijo: »Ni jasnega odgovora, kateri material je najprimernejši. Bistveno je, da dosežeš majhno toplotno prehodnost oziroma majhne toplotne izgube. Vgradila sva kakovostna trislojna okna ter gretje in hlajenje s toplotno črpalko zrak/voda. Izkušnje kažejo, da sva se odločila gospodarno. Vsa elektrika z ogrevanjem in hlajenjem 180 kvadratnih metrov bivalnih površin skupaj znese 80 evrov na mesec.«

Tako pomembna kot material je tudi orientacija objekta. Najbolj ugodna orientacija nizkoenergijskega objekta so bivalni prostori, odprti na jug, zaradi česar je strošek ogrevanja pozimi veliko manjši. V hiši Fučkovih to sicer ni bilo mogoče zaradi premajhne zazidljive parcele, zato so dnevni prostori usmerjeni malo bolj zahod­no. Sprva sta razmišljala tudi o sončnih kolektorjih, a so ju strokovnjaki prepričali, da je bolj gospodarna toplotna črpalka. »Uporabljamo jo za ogrevanje in hlajenje hiše. Ne potrebujemo velike kotlovnice za pelete in drva. Kotlovnica je res majhna, v njej sta le toplotna črpalka, pritrjena na zid, in 300-litrski zalogovnik tople vode. V hiši sta talno gretje in hlajenje,« prednosti oriše Miran. Prav tako se nista odločila za klimatsko napravo, temveč za prezračevalni sistem. Tanja pove: »Prezračevanje nima rekuperacije, ampak je po vsej hiši vgrajen sistem mehanskega prezračevanja. V prostorih s slabšim zrakom, kot sta kuhinja ali kopalnica, se zrak izsesava, kar deluje tako, da več ko je vlage, bolj se šobe odprejo in močneje izsesavajo. To samodejno naredi podtlak, naprave pa neposredno v prostor vpihajo svež zrak. Ni predgretja ali predhlajenja kot pri rekuperaciji, gre samo za mehansko prezračevanje. To je nujno, saj okna zelo tesnijo, brez prezračevanja bi bila izmenjava zraka premajhna, posledica pa neugodje bivanja ali celo plesen.« Miran razloži bolj po domače. Nekoč so bile babice doma in so večkrat na dan odprle okna, ki tako ali tako niso preveč tesnila, zdaj pa so ljudje ves dan v službi in zvečer jih pričaka zatohel zrak.

Na koncu, ko je hiša že stala, sta odpadno vodo speljala do majhne biološke čistilne naprave. Mislila sta tudi na prihodnost in si naredila napeljavo za deževnico, a še nista postavila zbiralnika vode.

Notranji prostori

Tudi pri notranji opremi je imela glavno besedo Tanja. Pomembno vodilo je bil način živ­ljenja. Všeč ji je sodobna zasnova z odprtim dnevnim prostorom, kjer družina preživlja večino skupnih trenutkov. Ker je v istem pritličnem prostoru tudi kuhinja, pa je želela, da bi bila vsaj ta malo odprta in malo zaprta. »Pomembno je bilo, da gostje ne vstopajo v dnevno sobo, ki je intimen prostor, ampak v ta osrednji jedilni prostor.« Veliki prostor v pritličju, kjer sprejemata tudi obiske, sta najbolje uredila, saj tu preživijo največ časa.

Vse notranje elemente je najprej zrisala Tan­ja, nato pa sta jih naročila pri lokalnem mizarju. Tako so druga za drugo nastale velika miza, omare, stopnice ... »Če bi prodajali tak­šne omare, kot sem si jih zamislila, bi prišle v poštev tudi kupljene v trgovini, samo tako veliko mizo je recimo težko kupiti. Pa še tast je imel les, stari oreh, in smo se odločili, da ga bomo uporabili.«

Nasveti bodočim graditeljem

Ko smo ju na koncu vprašali, ali bi danes kaj spremenila, če bi se še enkrat podala v grad­njo, ali bi morebiti raje kupila že zgrajeno hišo, pravita, da bi se odločila enako. Vsem, ki bodo šli po tej poti, pa svetujeta, da naj se ne ukvarjajo samo s tem, da bodo dobili dovoljenja za gradnjo, ampak naj se raje posvetijo vsem podrobnostim znotraj načrta. Samo če je že načrt dobro pripravljen, bo manj napak pri sami izvedbi. »Ko začneš spreminjati, je ponavadi tako, da se podre še kaj drugega. Idealno je, da že na začetku veš osnovne stvari, tudi kakšna okna ali ogrevanje želiš, ker potem je vse lažje. Bolj je treba razmišljati že v začetni fazi, pomemben pa je tudi finančni vidik,« pa svetuje Miran.

Njun načrt je bil, da bo hiša zrasla v petih letih, in uresničila sta ga z manjšo zamudo, saj so se vselili po šestih letih. Trajanje gradnje je odvisno od vsakega posameznika. Fučkova nista imela težav z bivanjem, zato sta se projekta lotila počasi in premišljeno. Prepričana sta, da hiše, ki zrastejo v dobrem letu, niso dovolj kakovostne, saj nimajo časa, da bi se posušile, zato se pozneje pokažejo neželene posledice. Po njunem mnenju je optimalni čas za gradnjo tri leta, saj se samo tako lahko tlaki in zidovi zares posušijo. Tisti, ki nimajo strehe nad glavo in se jim mudi, pa naj se gradnje ne lotijo sami, temveč jo prepustijo izkušeni gradbeni ekipi. Kljub temu da je hiša osrednji objekt družine, Miran za konec pravi: »Je pomembna, ne pa najpomembnejša. Pomembno je, s kom živiš, ne pa, kje živiš!«

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE