Pogled v zgodovino kopalnic: Prha najprej le za revne

22. 8. 2007 | Besedilo: Aleksandra Zorko

stranišča, zgodovina kopalnic, prhe, kopalne kadi, dosje

Vloga kopalnice se je v zadnjih desetletjih zelo spremenila. To ni več le prostor za osebno higieno, saj postaja že pravi center, namenjen sprostitvi, masaži in drugim vodnim užitkom. Takšna kopalnica naj bi bila odgovor na intenzivni življenjski ritem sodobnega človeka. A tudi če pogledamo v njeno daljno preteklost, je bila že na začetku povezana predvsem z užitkom. Prvi zametki kopalnice so bila javna kopališča, kraji za druženje, preživljanje časa in brezdelno sprostitev. Osebna higiena je bila tedaj drugotnega pomena – o njeni ravni niti približno ne moramo soditi z današnjimi merili.

Kopanje in umivanje je bilo pogosto povezano z rituali in verskimi obredi. Prvi zametki kopalnic segajo v tretje tisočletje pred našim štetjem, in sicer so bila to parna (značilna za Evropo, Ameriko in Azijo) in hladna kopališča (znana v Aziji). Po nekaterih navedbah je najstarejša kopalna kad iz leta 1700 pred našim štetjem iz palače v Knososu na Kreti. Kopanje je bilo v starogrški grški civilizaciji pogosto povezano z mitologijo. Homer je na primer razlagal, kako so se mitološki vojščaki kopali v topli vodi, da bi si obnovili moči za vojskovanje.

Javna kopališča – prostor za zabavo in srečevanja

Kultura kopanja je bila na vrhuncu pri starih Rimljanih. Nastanek termalnih kopališč je pomenil napredek v skrbi za zdravje in sproščanje v tistem času. Javna kopališča so bila prostor za zabavo in srečevanja. Po nekaterih navedbah naj bi bilo v takratnem Rimu kar 856 javnih kopališč. Najpremožnejše družine so imele tudi svoja zasebna, čeprav, kakor navaja avtorica knjige Kopalniško oblikovanje, Bathroom Design, Marina Ubach, so raje obiskovali javna, kjer so si lahko privoščili tudi masažo. Vodo v zasebnih kopališčih so pogosto odišavili z rožno vodo. Stari Rimljani so prav tako že uporabljali umivalnike in srebrna ogledala, od pripomočkov za osebno higieno pa recimo glavnike in okrasje za lase, kot so zaponke in igle.

S propadom rimskega imperija so kopališča izgubila svojo privlačnost, ohranila so se v bizantinskih deželah, kjer so se pozneje razvile še vedno znane turške kopeli. Kot ugotavlja Georges Vigarello v svojem delu Čisto in umazano, so bili v 17. stoletju prepričani, da je koža porozna in da toplota in voda povzročata razpoke, skozi katere mora kuga ali kakšna druga okužba »le še zdrkniti noter«. Ta strah se je ohranil vse 17. stoletje. V tem času so javna kopališča skoraj povsem izginila. Ljudje so bili prepričani, da je kopel, razen v nujnih medicinskih primerih, zanje zelo škodljiva. V Vigarellovi knjigi najdemo celo zapis iz tistih časov: »Ženska lahko zanosi, če se potopi v kopeli, v katerih so se nekaj časa zadrževali moški.«

Prostor za kopanje le v palačah

Osemnajsto stoletje je bilo že bolj naklonjeno vodi. Odnos do nje se je spremenil. V privilegiranih slojih je kopel postala del vsakdanjika, z njo se je počasi razširilo tudi umivanje. Vendar to ni imelo nič skupnega s kakšno posebno skrbjo za higieno. Francoski arhitekt J. F. Blondel je leta 1750 popisal načrte 73 pariških zasebnih palač in le pet jih je imelo kopalnico. In kot še ugotavlja Vigarello, je takrat manj kot vsaka deseta palača premogla prostor za kopanje. Več pa naj bi bilo kopalnih kadi, saj najdemo njeno definicijo v francoski enciklopediji iz leta 1751. Po opisu sodeč je bila podobna kadi, kot jo poznamo danes.

Okrog leta 1740 se je pojavil bide, ki je bil pozneje dolgo znamenje visokega družbenega položaja, hkrati pa je naznanjal večjo skrb za higieno intimnih delov. Prvi bideji ali stoli za umivanje, kakor so jim tudi rekli, so bili prenosni in izdelani iz porcelana. Enak material so uporabljali za umivalnike in nočne posode. V bogatih pariških hišah je bilo v drugi tretjini 18. stoletja mogoče najti kabinet za toaleto, kabinet za čistočo in angleški kotiček. Slednji je omogočil, da je prostor za opravljanje naravnih potreb postal zaprt in ločen, s tem pa so prenehali uporabljati sobna stranišča.

Prvo stranišče so menda imeli na Kreti že pred več kot 2800 leti. Stranišče z vodo pa se je znova pojavilo leta 1596, ko ga je Anglež sir John Harrington, krščenec kraljice Elizabete I., izdelal zanjo, vendar ga ni hotela uporabljati. Ljubše ji je bilo prenosno stranišče s pokrovom in ročaji, ki je bilo prekrito z rdečim žametom in čipko. Šele čez dobrih dvesto let je prišlo stranišče s splakovalnikom v širšo uporabo. Po letu 1880 je bil večji poudarek na estetiki školjk kot na njihovi uporabnosti. Zunanjost in notranjost je bila poslikana in okrašena z motivi, ki so običajni za porcelan.

Med zanimivostmi, ki jih najdemo o straniščih, je tudi ta, povezana z javnimi pisoarji za moške. Moški so si pri uporabi pisoarja poškropili čevlje. Angleži pa so se domislili rešitve za to težavo: točko, kamor naj bi »namerili« ob opravljanju male potrebe, so označili s prikupno čebelo.

Tekoča voda

V 19. stoletju so imela evropska mesta že urejeno preskrbo z vodo in s tem so se nekoliko izboljšale higienske razmere. Za zgodovino kopalnic pa je bilo prava revolucija napeljevanje tekoče vode v začetku 20. stoletja. Dom je bil opremljen vse bolj funkcionalno. Kopalnice so postale samostojen prostor, ločen od drugih. Vse več pozornosti so namenjali materialom in barvam zanje, uporabljati so začeli barvne ploščice in druge dekorativne elemente.

Prha je bila najprej namenjena revnejšim slojem. Kopanje v kadi je bilo za siromašne množice predrago. Zato so si, kakor navaja Vigarello, omislili javne prhe, v katerih bi se lahko v čim krajšem času in s čim manj vode umilo čim več ljudi. Takšno prhanje se je uveljavilo tudi v zaporih in vojski. Prhe v domačem okolju so imele družine iz srednjega razreda, in sicer kot del sedečih kadi. Nato je nekaj časa veljala prha za bolj ekonomično in higiensko od kadi. Vendar ni minilo prav dolgo, ko sta postali priljubljeni obe v kompletu. To se je obdržalo do današnjih dni, ko je nad kadjo pogosto nameščena še prha. V zadnjih letih, ko kopalnici v novih zgradbah namenjajo večji prostor (enakovreden na primer manjši spalnici), pa sta velika, po možnosti masažna kad in prha, obdana s steklenimi stenami, ločeni.

Pri nas kopalnice nekoč le pri najbogatejših

Kultura kopanja in kopalnic je bila v naših krajih v antiki povezana s prodorom romanizacije in nastanki mest. Po besedah dr. Verene Vidrih Perko iz Gorenjskega muzeja v Kranju lahko o kopalnicah govorimo le v kontekstu urbanizacije in v mestih Emona, Poetovia in Celea, na podeželju pa so jih imeli v bogatejših vilah. V mestih so bila to javna kopališča, o katerih govorijo najdbe, kot so ostanki mozaikov, lasnic, cevi za vodo. Po besedah Vidrih Perkove se je v tistem času dan uspešnega moškega končal z obiskom javnega kopališča. Najbogatejši so s sabo pripeljali tudi sužnja ter si privoščili mila in dišave.

Od 16. do 19 . stoletja je bilo po besedah etnologinje mag. Tatjane Dolžan Eržen iz Gorenjskega muzeja v Kranju tudi za naše kraje značilno zavračanje v srednjem veku zelo priljubljenega kopanja, zlasti zaradi strahu pred okužbami. Prevladovala je tako imenovana suha toaleta, kar pomeni, da so čistočo vzdrževali s pogostim menjavanjem perila, s parfumi in pudrom. Te možnosti so seveda imeli le najbogatejši.

Šele v 19. stoletju so po besedah sogovornice zdravniki v okviru nove veje, imenovane higiena, kopanje spet priporočali. Epidemije kolere in nova znanstvena odkritja pa naj bi spodbudili uporabo tople vode in mila ter gradnjo vodovodnih in kanalizacijskih napeljav. Skrb za čistočo in snago je na slovensko ozemlje začela prodirati na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko so se oblikovale norme vedenja, ki so določale življenje mestnih industrijskih družb. Kot še dodaja sogovornica, so v marsikaterem slovenskem mestu zavračali gradnjo vodovoda kot nekaj nepotrebnega.

Posebne prostore samo za umivanje in kopanje so v novem veku pri nas imeli le na redkih gradovih in graščinah. V 19. stoletju je bila pri nas v meščanskem okolju v navadi umivalna omarica oziroma polica z umivalno skledo in vrčem za vodo. Nameščena je bila v spalnici ali kje drugje blizu peči. Še vedno so se kopali v lesenih ali pločevinastih kadeh, ki so lahko stale v katerem koli prostoru.

Kopalnice so bile po navedbah v prvi knjigi Slovenska novejša zgodovina pred prvo svetovno vojno na Slovenskem še zelo redke. Imela so jo le nekatera razkošna stanovanja najpremožnejših meščanov, pogostejša pa je bila v imenitnih meščanskih vilah, v katerih je na prelomu 19. in 20. stoletja stanovala meščanska elita. Delo navaja, da je bilo leta 1910 v Ljubljani in njenih predmestjih le 6,1 odstotka stanovanj s kopalnico. Najpremožnejši so imeli v svojih stanovanjih tudi stranišča. Po zgraditvi vodovoda in kanalizacije so jih preuredili v moderna angleška stranišča na izplakovanje.

Po besedah Tatjane Dolžan Eržen so bile v obdobju med obema vojnama kopalnice pri nas še redke, le v na novo zgrajenih predmestnih vilah. Večinoma je bil kotiček za osebno higieno urejen v spalnici, kamor so vodo v vrčih prinašali iz veže. Na umivalni mizici so imeli umivalne sklede, milo, brisače in drugo, v toaletni mizici z ogledalom pa lepotilne in osebne potrebščine. Umivanje in oblačenje sta bila intimna zadeva. V tridesetih letih 20. stoletja pa so že v marsikateri družini uporabljali bide. Naprednost meščanske družbe v tem času v primerjavi s podeželskim načinom življenja se kaže tudi na primer v nošenju spodnjih hlač pri ženskah, pojasnjuje sogovornica. Na podeželju je žensko perilo obsegalo samo spodnje srajce in spodnja krila. Nošnja spodnjih hlačk je bila zaznamovana kot sramotna.

Stranišča na štrbunk

Meščanstvo se je po besedah sogovornice od drugih slojev prebivalstva ločilo tudi po urejenosti stanovanja in skrbi za osebno higieno. Za kmečke hiše so bila pri nas značilna stranišča na štrbunk. Eno takih je na ogled v Oplenovi hiši v Studorju pri Bohinju z začetka 19. stoletja. Oplenova hiša je tipična bohinjska domačija stegnjenega tipa, kar pomeni, da pod skupno streho združuje stanovanje in gospodarske prostore. Stranišče na štrbunk stoji zunaj ob skednju, in sicer se do njega pride po tako imenovanem ganku. Od stanovanjskega dela je bilo ločeno iz povsem higienskih razlogov, je pojasnil oskrbnik Oplenove hiše Gregor Resman. Preprosto, iz smrekovih desk zbito stranišče je imelo na sredi luknjo in pokrov, s katerim so delno prikrili uhajanje smradu. Po besedah Resmana je bila spodaj jama, ki so jo praznili dvakrat na leto, spomladi in jeseni. Zanimivo pa je, da ni bilo zaprto z vrati, za katerimi bi se uporabnik skril, ampak so vratca segala le do pasu. V hiši ni bilo vode, gospodinje so jo v posebnih čebrih, ki so jih nosile na glavi, prinašale iz bližnjih rek oziroma z izvirov. Stranišča na štrbunk so še pred nekaj desetletji uporabljali ponekod na slovenskem podeželju, zdaj pa so bolj ali manj znamenitost, ki si jo turisti z zanimanjem pogledajo.

Delo in dom, 22. avgust 2007

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE