Kratko in jedrnato odgovarja, da se oprema v slovenskih kuhinjah ne razlikuje glede na regije, govorimo lahko le o različnih slogih. V tem primeru je to le zunanja podoba kuhinje z mediteranskim ali alpskim pridihom. Mnogi proizvajalci sodobnih kuhinj ponujajo tako najmodernejšo opremo kot bolj klasične in rustikalne izvedbe. Pri nekaterih je prav po slednjih največje povpraševanje.

Kot poudarja Ovsenikova, od frankfurtske kuhinje (ki je bila delavnica za pripravo hrane, strogo ločena od drugih prostorov, tudi od jedilnice) do danes poznamo tri tipe različnih kuhinj: bivalno, laboratorijsko ter kuhinjski blok. Bivalna kuhinja ima v istem prostoru tudi jedilno mizo, laboratorijska nadgradi princip frankfurtske, kuhinjski blok (to je element, v katerem je na minimalni površini združeno vse, kar potrebujemo pri delu v kuhinji) pa je racionalna različica laboratorijske kuhinje, umeščena v bivalni prostor. Za kateri tip se bomo odločili v svojem domu, je odvisno od načina življenja, dodaja. Ljudje si ob prenovi ponavadi želijo, da bi nova kuhinja delovala tako kot prejšnja. »Delo v kuhinji je stvar navade. Na taborjenju si vsak sam postavi svojo 'kuhinjo'. Rezultati so različni, kosilo si pa skuhajo vsi,« dodaja sogovornica.

Razporeditev ostaja enaka

Nekoč je bila v kuhinji velika delovna miza na sredini, okrog so bili nanizani drugi elementi – korito z vodo, ognjišče in kredenca. Zdaj je podobno, le da se je vmes zgodila industrializacija, poudarja arhitektka. Sodobna kuhinja podobno kot drugi prostori ponuja vse tehnološko udobje.

Vrstni red pripravljanja hrane ostaja že dolga desetletja podoben. Še vedno potrebujemo pomivalno korito, delovno površino in štedilnik. To so tri osnovne enote, ki so med seboj povezane, in če so funkcionalno postavljene, nam precej olajšajo delo. Poudarek je zlasti na delovni površini, ki je hkrati namenjena odlaganju. Morda so v zadnjih letih delovne površine večje in pogosteje na sredini prostora, kjer je vse z lahkoto dosegljivo in tudi bolj prehodno. Ti tako imenovani delovni otoki ustrezajo kuhinji, v kateri pri pripravi hrane sodelujejo vsi družinski člani, občasno pa se pridružijo še prijatelji – in kuhanje postane druženje ob hrani.

V zadnjih letih se je spremenil tudi prostor za shranjevanje živil. Temu so zdaj namenjene velike stenske omare, ki spominjajo na garderobne omare v spalnicah. Oblikovalce so navdihnile profesionalne kuhinje v restavracijah, kjer je poudarek zlasti na organizaciji dela in higieni.

Kuhinja prihodnosti

Pri opremljanju kuhinje se na eni strani vračamo k toplim barvam in prijetnim, naravnim materialom, na drugi strani pa je še vedno priljubljena minimalistična izvedba s čistimi, preprostimi linijami in z veliko kovine ter stekla. Pravzaprav je dovoljeno skoraj vse, slogi so vse manj določeni. Proizvajalci se trudijo čim bolje združiti ergonomske rešitve z estetiko. Časi, ko je bila višina kuhinjskega pulta predpisana in se ni dala spreminjati, so že zdavnaj minili. Zdaj je ta mera prilagojena višini uporabnika (običajno znaša od 85 do 100 cm ali celo več), in sicer tistega, ki največkrat kuha. Zato prihodnjič, ko se boste namenili kupiti novo kuhinjo, premislite, kdo je najpogosteje za štedilnikom. In njemu prilagodite višino delovnega pulta, saj mu boste tako zelo olajšali delo (in bolečine v križu). Podobno velja za položaj zgornjih omaric in polic. Prav zato so kuhinje po meri, da proizvajalec odvzame centimetre tam, kjer jih je preveč oziroma segajo previsoko, in doda tam, kjer jih je premalo.

Pri estetiki gre v glavnem za modne smernice, ki se spreminjajo iz sezone v sezono, lahko jih upoštevamo ali pa tudi ne in niso bistvene za spremembe v kuhinji.

Po mnenju Ovsenikove so vidne spremembe organizacije prostora posledica družbenih in tehnoloških sprememb. V kuhinji se je to zgodilo pred približno šestdesetimi leti, ko se je začela standardizacija mer in s tem serijska proizvodnja. Standardizacija mer je odločilna zlasti za gospodinjske aparate, in kakor dodaja sogovornica, te mere v glavnem veljajo še danes. Ko se bodo spremenili ti standardi in se bodo pojavili novi materiali, se bo po njenem mnenju spremenila tudi kuhinja – kot prostor in kot izdelek.

Frankfurtska kuhinja

Prvi zametki kuhinje segajo v čase, ko je bilo v kuhinji ognjišče, vrč vode, kamnit lijak, kredenca za hrano in masivna miza sredi prostora. Leta 1923 sta projektanta Ernst May in Grete Schutte-Lihotzky predstavila projekt, v katerem sta kuhinjo prikazala kot prostor za delo, s poudarkom na čistoči, funkcionalnosti in programiranosti kretenj. Gre za tako imenovano frankfurtsko kuhinjo, v kateri sta posamezne elemente tradicionalne kuhinje (ognjišče s pečjo, posoda z vodo, kredenca, miza) nadomestila s kuhinjskim nizom – to pa strokovnjaki prepoznavajo kot prvo pravo revolucijo v razvoju kuhinje. Prvič v zgodovini je bila razdeljena v spodnji in zgornji niz.

Pozneje je sledilo še nekaj sprememb. Prvi odgovor na frankfurtsko kuhinjo je bila münchenska kuhinja, ki je imela poleg delavnice za pripravo hrane v istem prostoru tudi jedilno mizo (današnja bivalna kuhinja). V 50. letih se je v ta proces vključila industrija gospodinjskih aparatov, v to obdobje sega tudi začetek serijske proizvodnje kuhinj.

Zdaj je kuhinja glavni in največji prostor v hiši, pogosto povezan z jedilnico in dnevno sobo v tako imenovani »open space«, odprti prostor.

Delo in dom, 9. avgust 2006