Četudi so vrata v ta prostor diskretno zaprta, dobi obiskovalec, ki se pomenkuje v osrednjem dnevnem prostoru s kuhinjo, iz njega zgovorno vabilo. Pogled na peterico bleščečih lestencev s steklenimi kristali skozi skrivnostno okno pod visokim stropom deluje kot magnet. Okno v resnici gleda navznoter v stanovanje, v kopalnico. Nekdaj je skozenj iz kuhinje prihajala naravna svetloba v sobico za gospodinjsko pomočnico, razloži Uranjek, z lestenci pa je tako – četudi gre za meščansko stanovanje, s pohištvom v njem ni treba fingirati starosti. Kot refleksija na njegov meščanski izvor pa so bili kot nalašč starinski lestenci, popolno nasprotje minimalističnim sodobnim lučem drugje po stanovanju, ki so se v kopalnico preselili z bolšjega trga.

Kopalnica z lestenci je v resnici kopalnica za goste in preostalo opremo v njej si je slikar zamislil karseda neosebno. Prevladujejo bela, steklo, ravne linije in ogledala. Ogledala nam ponavadi kažejo le obrazno podobo, če jih imamo v prostoru na nasprotnih straneh, se lahko preverimo še vzvratno, ogledala na treh stenah pa omogočajo, da se vidimo še s strani – toliko perspektive nekatere navduši, druge deprimira, ve slikar.

Ker naj bo prostor za goste neoseben, vanj ne sodijo intimni predmeti, kakršen je zobna ščetka; vendar lahko gost v tem prostoru v miru uživa tudi ob tako zasebnem opravilu, kakršno je branje. Tip literature, ki sodi v tako intimne kotičke, je za gostitelja povezan s hrano in erotiko, zato si na polici delajo družbo Jamie Oliver in sestra Vendelina, pa Charles Bukowski, Apolinaire in Anaïs Nin ... In medtem ko je prevladujoča belina po vseh drugih delih stanovanja okvir za slikarska dela z vseh koncev sveta, jo lahko v mokri kopalnici od upodabljajoče umetnosti varno odnese le plastika: multipli frizbiji, delo švicarskega umetnika Ursa Luthija, ki z vtisnjenim tekstom sporočajo poslanstvo umetnosti za boljše življenje, so bili prikazani na Beneškem bienalu pred osmimi leti, medtem ko je rumena čelada delo Stefana Nikolaeva, slikarja bolgarskega rodu, ki ustvarja v Parizu.

In kje ima Roman Uranjek zobno ščetko? V svoji drugi, mali zasebni kopalnici, ki mu vsako jutro, ko se zbudi, podari rumen pogled na življenje. Rumena je optimistična, komentira slikar rumeno stekleno pregrado, ki na prvi pogled deluje kot še ena drsna vrata v garderobno omaro. Dva koraka s postelje in dan pod osvežilno prho se lahko začne. 

Delo in dom, 5. december 2007