»Naša poslovna politika ni to, da širimo svojo trgovsko mrežo po vsem svetu in da kar najbolj povečujemo proizvodnjo in prihodke. Naši letni prihodki znašajo 25 milijonov evrov, izgube nimamo. Nasprotno, zavezani smo k temu, da imamo čisti dobiček, ki ga naš lastnik, neka fundacija, vlaga v dobrodelne namene. Imamo samo eno stalno prodajalno v Stockholmu,« nam je na Dunaju povedal Thommy Bindefeld, umetniški direktor in vodja marketinga v Svenskt Tenn.

Njihov edini prodajni salon deluje v švedskem glavnem mestu že od leta 1927. Kljub temu so to zimo glede eks­kluzivnosti tega prodajnega mesta naredili kratkotrajno izjemo. Svenskt Tenn je v središču Dunaja odprl začasno trgovino Hip-Hop Store. Od 1. februarja 2016 jo je mogoče najti v poslovalnici avstrijske banke v Operngasse, ki stoji poleg svetovno znane Dunajske državne opere.

Podjetje Svenskt Tenn se za ta projekt ni odločilo po naključju. Do 3. aprila letos bo namreč v dunajskem Muzeju uporabne umetnosti (MAK) potekala velika razstava Josef Frank: Proti oblikovanju (Josef Frank: Against Design). Na njej so prikazana dela velikega arhitekta in oblikovalca avstrijskega rodu, ki je živel med letoma 1885 in 1967. Frank je večino druge polovice svojega živ­ljenja preživel na Švedskem, kjer je postal in ostal eden najbolj znanih oblikovalcev. Njegovo videnje tekstila in pohištva ima še danes osrednje mesto v proizvodnem programu in podobi podjetja Svenskt Tenn, ki je eden najbolj uglednih nosilcev čiste oblike švedskega in skandinav­skega oblikovanja.

Tropsko poletje

Obiskovalec MAK se na razstavi Josef Frank: Proti oblikovanju seznani s Frankovimi dunajskimi stavbami in različnimi oblikovalskimi deli, prav tako pa z bujno »novo pomladjo« oziroma »zrelim tropskim poletjem«, ki ga je v starejših letih preživljal na Švedskem (deloma pa tudi v ZDA). Poleg tega si lahko v začasni trgovini Svenskt Tenn v Operngasse ogleda, kakšne so Frankove stvaritve v današnji izvedbi. Povpraševanje dokazuje, da je oblikoval stvari, ki so še vedno privlačne in praktične, pa naj gre za pohištvo ali tekstil.

Praktičnost, jasne linije in estetika s premiš­ljenim omejevanjem na najpomembnejše so temeljne značilnosti »skandinavskega« oblikovanja. Še toliko bolj to velja za »švedsko oblikovanje«, katerega čar je prav v umirjenosti. Toda Josef Frank v svojem švedskem obdobju ni deloval v tej smeri. Zavese in materiali za zofe ter fotelje, ki jih je ustvaril za Svenskt Tenn, so izrazitih barv. Videti so kot džungla ali rastlinjak s tropskim rastlinjem.

Že na prvi pogled je jasno, da je hotel Frank v oblikovanje notranjih prostorov vključevati barve iz narave. Ljudem je hotel omogočiti, da dihajo s polnimi pljuči in imajo, tudi kadar so zaprti med štiri zidove, občutek, da so na prostem. Tega ni poskušal doseči zgolj z oblikovanjem tekstila, ampak tudi z videzom pohištva, ki ga je snoval. Frankovi stoli nimajo zapolnjenega naslonjala in lahko gledamo skoznje. Njegove omare in komode stojijo na nogah. Tako lahko vsakdo vidi, kje so tla in kje se začne zid.

Stanovanje ni stroj

Frank, ki se je rodil v trgovski družini judovsko-madžarskega rodu v kraju Baden blizu Dunaja, se je do prve svetovne vojne uveljavil kot ena vodilnih osebnosti dunajske moderne. Po vojni in razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 je bil v socialdemokratskem Dunaju zelo dejaven pri gradnji socialnih stanovanj. Zavzemal se je za gradnjo delavskih naselij z manjšimi stavbami, vendar je v takratni izredno obsežni dunajski gradnji stanovanj prevladoval koncept »delavskih trdnjav« oziroma velikih stavbnih kompleksov.

V času, ko je Frank projektiral socialne stavbne komplekse, je snoval tudi vile za bogate družine. Med letoma 1929 in 1931 je bila po njegovih načrtih zgrajena Hiša Beer, ki poleg Hiše Moller Adolfa Loosa zagotovo spada med najpomembnejša dela zasebnih prebivališč v Avstriji med obema vojnama. Že od 20. let naprej je Frank dvomil o Le Corbusierovi doktrini, da je stavbni objekt »stroj za prebivanje«. Povsod inštalirane industrijske oziroma plinske cevi je imel za grožnjo humanosti. Nasprotoval je tudi enobarvni ureditvi notranjih prostorov. Menil je, da barve ustvarjajo občutek udobja in pripadnosti. »Enobarvna površina deluje nelagodno, medtem ko strukturirani vzorci s svojim počasnim in umirjenim ritmom zagotovo vplivajo na opazovalca,« je trdil.

Osvoboditev od stilističnih dogem

Frank se ni bal kiča, trivialnosti in prisotnosti vsakdanje kulture v bivališču. Še več, dopuščal je, da so ti pojavi v stavbnem okolju jasno vidni. Osredotočal se je na strokovnost, hkrati pa tudi na spontanost. Bivališče je dojemal kot kraj udobja in večinoma ne kot reprezentativen ali inovativen prostor. S tem je naredil pragmatični kontrapunkt mednarodnemu formalističnemu slogu in tudi domatsko-pedagoškemu pristopu Bauhausa. Bil je predhodnik sodobnih arhitektov, kot sta Robert Venturi in Rem Koolhaas. Frank pa je tudi avtor pojma »akcidentizem«. Leta 1958 je objavil antifunkcionalistični poziv, da mora oblikovanje (ne samo stavbnega prostora) pustiti vtis, kakor da je prostor nastal po naključju, ne strogo racionalno.

Frank je bil v začetku 30. let, pred izselitvijo iz Avstrije, pobudnik gradnje dunajskega naselja Delavske zveze. V njem je 70 hiš, v katerih še danes živijo stanovalci. Projektirali so jih znani arhitekti iz Avstrije in še nekaterih drugih držav. Naselje Werkbundsiedlung je bilo poskus na enem mestu predstaviti ideje o modernem bivanju.

Znano je tudi, da je Frank v svojih dunajskih letih oblikoval notranje prostore približno 70 različnih stanovanj in zasebnih hiš. A to njegovo delovanje se je hitro končalo. Ni čakal na Hitlerja, da leta 1938 vdre v Avstrijo, ampak se je že ob koncu leta 1933, nedolgo za tem, ko je Hitler v Nemčiji prišel na oblast, preselil na Švedsko. Odločitev ni bila nepričakovana, saj je Frankova soproga, ki je bila prav tako judovskega rodu, prihajala iz Švedske.

Jasnovidna lastnica manufakture

Leta 1934, nekaj mesecev po njegovi preselitvi na Švedsko, je Franka za svojega oblikovalca najela Estrid Ericson, ki je od očetove nenadne smrti leta 1924 vodila podjetje Svenskt Tenn. To sodelovanje je bilo veličastno. Frank se je izkazal kvantitativno in kvalitativno, podjetje družine Ericson pa je pridno uresničevalo njegove ideje. V svojem arhivu hrani več kot 2000 njegovih risb za pohištvo in 160 tekstilnih vzorcev.

Preboj jim je uspel že leta 1937 na svetovni razstavi v Parizu, svoj sloves pa so utrdili na svetovni razstavi v New Yorku leta 1939. V nasprotju s takratnimi estetskimi ideali je imelo podjetje Svenskt Tenn pogum za predstavitev kontrastnih materialov, barv in vzorcev, ki jih je oblikoval Frank. Kar malce paradoksalno je, da sta oba postala sinonim za švedsko moderno.

Čeprav je bil Frank od leta 1939 švedski državljan, se je ob izbruhu druge svetovne vojne odločil, da spet imigrira, tokrat čez Atlantik. Leta 1942 se je začasno naselil v New Yorku, kjer je predaval na ugledni visoki šoli za nove družbene raziskave. Še naprej je oblikoval tudi tekstil, na katerem je s slikami dreves, listov in sadja zabrisal meje med realnostjo in fantazijo.

Leta 1944 je Estrid Ericson za njen 50. rojstni dan iz ZDA poslal darilo »50«, vzorec blaga, ki je navdušilo tudi švedskega princa Evgena, svoj čas znamenitega slikarja pejsažev in velikega zbiratelja umetnin. Spoznal je, da je Frank s svojim oblikovanjem tekstila prekosil Williama Morrisa, ki mu je bil do tedaj smerokaz.

Frank se je takoj po drugi svetovni vojni vrnil na Švedsko ter tam živel in deloval še dve desetletji, do svoje smrti leta 1967. Bogastvo njegovega oblikovanja tekstila je mogoče videti v dunajskem muzeju MAK, kjer je ena od sten v celoti prekrita z vzorci tega dela njegovega opusa. Svenskt Tenn še vedno izdeluje 40 različnih vrst tkanin z njegovimi vzorci.