Zakaj ne bi denimo z bosimi nogami na ploščicah podoživljali toplote lesa ali skozi keramično oblogo z videzom oniksa uravnavali ambientalne svetlobe? Tudi to zadnje nam trden in neporozen material, pridobljen iz mineralnih sestavin v visokotehnološkem procesu izdelave keramike, že omogoča. O tem smo se lahko prepričali na razstavnem prostoru španskega podjetja Neolith. Prosevanje so dosegli s posebnimi glinenimi peski, ki prepuščajo svetlobo. Podobna lastnost je pri materialih, pri katerih so za vezivo mineralnim sestavinam dodani sintetični polimeri in se že dolgo uporabljajo v enake namene kot klasična sanitarna keramika, že znana. Iz enega takšnih materialov so pri podjetju Porcelanosa za sejemski šov izdelali zaslon v obliki velikanskega jajca in nanj od znotraj projicirali video. Proizvajalci keramike za domove za zdaj takšne lastnosti uporabljajo pri izdelkih za vzbujanje ugodja in dekoracijo. Spet drugi si prizadevajo z raz­nolikimi fizikalnimi in vizualnimi lastnostmi nove keramike nadomestiti les, kamen, kovino, celo tekstilne obloge. To jim poleg različnega razmerja med mineralnimi sestavinami, iz katerih so ploščice, omogoča predvsem razvoj tehnologije. Širjenje palete izdelkov je seveda povezano z bojem za čim večji tržni delež znotraj svetovnega gradbenega sektorja.

Po podatkih Združenja italijanske keramične industrije Confindustria Ceramica, enega glavnih organizatorjev sejma, naredijo 15 odstotkov vseh keramičnih ploščic na svetu v Italiji, vrednost italijanske proizvodnje pa predstavlja kar 30 odstotkov globalnega trga s temi izdelki, s čimer se država uvršča na prvo mesto na svetu. Vodilni v panogi po količini, Kitajski, pripada s 35 odstotki ploščic le 26 odstotkov vrednosti trga, medtem ko je tretja svetovna igralka nekje na sredi: Španiji s 13 odstotki proizvodnje pripada 15 odstotkov vrednosti. Podatek o neprimerljivo ugodnejšem razmerju za našo sosedo v primerjavi z drugimi še zdaleč ne pomeni, da so kupci z vsega sveta za njeno keramiko pripravljeni plačati več le zaradi italijanskega oblikovanja. Dosegajo ga tudi z inventivnostjo, nenehnim izpopolnjevanjem proizvodne tehnologije in izboljševanjem okoljskih standardov, s čimer ne varčujejo le z naravnimi viri, temveč tudi zmanjšujejo proizvodne stroške in se prilagajajo zahtevnejšim kupcem.

Nove smernice pri ploščicah

Spričo teh podatkov je razumljivo, da so bili kar 603 razstavljavci od 942 iz 38 držav italijanska podjetja. Večji del sejma je bil namenjen predstavitvam ponudbe in novosti pri keramičnih ploščicah in oblogah, pri katerih se obrne največ denarja, saj jih investitorji čedalje pogosteje uporabljajo za ureditev javnih površin in za fasadne obloge velikih stavb, dobro tretjino pa so predstavljali razstavljavci sanitarne keramike, armatur, kopalniškega pohištva in opreme za sproščanje telesa. Med njimi smo pogrešali nekatere vodilne evropske proizvajalce. Posamična podjetja iz »vodne« branže so se tako s svojo prepoznavnostjo odločila nastopiti le kot sponzorji v obsejemskem programu. Tu je kot prejšnja leta veliko pozornosti pritegnila razstava Bologna Water Design v središču mesta, kjer so oblikovalci in študentje politehniških šol postavili instalacije, za katere jih je navdihnila voda v najširšem smislu, na sejmišču pa so se vrstili pogovori z arhitekti in oblikovalci o ustvarjalnem procesu, v katerem imajo pred očmi to, kako z arhitekturnimi rešitvami izboljšati kakovost bivanja. Poleg legende japonskega rodu Toja Ita, ki je predstavil svoje zadnje projekte, so bili letos najbolj izpostavljeni Španci z birojem Nieto-Sobejano in Carme Pinos, Južnoameričan Javier Corvalan in mladi italijanski arhitekti, ki so se uveljavili v tujini.

Medtem ko je profesor zgodovine arhitekture na beneški univerzi Francesco del Coja v predstavitvi lanskega prejemnika Pritzkerjeve nagrade za arhitekturo Toja Ita dejal, da so trendi vulgarni, ker so v nasprotju z eleganco avtorskih stvaritev, pa jim nekatere gospodarske panoge danes ne samo sledijo, temveč jih tudi ustvarjajo. Poleg izboljšanih tehničnih lastnosti izdelkov so prav trendi tisti, ki ustvarjajo povpraševanje. Med ključnimi smernicami pri keramičnih ploščicah in oblogah je že nekaj let okoljska odgovornost, tako pri nastajanju kot uporabi izdelkov. Druga je izraba neizmernih možnosti, ki jih v fazi površinske obdelave surovih ploščic, preden gredo v visokotemperaturne peči, omogoča tehnologija tridimenzionalne obdelave površine. Tako lahko iz povsem enakih osnovnih surovin ustvarijo na pogled, predvsem pa na otip zelo raznolike površinske strukture. Eden glavnih poudarkov je možnost njihovega kombiniranja. V isti kolekciji si lahko v enakih odtenkih omislimo tako ploščice s poliranim ali mat kamnitim videzom, takšne, ki posnemajo ročno štokan kamen, izbiramo lahko med protidrsno obdelavo površine ali med starimi obrabljenimi kamnitimi ploščami – vsem bi pripisali, da so jih v kamnolomu nalomili iz istega bloka.

Čedalje bolj prevladujoča smernica zadnjih let je repliciranje drugih materialov. Zelo verodostojnim imitacijam kamna se tako pridružujejo »keramični les«, imitacije kovine in celo tekstilnih oblog. Resnici na ljubo površinsko strukturo predvsem pri navideznem kamnu in lesu nekateri keramičarji tako dodelajo, da so del trga prepričali o prednostih nadomestkov pred originali. Pri nekaterih proizvajalcih je tem izdelkom namenjena večina razstavnega prostora in tudi proizvodnih zmogljivosti. V čedalje večje ekstreme gredo mere ploščic. Novi materiali in postopek izdelave omogočajo velikosti tudi do 4 x 1,5 metra, in to pri debelini od treh milimetrov naprej! Najmanj šest milimetrov naj bi bile debele plošče za prezračevane fasade; skupaj z njimi so naprednejši proizvajalci razvili tudi več sistemov vidnega in nevidnega pritrjevanja. Kot njihovo prednost pred drugimi materiali navajajo odpornost na atmosferske dejavnike, predvsem pa precej manjšo težo. Pri interierju so poleg replik lesa, kamna in tekstila najopaznejši trend reinterpretacije zgodovinskih slogov. Vračajo se tudi majhne glazirane pravokotne ploščice s posnetimi robovi, s kakršnimi so nekdaj oblagali postaje metrojev, rustikalni videz, šesterokotne ploščice, črno-bele kombinacije, slog sedemdesetih let. Videzov in površinskih struktur je brez števila, digitalizirana tehnologija pa proizvajalcem omogoča, da lahko po naročilu izdelajo izredno majhne serije.

Ozračje dobrih starih časov so želeli obuditi pri italijanskem podjetju Bisazza, pri katerem so se odločili na trg poslati kvadratne in heksagonalne ročno narejene cementne ploščice za opremo interierja. Štiri kolekcije so oblikovali Paola Navone, Jaime Hayon, Carlo Dal Bianco in Bisazza Design Studio. Pri nemškem Villeroy & Bochu so se vrnili v svojo 150-letno zgodovino z reinterpretacijo starih aristokratskih in tradicionalnih motivov. Med drugim so obudili ploščice, uporabljene na Titaniku, in tiste iz podmorskega železniškega predora med New Yorkom in New Jerseyjem.

Samočistilna keramika

Keramika s samočistilnimi lastnostmi (najprej razvita za fasade stavb, na katerih se nečistoče razgradijo pod vplivom svetlobe in zraka, oksidacijski procesi, ki potekajo na površini, pa menda celo čistijo zrak) se uveljavlja tudi za interier. Pri Lea Ceramiche so tako razvili tehnologijo microban, ki bakterijam onemogoča, da bi na ploščicah preživele. To so dosegli z dodatkom srebrnih delcev v površinski sloj oziroma glazuro ploščic.

Pri sanitarni keramiki so podobno smer ubrali pri podjetju GSI. Predstavili so posebno obdelano površino kopalniških elementov extraglaze, poleg tega da je bakterije ne marajo, je ekološko naravnana, saj za čiščenje porabimo manj vode in detergentov. Sicer pa proizvajalci kopalniške opreme vztrajajo pri že uveljavljenih smereh. Na eni strani izčiščeni minimalizem osnovnih kopalniških elementov, prhe, umivalnika in školjke, bele ali smetanaste, v kombinaciji z naravnim lesom, na drugi težnja po »dramatičnih« učinkih obarvane svetlobe LED-svetil, ki pronica skozi kompozitne materiale kadi, žepom podobne niše v temno obarvanih stenah, v katerih se skrivajo tudi umivalniki (Antonio Lupi), izza ogledal ali skozi pršne odprtinice za vodo. Kromaterapija pod prho je še vedno zelo priljubljena, bolj ali manj elegantnim pršnim glavam se je zdaj pridružila izvedba, pri kateri za drobcene lučke na prhi ni potrebna električna napeljava. Pri italijanskem podjetju Cristina so v svoj Dynamo shower namreč vgradili nekakšen mlinček, ki ga poganja vodni tok. Prevzetost nad tem se kaže tudi v oblikovanju pip. Šobe za vodo so pogosto oblikovane kot nekakšne poličke, po katerih pada voda in kljub majhnemu pretoku ustvarja vtis moči. Hrepenenju po vodi so drugače ustregli pri podjetju Hego waterdesign, pri katerem je armatura oblikovana kot steklen kozarec, iz katerega se s premikom ročke po žlebičku prelije voda. Princip je podoben kot pri Starckovi pipi v obliki konjičkove glave, oblikovani za Axor, ki pa smo jo imeli priložnost videti le kot del instalacije na razstavi Bologna Water Design, poimenovane Nekoč je bila voda ...